V prid Janši

Kako Lorenci vztraja pri podtikanju, naj bi mu bil jaz nekaj podtaknil, je res že kar smešno - če koga to še zanima, naj si pač sam prebere za nazaj, kako je v resnici bilo. Za spoznanje resnice o sojenjih v zadevi Patria so seveda mnogo pomembnejša Lorencijeva prav neverjetna zavajanja o tem. Najprej vztraja pri (zavajajoči) trditvi, da bi ustavno sodišče pred svojim odločanjem moralo prebrati 22.000 strani sodnega spisa, „če je o zadevi razsojalo vsebinsko, ne samo s stališča zakonitosti“. Toda ni - vse tri sodbe je razveljavilo samo „s stališča zakonitosti“. Kako hudo se tu moti prof. Bavcon, ko trdi nekaj drugega (a še vedno ne tako, kot to prikraja ali narobe razume Lorenci!), sem pojasnil že v sobotni prilogi Dela v svojem odgovoru prof. Bavconu. Če se Lorenci (ali kdorkoli drug) na ustavno in kazensko pravo razume bolje od naju s prof. Bavconom in lahko moje argumente strokovno zavrne ali izpodbija, naj to naredi. Če strokovni spor med ustavnim sodiščem in profesorji kazenskega prava laik Lorenci „presoja“ tako, da je prof. Bavcon zanj avtoriteta za kazensko pravo, je tudi s tem pokazal, koliko razume o ustavnem pravu.

Druga „močna“ Lorencijeva je tista, da bi višje instance vendar lahko brale vseh 22.000 strani spisa (ali kolikor jih pač v nekem primeru je) „samo v izjemno pomembnih procesih“ in da se potem sodni sistem torej že ne bi zabasal. Aha, tukaj bi pa tudi Lorenci naredil izjemo za Janšo? Drugače ni treba - le „v izjemno pomembnih procesih“!

Tretja, še močnejša: da Krivic molči o stvareh, ki „niso voda na njegov mlin“: o dvojnih merilih pri predčasni izpustitvi Janše, o tem, da US o zadevi ni sámo do konca odločilo, o tem, da je odločba US ponekod tudi nejasna itd. O vseh teh treh sklopih problemov Krivic ni molčal, ampak je prav v teh točkah odločbo US odločno in jasno kritiziral.

Četrto zavajanje bralcev: da je bila utemeljitev ustavnega sodišča, s čim naj bi Masleša kršil videz nepristranskosti, privlečena za lase in puhla!? Spet nov dokaz Lorencijeve nevednosti o tem, kako pomemben je tu (tudi po sodni praksi ESČP) tudi videz nepristranskosti - tudi če nepristranskosti same ni bilo. Toda to je „samo“ nevednost. Za čisto zavajanje bralcev pa gre tam, ko Lorenci ustavnemu sodišču podtakne, da naj bi (po odločbi US) Masleša kršil ta videz nepristranskosti s tem, „ko je v obrambo sodstva zavrnil Janševe divjaške napade“ (na sodstvo). Hudo podtikanje: ne s tem, ampak s tem, da je potem predsedoval senatu, ki je odločal o Janševi konkretni zadevi. V odločbi je to napisano zelo jasno „53. Ne gre oporekati stališču o možnosti predsednika Vrhovnega sodišča, da se kot najvišji predstavnik sodne veje oblasti in vseh sodnikov oglasi v primerih, ko meni, da je treba zaščititi sodno vejo oblasti pred napadi nanjo. Vendar če se pri tem kritično odzove na ravnanje konkretnega obsojenca, tovrstne izjave lahko vzbudijo dvom o videzu nepristranskosti ... Prav zato ... predsednik Vrhovnega sodišča ne bi smel sodelovati v vlogi predsednika senata, ki je odločal o pritožnikovem pravnem sredstvu zoper pravnomočno obsodilno sodbo.“

Če se misli Lorenci (glede tega zadnjega) naslednjič morda sklicevati na Maslešev članek v sobotni prilogi Dela 23. maja, naj pred tem, prosim, prebere mojo reakcijo na ta članek v Pravni praksi. Tam sem, med drugim, napisal, da se s tistim delom članka, kjer Masleša ostro zavrača nedopustne napade na sodstvo, popolnoma strinjam. Stanje pri nas glede tega je tako obupno slabo, da bi bilo temeljno spoštovanje sodstva očitno treba zagotoviti tudi z uvedbo posebnega, ostro kaznovanega kaznivega dejanja žalitve sodstva - ustavnega seveda prav tako kot rednega.