Malica v čudežni deželi

Turistična kmetija Domačija Javornik
Krka 27
Tel.: 031 739 771
Ob ponedeljkih in torkih (ter prva dva meseca v letu) ob Krki počivajo, sicer pa od srede do petka načeloma kuhajo od 14. do 20., ob sobotah in nedeljah pa od 12. do 20. ure. Vsekakor prihod kakšen dan prej napovejte po telefonu!

Ambient:
hišica kot iz pravljice ali iz kakšne luštkane TV-nadaljevanke – notri je nekaj miz ob kaminu, sicer pa krasno osenčen travnik ob zenovsko mirni Krki

Napitki:
poleg odprtih malvazije, refoška in cvička še nekaj domačih sokov

Dostopnost:
dovolj veliko parkirišče, brez ovir za gibalno ovirane

Fino:
srnin hrbet
govedina v solati
vse iz postrvi

Ne tako fino:
sladice
vinska izbira

Za obilno pojedino s hladno predjedjo, pašto, glavno jedjo in sladico boste Javornikovim odšteli okrog 35 evrov.

»Olimpija je – dobesedno – čist’ out! Pridite navijat za Krko!« je na Konzumov tedenski inšpektorski kolegij porogljivo brzojavilo dolenjsko dopisništvo. Centralna redakcija je najprej le jezno prhnila v brk, nekaj dni kasneje – ko je iz boja za slovenski košarkarski tron izpadla še Krka – pa se zamisel o obisku Dolenjske sploh ni več zdela slaba, še posebej, ker je med našimi potencialnimi tarčami visoko na listi prioritet že nekaj časa navedena čisto blizu izvira Krke stoječa domačija Javornik.

Reč izgleda risankasto pravljično in ne glede na to, kako znucano se sliši ta besedna zveza, kakšne druge za ljubko, nizko, obraščeno, na vzorno potrimano trato ob leno tekoči Krki postavljeno hiško res ni mogoče uporabiti, pa tudi za prijaznost in kuharijo, ki jo prakticirajo Javornikovi, na misel prihajajo samo lepi besedni sklopi. Da bodo – če kje, potem pač tukaj – suvereno handlali postrvi, smo si že mislili, ne pa da se bodo z enako dozo elegantno brzdane ustvarjalnosti in izvedbene doteranosti lotili tudi nepostrvje ponudbe. Prav zato navdušene vtise začnemo zapisovati s krasno, z bučnim oljem zmešano v nulo spasirano skuto, položeno na rezine sušenega jelena ter dodatno opremljeno s skledico izjemnih, ultra-baby vloženih štorovk, nadaljujemo z žensko fino zrolanim špinačnim štrukljem, ki je bil vložen v moško močno govejo juho, ta pa je dala še kos govedine, ki je, narezana na centimetrske palčke, skupaj z vloženo pečeno papriko in kumaricami, bučnim oljem in nadrobljeno skuto tvorila enega najprepričljivejših jesihflajšev zadnje dekade. Presežnik v nepostrvji – morda pa celo kar v absolutni – kategoriji pa je bil krasno pečen srnin file, katerega ključna podrobnost (ob s hrustljavo slanino obloženih zapečenih poletnih pogačicah) je finta, da v spremno slivovo omako dodajo še nekaj koščkov slanine. Ali pa se nam je od vsega dobrega na tem krožniku samo zdelo tako.

No, kakorkoli – ob vsaki pokušani jedi je bilo vedno bolj jasno, da kuharske tehnike, trike in finte tu stresajo iz rokava: tri različno obdelane postrvi – kuhano, hladno dimljeno in toplo dimljeno – in pripadajoče zeliščne mešanice upaštetijo v krasno mazav tris; ob očiščen file dimljene postrvi priložijo super dober, ravno prav zgoščen mousse s hrenom in drobnjakom; živo zeleni špinačni ravioli, polnjeni z dimljeno postrvjo, ostanejo živo zeleni tudi po kuhanju, tako kot ostane živo zelena s skuto zmešana špinača, s katero polnijo navadne, jasno da ročno narejene raviole; trinadstropna konstrukcija (maslen krompirjev pire-hrustljavo pečen koromač-sočen postrvji file) pa je, tako kot hrustljavo pečena postrv, popolna v svoji preprostosti.

Prekisel in pregrudast malinov sorbet, presuha skutna tortica in preveč pudingasta čokoladna krema so bile ob koncu skupaj z na odprt trio malvazija-refošk-cviček omejeno vinsko izbiro še najmanj prepričljiv del Javornikove kuhinje. Ali pa smo bili samo preveč razvajeni od prej zaužitih dobrot.