Samospoštovanje

Z začetek naj spomnim, da se 7. člen Avstrijske državne pogodbe (ADP) nanaša tudi na Slovence na Avstrijskem Štajerskem, ki se jih v razpravah o ADP, žal, v glavnem ne omenja.

Z ADP sem se prvič srečala sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja pri predavanjih na takratni Visoki šoli za politične vede pri predmetu Mednarodni odnosi, ko nam jo je z veliko mero zanosa predstavil mladi predavatelj, za katerega so govorili, da je eden od izjemno perspektivnih mladih strokovnjakov za področje varstva manjšin, o čemer je pisal tudi v svojem doktoratu. Bil je izredno prepričljiv pri nizanju argumentov, zakaj se mora Jugoslavija zavzemati za uresničevanje določil 7. člena ADP in imeti te zahteve vgrajene kot stalnico v svoji zunanji politiki. Pa mu še danes verjamem, samo s to razliko, da bi ta stalnica morala biti vgrajena tudi v zunanjo politiko samostojne Republike Slovenije. Če se prav spomnim, se je ta mladi predavatelj pisal Ernest Petrič, ki pa verjetno ni niti v sorodu z dr. Ernestom Petričem, sedanjim slovenskim ustavnim sodnikom, saj je težko verjeti, da nekdo tako bistveno spremeni svoje strokovno mnenje, predstavljeno v svojem doktoratu. Morebiti pa so res dunajski parketi, za kakšnega pa tudi Opern Ball, tako pomembni in privlačni, da jih velja zamenjati za vse avstrijske državljane slovenske manjšine.

Tisti, ki smo sodelovali pri oblikovanju zunanje politike SR Slovenije, še posebej po sprejetju Ustave SRS 1974, vemo, da je bilo varovanje pravic slovenskih manjšin v vseh treh sosednjih državah trdno vgrajeno v takratko slovensko zunanjo politiko, kamor so sodile tudi zahteve po izpolnjevanju 7. člena ADP. Takratno Predsedstvo SRS je pred vsakim obiskom predsednika Tita ali zveznega zunanjega ministra v eni izmed sosednjih držav, kjer živi slovenska manjšina, med drugim postavilo tudi svoje zahteve na področju varovanja pravic slovenske manjšine in se pred obiskom sestalo z zunnajim ministrom. To je bil izraz pokončne drže izražanja slovenske državnosti v okviru tedanjih ustavnih pogojev. Zato je toliko manj razumeti in sprejemati kakršenkoli argument, da Republika Slovenija, sedaj kot samostojna država, ni upravičena do nasledstva ADP. Še manj pa mi je razumljivo, kako so mogle vse politične strukture v samostojni Sloveniji izvajati tako medlo in nenazadnje celo škodljivo politiko (n.pr. spodkopavanje ekonomske osnove v Italiji) do slovenskih manjšin v vseh sedanjih štirih sosednjih državah, kar je pustilo težko popravljive posledice za obstoj in razvoj teh slovenskih manjšin.

Prepričana sem, da bo dobila pobuda za notifikacijo ADP, ki jo je podpisalo več kot sto uglednih podpisnikov, zelo široko javno podporo. Pri tem ne gre samo za vprašanje ambicioznosti in poguma, pa tudi ne samospoštovanja, temveč za zavedanje, da smo država, ki ima svoje legitimne interese, ki jih je odločena braniti, ne glede na to, s kakšno sogovornico ima opravka. Pa naj bo to Avstrija, Evropska unija ali ZDA in da nismo »bečki konjušari« ali kakršnihkoli drugih, saj tudi nismo bili beograjski, vsaj ne v zadnjih desetletjih skupne države. Tisti, ki pa menijo drugače, pa v sedanjosti skrivajo svojo nesposobnost in nezavedanje za najrazličnejšimi »konjušarstvi« v zunanji politiki.