Območje udobja

Restavracija Cubo
Šmartinska 55, Ljubljana
Tel.: 01 521 15 15
V Cubu ste dobrodošli od ponedeljka do sobote od 12. do 22. ure.

Ambient:
milenijsko izčiščeno minimalističen, precej temen plac, v katerem se CD-predvajalnik kdaj zatakne na repeat

Napitki:
velika, zanimiva, krasna vinska karta z izjemno fair pribitki; zatakne se pri realizaciji obljubljenih vin na kozarec, ki vse prevečkrat niso na voljo

Dostopnost:
dovolj veliko parkirišče, brez ovir za gibalno ovirane

Fino:
sladice
jagenjčkova krača

Ne tako fino:
špargljeva juha
za nastavljene cene prepovršna kuharija

Za hladno predjed, pašto ali rižoto, glavno jed in sladico imejte pripravljenih vsaj 50 evrov.

»Prerok ni brez časti, razen v domačem kraju in v svoji hiši,« je sestanek Konzumovega ljubljanskega izvedenskega omizja s citatom iz Matejevega evangelija odprl naš poverjenik za ekumenska vprašanja. Poznavajoč njegov modus operandi smo takoj posumili, da bibličnemu citatu ne verjame in da ga kani zanikati z obiskom kakšnega popularnega obrata. In res, njegove naslednje besede so bile: »V Cubo gremo!« Šmartinski Cubo je pač med ljubljanskim povej-mi-kje-ješ-in-povem-ti-kdo-si jet-setom še vedno izredno visoko kotirajoč plac, in čas je bil, da v njegovo ponudbo ob vseh odvetnikih, financarjih in podjetnikih zagrize še naš inšpektorat.

Prostor je tak, kot smo ga imeli v spominu izpred nekaj let, na mizo urno postavljena krasno hrustljava surova zelenjava, elegantno dolgi in tanki grisini ter jedilni list – v njegovem osrčju je kolekcija rižot in testenin, najpogosteje uporabljeni besedi pa se zdita mocarela in gamberi. V Cubu so se – domnevam, da na željo stalne klientele in v skladu z maksimo, da zmagovalnega konja ne gre menjati – odločili, da bodo še naprej kuhali tako kot pred skoraj desetletjem in pol, ko so odprli: z navdihom iz Mediterana, všečnimi (in dragimi) sestavinami ter – za uspeh v naših krajih nujnimi – obilno odmerjenimi porcijami. Razlika je seveda v tem, da je bil ta koncept pred petnajstimi leti atraktivno frišen, dandanes pa je – tudi zaradi kuharjev, ki so tu začeli, kasneje pa odpirali svoje place po Ljubljani – že inflatorno iztrošen.

Kar pa seveda ne pomeni, da v Cubu iz tuna in dimljenega lososa ne sestavijo propisnega trisa hladnih predjed in da tam postreženi pljukanci s kremasto omako s šparglji in super okusnimi repki kozic niso krasni. Krasni so. So pa tudi preslani; v nasprotju s špargljevo juho, ki je neslana, šibkega okusa in neugledno SMB-jevskega kolorita. In sicilijansko rižoto skuhajo v nulo na zob, jo zapakirajo v tanke rezine popečenih jajčevcev in postrežejo s sočno opremo iz paradižnikov in mocarele, ampak onega čilija, na katerega pikantnost te opozarjajo, denejo v jed tako malo, da bi jo zlahka postregli otroku iz prve triade. Ta bi se brez dvoma navdušil še nad super pirejem, na katerega v Cubu polagajo sočno in okusno, v naravni omaki kopajočo se pečeno jagenjčkovo kračo, pa tudi nad hrustljavostjo koruzne skorjice, v katero je odet tunov stejk, se ne more nihče zmrdovati. Prav navduševati pa tudi ne. In ravno zaradi te sredinskosti, v kateri ni nič zelo narobe, nič pa tudi ne čisto prav, se zdi Cubo ujet v cono samozadostnega udobja, v kateri nihče ne opazi, da se isti CD vrti že tretjič zapored, da ob naročilu s seznama vin na kozarec namesto vina dobivate izgovore (ne vemo, ali je, ga ne najdemo, čakamo dobavo …), iz površne kuharije pa izstopajo samo res dobre (pavlova z vaniljevo kremo in jagodičevjem je zmaga!) sladice. Očitno je to dovolj.