Sezona lova

Ker bo zadeva Patria vse do konca avgusta 2015 štela za nerazsojeno, si kot aktivni sodnik ne smem dovoliti komentarja njene vsebine, še posebej, ker zadevnih rednih sodb nisem prebral. Čutim pa dolžnost pozdraviti odločbo Ustavnega sodišča RS kot eno izmed najbolj pretehtanih, argumentiranih sodnih odločb v zadnjem času, ki zdrži vse strokovne primerjave s svetovnimi standardi, kar je za tako majhno državo velikega pomena. Za razliko od avtorja prispevka se ne bom spuščal v politične konotacije ali v obrambo oziroma napadanje posameznikov oziroma njihovih stališč; za vpete v zadevni kontekst mi namreč ni kaj dosti mar, jih večinoma ne poznam, v mojem prostem času ne zasedajo veliko prostora. Potrebno pa mi je spregovoriti kot dobronamernemu delu stroke.

V točki 27. je odločba Ustavnega sodišča jasna - abstraktni zakonski znak kaznivega dejanja je, kar zadeva Janeza Janšo: „sprejem obljube nagrade“. Navodilo, ki ga je dal Zagožnu, da naj terja nagrado od Riedla, ni sprejem obljube nagrade, temveč nekaj povsem drugega - napeljevanje Zagožna h kaznivemu dejanju sprejemanja daril za nezakonito posredovanje po prvem odstavku 269. člena KZ. Iz opisa obtožbe in sodbe prve stopnje, če je slediti avtorju izhaja, da je Zagožnu dokazana storitev terjanja nagrade, pe je Janševo navodilo upoštevno le kot dodaten dokaz, ki povezuje Zagožna z njegovim delom kaznive dejavnosti.

Če je sodišče prve stopnje štelo za dokazano, da je Zagožen nagrado prejel ter to dejstvo oprlo na dokaze in jih utemeljilo, je Zagožna utemeljeno procesuiralo in bi ga po vsej verjetnosti doletela kazen. Ker pa Janezu Janši za napeljevanje Zagožna k storitvi kaznivega dejanja po 26. členu KZ (kar je torej tudi kaznivo) niso sodili, temveč so mu sodili za nekaj povsem drugega, je Ustavno sodišče MORALO šteti, da abstraktni zakonski znak sprejema obljube nagrade ni konkretiziran, oziroma še več - sploh ni očitan. Tako je ostalo neznano, ali je do domnevnega, neopisanega sprejema obljube nagrade prišlo pred, med ali po „obdelavi“ Riedla, kar bi imelo za Janšo bistven pri izbiri vrste kazenske sankcije in odmere kazni. Če se je namreč Zagožen k „obdelavi“

Riedla spravil na predhodno zahtevo Janeza Janše (napeljevanje), je vsekakor Janševa udeležba z vidika teže kaznivega dejanja občutnejša, če pa je Zagožen že izvajal nekatere aktivnosti Riedlove „obdelave“ še pred Janševim posredovanjem, bi bila teža kar zadeva Janšo bistveno nižja. Smiselno ne gre izključiti možnosti, da se je Janša naknadno, med postopkom terjanja nagrade, odločil „pristaviti piskrček“ še za stranko SDS, pa je v tej luči kazenskopravni očitek invaliden.

Preprosto, že zaradi vmestitve v časovni okvir, bi moralo biti Janši očitano aktivno dejanje ustrezno opisano in konkretizirano. Zastavlja se še cela vrsta nadaljnjih vprašanj, na katera ni zanesljivega odgovora, dokler se razločno ne soočita izvršitveni dejavnosti Zagožna in Janše, relevantna ne le za njiju dva, temveč za celoto kaznive količine.

Ustavno sodišče torej po moji oceni ni dvignilo lestvice ali postavilo novih gradnikov v konstrukciji načela zakonitosti, temveč je opozorilo, da v napadenih sodbah teh gradnikov pravzaprav - ni! Logično je sicer, kot navaja avtor, da je težko sklepati na zahtevo po nagradi, če pred tem ni bila sprejeta obljuba iste, toda ker iz dejavnosti Zagožna ni možno po avtomatizmu sklepati na dejavnost Janeza Janše, bi morala obtožba ali sodba vsebovati neko vsaj okvirno konkretizacijo aktivnosti obeh, česar (kot zgoraj zapisano) ni možno nadomestiti zgolj z abstraktnimi opisnimi znaki.

Sam že vrsto let opozarjam na določeno mero tolerance do pomanjkljivosti obtožnih aktov, na nedopustno široke okvirje možnosti spreminjanja obtožbe tekom postopka, na preobsežen obseg instrukcijske maksime in podobne relikte iz časov, ko je bila država (družba) tista, ki je zagotavljala polno mero pravičnosti, zaposljivosti, dostopa do zdravstva, šolstva, kulture ter celo vrsto brezplačnih aktivnosti. Ta sistem smo kot prepočasen in neučinkovit zrušili in vzpostavili bolj učinkovit, vendar manj pravičen - tajkunski sistem. In zdaj smo tu, kjer smo. Naivno je ustvarjati kolaž prenosa pravnih in vseh drugih dobrin iz preteklih časov in njihovo cepitev na današnje pošastne neoliberalne razmere. Pričakovati od sodstva gibanje v preteklosti v smislu zagotovitve dobrot, ki jih je kruti čas smiselno brez dvoma odpihnil, je početje onstran razuma. Če obtožba v formalnem ali vsebinskem obsegu ni zadosti skladna načelom zakonitosti po ugotovitvah najvišje stroke se bo treba sprijazniti, da nam je lisica pač ušla iz kurnika. V neoliberalizmu je verjetno pozitivna ena sama plat - nauči nas graditi kurnike. Celo tako dobro, da še sami ne zmoremo v njih!