# Kolaboracija je kul!

Goran Klemenčič, pravosodni minister, ne mara tvitov. Po njegovem so odveč. Še posebej, kadar tvitajo politiki, tako malo znakov, pravi, smeti javni prostor.

Klemenčič ima prav. Nekateri politiki Twitter namenoma uporabljajo za provokacijo, da žalijo, udrihajo po tem ali onem. Najdlje gre v tem Janez Janša, ki ima 36 tisoč in še nekaj sledilcev, kar je največ med vsemi slovenskimi tviteraši. Janša se oglaša skoraj vsak dan, včasih piše o komunistih, drugič o Putinu in Ukrajini, pa o krivicah, ki naj bi se dogajale Sloveniji in njemu. Mediji so nad izjavami na Twitterju večinoma očarani, gre za nov komunikacijski kanal, neposreden, preprost, enostranski, zgodila naj bi se bila revolucija. V resnici bi bilo prav, da bi mediji večino političnih izjav prezrli, saj so na podobni ravni kot gostilniške klevete in besedičenje za šankom.

Tako bi lahko storili tudi tokrat. Janša je namreč tvitnil, da so Srbi, ker so njihova sodišča rehabilitirala četniškega vodjo Dražo Mihailovića, »svetlobna leta pred Slovenijo pri odkrivanju zgodovinske Resnice«. Lahko bi tako storili, a teh nekaj besed dobro razkriva temeljni politični program Janeza Janše. Ta želi v imenu sprave rehabilitirati kolaboracijo z nacisti, rehabilitacija kolaboracije pa neposredno pomeni opravičevanje sodelovanja z nacisti in posredno tudi sprejemanje njihove ideologije. Nemška vojska ni bila navadna zavojevalska sila, pač pa je bil njen namen iztrebiti narode, za katere so Nemci mislili, da so manjvredni. Rehabilitacija kolaboracije in opravičevanje sodelovanja z nacisti sta tako zelo nevarna.

Procesno sprenevedanje

Kaj se je torej zgodilo v Beogradu? Srbska sodišča so pravno res rehabilitirala Mihailovića, a sodniki niso presojali njegove neposredne poveljniške odgovornosti za zločine četnikov, niso govorili o vojnih grozotah, pomorjenih otrocih, požganih vaseh, mučenih Bosancih in Hrvatih, pokolih v Sandžaku, niso presojali stopnje kolaboracije, zločinske ideologije, srbski sodniki so odločali le o tem, ali so jugoslovanska sodišča leta 1946 četniškega vodjo obsodila na pravno legalen način. Sklenili so, da ga niso, da so bila med sojenjem Mihailoviću kršena procesna pravila, kratena pravica do odvetnika in podobno …

Odločitev srbskega sodišča ni nepričakovana, sodišča osumljenim vojnim zločincem leta 1946 pač niso sodila po pravičnih pravnih standardih. Enako so pred leti slovenska sodišča ugotovila za sojenje ljubljanskemu škofu Gregoriju Rožmanu. Po vojni so imeli sodni procesi praviloma politični predznak, njihov namen je bil obsoditi, ne pa ugotoviti krivdo. Logično, saj so bili na strani interpretacije prava zmagovalci, na strani obtožencev pa poraženci. To ne velja le za politične procese v povojni Jugoslaviji, enako bi lahko zapisali za nürnberški ali tokijski proces, katerima danes redkokdo moder oporeka legitimnost. Povojna sojenja so bila torej enostranska, treba pa jih je razumeti v kontekstu, v katerem so potekala. V primeru Draže Mihailovića v kontekstu partizanskega osvobajanja Jugoslavije, vojaškega spopada s četniki ter nacisti in predvsem v luči vseh zločinov, ki so jih četniki, pa spet ne vsi, z neposrednim vedenjem Draže Mihajlovića storili nad civilisti. V tem smislu pravna rehabilitacija četniškega vodje ni le vrnitev odvzetih mu državljanskih pravic, ampak je simbolno tudi začetek revizije antifašističnega in osvobodilnega boja.

Rehabilitacija kolaboracije pomeni opravičevanje sodelovanja z nacisti in posredno tudi sprejemanje njihove ideologije.

In tukaj se vračamo k Janševemu tvitu. SDS in velik del politične desnice že desetletja sistematično načenjata mit o partizanskem junaštvu. Kar je pravilno – miti so junaške zgodbe, ne pa verodostojni popisi zgodovine, partizani so med drugo svetovno vojno in po njej v imenu revolucije storili množico zločinov, med njimi tudi poboje vrnjenih domobranskih enot. A pri tem delu niso bili edini. Tudi četniška, domobranska, ustaška, nacistična stran ima krvave roke. Janševa revizija zgodovine ne govori o tem, zanj je zgodovina enoplastna, preprosta. Janša (in pri tem nikakor ni edini) ne omenja, kdo je napadel Jugoslavijo, kdo je sodeloval z okupatorji, kdo je to deželo želel narediti nemško, kdo je organiziral transporte vlakov, na katere so se vkrcavali prisilno izseljeni Slovenci, ne omenja, zakaj je bil pomemben antifašizem, kakšno je bilo bistvo nacistične ideologije, kaj pomeni zločin kolaboracije, kakšno je njeno izhodišče. Njegov pogled na zgodovino je izrazito selektiven.

Ne gre torej za spopad različnih zgodovinskih razlag, pač pa za politično željo po relativizaciji kolaboracije, ki naj bi bila taktična, strateška, prehodna, začasna, prisilna, nikakor pa naj ne bi pomenila brezpogojnega sodelovanja z nacističnim režimom. Predvsem pa naj partizani ne bi bili navadni ljudje, ki so prijeli za puške, pač pa partijski vojščaki revolucije, oškropljeni s krvjo bratomorne vojne. Revizija zgodovine je politično motivirana. In selektivna.

Strah pred resnico

Aleš Gabrič, ki dela na Inštitutu za novejšo zgodovino, pravi, da je temeljni problem slovenskega pogleda na preteklost odsotnost širše slike, celotnega konteksta druge svetovne vojne. »Če je vse, kar veš o letu 1945, Barbara rov, potem je tvoje poznavanje zgodovine zelo ozko. V Sloveniji se pozablja na širšo sliko, kaj pomeni konec vojne, kako to, da se je na slovenskem etničnem ozemlju znašlo milijon vojakov različnih vojaških formacij, kaj je to pomenilo. Hkrati se pozablja, kaj se je v Sloveniji dogajalo med vojno in pred njo, kam so se nagibale slovenske stranke, kako so simpatizirale z Nemci in Italijani.« Če se izogibaš primerjavam in širšemu pogledu, lažje oblikuješ svoj pogled na zgodovino. »Predstavniki katoliškega političnega tabora so recimo 5. aprila 1941, na predvečer napada na Jugoslavijo, odšli k slovaškemu veleposlaniku in ga prosili, naj jim organizira sestanek z Nemci, razpravljalo se je o tem, da bi Slovenija postala marionetna država, morda samostojna, morda v povezavi s hrvaško NDH.« Gabrič še pravi, da se Slovenija ne sme nikomur opravičevati, Slovenci vojne niso začeli, niso največji klavci in morilci v zgodovini. »Naj se stvari uredijo, naj se postavi kostnica, izdajo mrliški listi, naredi dostojen spomenik za vse mrtve, za vse žrtve vojne. Mediji danes govorijo predvsem o povojnih pobojih. Kaj pa množica neodkritih partizanskih grobov? Kaj pa deset tisoč štajerskih mobilizirancev, ki so morali oditi v nemško vojsko? Zanje se nihče ne zavzema, ker pač nimajo svoje partije, ki bi na njih gradila svoj kapital.«

»Če je vse, kar veš o letu 1945, Barbara rov, potem je tvoje poznavanje zgodovine zelo ozko.«

Politiki, ki govorijo predvsem o preteklosti, ne znajo veliko povedati o sedanjosti in prihodnosti. Tržaškega zgodovinarja Jožeta Pirjevca prenovljeni slovenski pogled na zgodovino ne preseneča, je pa zaskrbljen. »Zgodovinska resnica se lahko obrača in kroji, kako se hoče, vsak ima pravico, da interpretira zgodovino, kakor si želi, a naj potem prevzame odgovornost za politično klimo, ki jo s tem ustvarja,« pravi. »Žal mi je, da se Slovenija giblje v smeri poskusov rehabilitacije kolaboracije. Samo čakam še, da Hrvati rehabilitirajo Anteja Pavelića, mi pa še kakšnega Leona Rupnika, poveljnika domobranske vojske. V Evropi so obletnico konca druge svetovne vojne slavili povsod. Italijani recimo niso niti pomislili, da bi slavili Mussolinija in Savojsko republiko. Nasprotno, v času obletnice konca vojne so na tretjem radijskem programu pred vsako oddajo predvajali različico partizanske pesmi Bella ciao, vsaka oddaja se je začela s tem napevom. Slavili so svojo rezistenco, nisem slišal niti ene besede, ki bi rehabilitirala fašiste. Pri nas je obratno, vedno bolj se sramujemo svoje preteklosti.«

Podobno so ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne delovali Nemci. Nemška kanclerka Angela Merkel je obiskala Moskvo in položila venec na grob neznanega junaka, predsednik nemškega parlamenta Norbert Lammert pa je dejal, da je bila pred 70 leti osvobojena »celotna Evropa« in da je bilo končano »nacistično strahovladje«. Predsednik slovenskega državnega zbora Milan Brglez v svojem govoru na državni proslavi ob obletnici konca svetovne vojne kolaboracije in sodelovanja z nacisti ni niti omenil.

Dejanja zavezniške strani med drugo svetovno vojno nas lahko navdajajo z grozo, vendar vse to »ne more vplivati na sodbo, ki jo je dala zgodovina o tem, kdo je stal na pravi in kdo na napačni strani v velikem svetovnem spopadu«.

Ko je Spomenka Hribar pred 30 leti spisala Krivdo in greh, si seveda ni mislila, da razprava o preteklosti danes še vedno ne bo končana. »Samo čudim se, ko vidim, kaj se je zgodilo v Sloveniji,« pravi. »Na eni strani se sramujemo partizanov, na drugi strani pa levica popolnoma zanika revolucijo in govori le o narodnoosvobodilnem boju. A gre za dve plati ene medalje, leva in desna stran druga drugo podpirata in nadaljujeta državljanski spor. Nobena stran iskreno ne prizna svoje krivde.« Sprenevedajo se oboji. »Kolaboracija je kolaboracija, posebej, ker je krvava, zapečatena s prisego, da ne omenjam ovajanja, mučenja, sodelovanja z Italijani in Nemci. Poglejte, kaj dela desnica, ne samo da popolnoma zanika narodnoosvobodilno borbo, poglejte, kakšen žargon uporablja, kako ščuva ljudi, kako razširja laži, izmišljotine. Enako počne tudi druga stran. Partija je izvajala revolucijo med drugo svetovno vojno in po njej, to je dejstvo, podobno, kot so dejstvo povojni poboji, to je bil Zločin.« Po mnenju Spomenke Hribar bi torej morala »vsaka stran pravilno oceniti svojo vlogo med drugo svetovno vojno, poiskati svojo odgovornost, sprejeti svojo krivdo in je ne prenašati na druge«.

Pa bi bilo to dovolj? Bi bilo dovolj, če bi vsaka stran priznala del odgovornosti? Gotovo ne, ni namreč zgodovina tista, ki deli. Zgodovinska dejstva so znana, ve se, kaj je bil holokavst, kaj münchenski sporazum, zakaj je gorel Dresden, ve se, kdo je mučil na Svetem Urhu, kaj se je dogajalo v Kočevskem rogu, Starem piskru, kako je bilo s prisego za Bežigradom, vosovskimi likvidacijami, Črno roko, iz vojne nihče ne pride nedolžen, vsak ima svoje sovražnike, vojna je v prvi vrsti trpljenje.

A zgodovina je, kakor pravi zgodovinar Božo Repe, pogosto krinka za druge interese, za neko drugo ekonomsko, politično in medijsko osvajanje. S samo revizijo zgodovine ni nič narobe, zgodovinarji so po svoje poklicni revizionisti, nekaj drugega pa je, ko je pogled na zgodovino politično in ideološko, ne pluralno, pač pa interesno motiviran. Jože Pirjevec je že pred leti v Mladini zapisal, da nas lahko dejanja zavezniške strani med drugo svetovno vojno navdajajo z grozo in s številnimi etičnimi pomisleki, vendar vse to »ne more vplivati na sodbo, ki jo je dala zgodovina o tem, kdo je stal na pravi in kdo na napačni strani v velikem svetovnem spopadu«.