Lovska zgodba

Nočilo se je že na Kokoši, vrhu nad vasico Lokev na Krasu v bližini slovensko-italijanske meje. In skupaj z dnevno svetlobo je izginjal tudi kamniti napis Tito na pobočju. Skupina italijanskih mladcev – menda jih je bilo več kot ducat – se ga je odločila razkopati. Morda v odziv na neofašistični shod, ki je dan pred tem potekal v italijanski Gorici. Morda pa kar tako, ker jih neprestano dreza v nos, jih opozarja: »Hja, čeprav ste želeli drugače, je tukaj Slovenija …« Razdejanje bi bilo popolno. A jih je, tik pred črko O, zalotil lovec.

Od lovske opazovalnice, od koder je videl, kaj se dogaja, naj bi bil v popolni lovski opravi, s puško na rami in nabrušenimi brki prišel do vandalov. Zaklical naj bi bil proti njim, naj prenehajo. In verjetno temu dodal še kakšno neprijazno, a upravičeno opazko. Nekaj mladih naj bi se bilo v trenutku razbežalo, sedmerica pa naj bi se bila zelenega moža tako ustrašila, da je preprosto otrpnila in se mu podredila.

Lovec naj bi jim bil ukazal, naj gredo za njim do njegovega avtomobila, jih tam legitimiral in jih nato pred žarometi gnal v dolino – za njimi naj bi bil vozil, dokler nasproti ni prišla policija, ki jo je na poziv lovca poklical krajan Lokve. Po drugi različici zgodbe naj bi bil lovec celo peš, z avtoriteto puškarja »nepridiprave« z rokami kvišku prignal v dolino.

»To je lovska zgodba, ki pa si je tokrat nismo izmislili lovci,« pravijo v Lovski družini Divača. »Vsi naši člani dobro vedo, da ne bi nikoli več mogli biti lovci, če bi koga preganjali z orožjem ali ga celo pridržali.«

Tudi po podatkih policistov lovec ni imel nikakršne vloge pri pregonu. Policisti so res posredovali, a so sedem mladcev ustavili v avtomobilu z italijansko registracijo. Ti torej z vrha niso pešačili. Odvedli so jih na policijsko postajo in jih legitimirali, nobeden od Italijanov pa ni govoril o tem, da bi jih bil pri razkopavanju skal kdorkoli zmotil.

A jih menda je. Še pred lovcem jih je poskušal ustaviti neki domačin, pa so s kamni v rokah stekli za njim. Vendar so to policiji raje zamolčali. Nekaj je razmetavati kamenje, drugo pa s kamenjanjem groziti človeku. Krajanu je uspelo pobegniti samo zato, ker teren na Kokoši pozna. Vedel je, kam se skriti. Ovadbe zaradi groženj pa nato ni podal, da ne bi bil tarča povračilnih ukrepov.

Jasno. Ko se je legenda o kraškem lovcu razširila v notranjost države, je desnica vedela, na katero stran se postaviti: »Neofašisti? Mogoče. Mogoče pa le demokrati, ki čistijo ostaline diktatorjev Mussolinija, Tita, Hitlerja, Stalina,« je tvitnil Janša. Le kako bi se odzvali italijanska desnica in italijanski policisti, če bi kje v Italiji, recimo pri fojbi v Bazovici, ki velja za simbol pobojev po drugi svetovni vojni, »mazaško akcijo« zgolj poskušalo opraviti ducat slovenskih mladeničev …

»Tito je trn v peti samo tistim, katerih prednike je premagal in obračunal z njimi za njihove zločine nad lastnim narodom, hkrati pa vrnil Primorsko matični državi ter zagotovil še izhod na morje,« pravi eden od Lokavcev. »In nihče nas, domačinov, ne bo prepričal o nasprotnem.« Kamniti napis, ki so ga leta 1980 postavili graničarji in za katerega skrbijo vse odtlej, bodo obnovili. »Pa ne zato, da bi provocirali, ampak da bi ostal kot pomnik nekega obdobja v naši zgodovini.«