Samospoštovanje

Petnajsti maj 1955 je bil za Avstrijce velik dan. Postali so svobodni, rešili so se vojaške uprave. Ustanovila se je Avstrija, nastala je Državna pogodba o vzpostavitvi neodvisne in demokratične Avstrije (ADP). Podpisnice ADP so bile štiri zmagovalne sile (Sovjetska zveza, Velika Britanija, ZDA in Francija), k njej pa so kot sopogodbenice pristopile še druge države, Jugoslavija, Češkoslovaška, Poljska …. Vsaka s svojimi interesi. Za Jugoslavijo, ki se je po vojni odpovedala ozemeljskim zahtevam na Koroškem, je bil med drugim pomemben 7. člen te pogodbe, ki določa pravice slovenske in hrvaške manjšine v Avstriji.

Od velikega dneva mineva natanko 60 let. Določila 7. člena, ki varujejo manjšino, niso uresničena. Kot je nedavno v Tinjah dejal koroški odvetnik Rudi Vouk, »nobena izmed točk 7. člena ni v celoti izpolnjena«.

Vprašanje odnosa do ADP, pogodbe, ki je utemeljila Republiko Avstrijo, je eno od temeljnih vprašanj slovenske zunanje politike. Avstrija se je v času razpada bipolarne Evrope hotela odpovedati pogodbi, jasno, saj omejuje njeno suverenost. Velika Britanija in ZDA bi to morda sprejele, a sta proti temu ostro nastopili Rusija in Francija, češ da ADP ni stvar zgodovine.

Slovenija nikoli ni bila tako ostra, v odnosu do Avstrije ravna oportuno. Namesto da bi pri depozitarju pogodbe Rusiji vložila noto o nasledstvenem statusu, vprašanja nasledstva Jugoslavije raje ni resneje omenjala. Prevladala je linija, ki sta jo, drugače od dr. Boruta Bohteta in dr. Mirjam Škrk, pa tudi nekdanjega predsednika dr. Danila Türka, vseskozi zagovarjala Dimitrij Rupel in nekdanji slovenski veleposlanik na Dunaju Ernest Petrič. Prevladala je politika »raje ne dražimo sosedov«.

Tako je recimo Petrič v svoji knjigi o zunanji politiki zapisal, da morda obstajajo pravni argumenti za notifikacijo pri depozitarju, a ker je ADP pogodba zaprtega tipa, »bi se lahko izoblikovalo stališče, da Slovenija ni upravičena do nasledstva … to pa bi Avstrija lahko izrabila za to, da bi nato Sloveniji oporekala vlogo zaščitnice pravic manjšine«. To ne bi bilo nič novega, tako avstrijska politika bolj ali manj intenzivno ravna že desetletja.

Samo notifikacija seveda dejansko ne pomeni veliko. Slovenija bi Rusiji poslala diplomatsko noto, ta pa bi jo vložila v dosje. Avstrija bi temu verjetno ugovarjala, enako se je zgodilo s Češko, ki je nasledstvo notificirala že pred desetimi leti, a notifikacija je enostranski akt. Hkrati je malo verjetno, da bi katera od štirih velikih antifašističnih sil nasprotovala slovenski potezi. Notificirano nasledstvo položaja slovenske manjšine neposredno ne bi spremenilo, bi pa to bila oblika diplomatskega pritiska. Notificirano nasledstvo hkrati izboljšuje slovenska pogajalska izhodišča ob morebitnih prihajajočih nesoglasjih s severno sosedo. Pokojni Jörg Haider je recimo pred leti javno govoril, naj se Avstrija odpove ADP, glede tega pa ima v državi še vedno veliko somišljenikov.

A vprašanje slovenskega nasledstva ADP ni le vprašanje mednarodnega prava in zunanje politike. Gre predvsem za vprašanje samozavesti. Samozavesti države, njenih politikov, njenih diplomatov. Kako država varuje svojo manjšino? Kako se zaveda svojega položaja v mednarodni skupnosti? Kako je sposobna zagovarjati svoje interese? Slovenija ravna zelo previdno, to pa s pridom izkoriščajo večje, izkušenejši države, ki vedo, kaj je tudi v diplomaciji njihov strateški interes. Gre samo za stvar ambicioznosti in poguma.

Tako misli tudi več kot sto uglednih podpisnikov pobude za notifikacijo ADP. Prvopodpisana sta dr. France Bučar in dr. Ivan Kristan. »Če ne bi notificirali nasledstva ADP, bi se odpovedali vsej svoji državnopravni zgodovini, posebno novejši, zadnjih sedemdeset let, ko smo gradili svojo državnost,« je zapisano v pobudi. Ne gre torej samo za pravice neke manjšine, ne gre le za abstraktno pravno vzpostavitev meddržavnega odnosa, dejanje notifikacije je pravzaprav dejanje samospoštovanja.

Sedaj, po pozivu uglednih podpisnikov, je znova na vrsti politika.

• poziv_za_notifikacijo_nasledstva [.pdf] (133 kB)
• pobudniki_poziva_za_notifikacijo [.pdf] (134 kB)