Pamflet: Okupirana Ljubljana

V svojem zadnjem pamfletu z naslovom Okupirana Ljubljana si je Bernard Nežmah med drugim v zvezi z okupacijo Ljubljane med drugo svetovno vojno zastavil retorično vprašanje „A kaj je pomenila okupacija?“ In takoj pojasnil: „V prvi vrsti so meščani izgubili pravico do prostega gibanja in odločanja o javnih zadevah.“ To preprosto definicijo vojne je seveda postavil predvsem zato, da je v nadaljevanju lahko vse skupaj primerjal z danšnjim stanjem v prestolnici in tako ponovno obračunaval z županom Jankovićem (sploh bi se po vzoru Cicera in Katiline Nežmahovi pamfleti morali imenovati „Štirje govori proti Jankoviću“). Saj ne da se z njegovo oceno Jankovićevega ravnanja in njegovih nenehnih gradbenih posegov izključno v najožji center prestolnice ne bi strinjal, a se v to ne bom spuščal, ker omenjeni gospod ni moj župan.

Pamflete Bernarda Nežmaha zelo rad berem, v razmislek praviloma postavlja številna vprašanja ali pa tudi namišljena dejstva, ki jih nemalokrat prepotentna levica jemlje kot sama po sebi umevna. Prav ta refleksija je morda nujno potrebna za nekakšno labilno ravnotežje ali pa za umiritev strasti (ali žogice, če je komu bolj všeč športna metafora). Včasih pa avtorja vendarle malo zanese. Okupacijo Ljubljane odpraviti na kratko z „izgubo pravice do prostega gibanja in odločanja o javnih zadevah“ je vseeno malo preveč poenostavljeno. Še posebej v teh časih, ko si oblast ob okroglih obletnicah bojazljivo zatiska oči pred nespornimi zgodovinskimi dejstvi, ko si predsednik države ne upa na proslavo dneva zmage v Rusijo in ko se sintagma „dan zmage“ oziroma „obletnica zmage“ nadomešča z manj konfliktnim in bolj nevtralnim „koncem druge svetovne vojne“.

Bom poskušal svoje pomisleke podati čim bolj plastično. Po Nežmahovi definiciji je naša 150 metrov dolga ulica v manjšem kraju na obrobju Ljubljane okupirana že eno leto, dva meseca in (v času tega pisanja) 12 dni. Okupacija se je namreč pričela 6. marca 2014. Toliko časa jo namreč mrcvarijo povsem nesposobni gradbeniki, ki naj bi v njej napeljali kanalizacijo, plin in neke kable. Delo, ki bi ga bilo mogoče opraviti v mesecu ali dveh, se tako vleče v neskončnost, pač zaradi slavnega varčevanja, ko mora občinska uprava na razpisu izbrati najcenejšega (in s tem po defaultu najslabšega) izvajalca. Torej to ustreza tudi drugemu delu Nežmahove definicije, saj stanovalci ulice nismo pri izbiri izvajalca imeli prav nikakršnega vpliva na odločanje o javnih zadevah. Ampak dobro, to je že druga zgodba. Hočem predvsem nakazati neko malenkostno razliko med gradnjo kanalizacije v obdobju miru in vojno: k nam so prišli delavci z lopatami in rovokopači. So v Ljubljano med okupacijo tudi prišli Italijani z lopatami in rovokopači? Nak, imeli so puške in tanke. Nam gre neskončna gradnja le na živce, med vojno pa so se okupiranci (upravičeno) bali za svoje življenje. Mi vemo, da se bosta nekega dne ropot strojev in prah polegla in bo ulica spet usposobljena za promet. Med drugo svetovno vojno okupirani prebivalci niso mogli vedeti, kdaj bo vsega konec in ali bodo sploh preživeli. Mnogi niso. In morda bi bilo vsaj zato nekatere trditve in definicije postavljati z nekoliko več pietete.