Veliki dan za pravo

23. september 1957 – dan, ko je tisoč pripadnikov elitne 101. padalske divizije v popolni bojni opremi, s čeladami na glavah in puškami na ramah, na prvi šolski dan v dotlej segregirano, izključno belsko srednjo šolo v Little Rocku spremilo devet temnopoltih najstnikov in jih tako zaščitilo pred razjarjenimi bodočimi sošolci, njihovimi starši in še kom, je bil po mnenju ameriškega vrhovnega sodnika Stephena Breyerja nič manj kot velik dan za pravo. Vojaški padalci, heroji druge svetovne vojne, so bili tega dne, po neposrednem ukazu predsednika Eisenhowerja, v vlogi izvršiteljev odločitve vrhovnega sodišča v zadevi Brown vs. Board of Education, s katero je najvišja sodna instanca tri leta prej odpravila segregacijo v javnih šolah Združenih držav Amerike. Velik dan za pravo je torej po mnenju sodnika Breyerja tisti dan, ko vrhovno sodišče navkljub dejstvu, da to neki večini morda ne bo niti malo všeč, sprejme odločitev v prid neke brezpravne manjšine ali posameznika, ne pa morda dan (kot je to iz določenih krogov slišati zadnje čase v Sloveniji), ko bi bil z vzpostavitvijo interpretacije ustavnega teksta, kazenskega pregona odrešen kakšen tak ali drugačen vplivnež. Slednje je, bolj kot ne, pričakovano, normalno stanje stvari, po katerem ima posameznik z vplivom in denarjem pač boljše možnosti, da bo v sodnih postopkih deležen ugodnega razpleta, s čimer seveda še zdaleč ne trdim, da bi po drugi strani velik dan za pravo pomenila obsodba tega istega vplivneža za vsako ceno.

Ko razmišljam o podobno velikem dnevu za slovensko pravo, seveda ne morem mimo odločitev v primeru izbrisanih, s katerimi je ustavno sodišče slovenski politični oblasti, v prvi vrsti izvršilni, pa tudi zakonodajni, takrat jasno pokazalo, kje so ustavno določene meje njenih ravnanj. Problem s slovenskim velikim dnevom za pravo pa je seveda dejstvo, da nismo premogli Eisenhowerja in padalcev, ki bi poskrbeli za takojšnjo izvršitev te nedvomno velike odločitve ustavnega sodišča iz leta 1999, in je njihovo vlogo po več kot desetletju ignorance moralo prevzeti Evropsko sodišče za človekove pravice, ki sedaj Sloveniji žuga z dolgo palico visokih odškodnin, če ne bo končno poskrbela za odpravo posledic neustavnega dejanja izbrisa tudi s tem, da opredeli kolikor toliko primerne odškodnine njegovim žrtvam. Ravno odločitev v primeru izbrisanih nam najbolje pokaže, kako pomembna institucija v družbi je ustavno sodišče, saj je praktično edini branik posameznika oziroma manjšine pred politično samovoljo večine oziroma oblasti. Če se seveda njegove odločitve spoštujejo, kar je vse prej kot samoumevno, še posebej pri tistih odločitvah, s katerimi se ne strinjamo in smo prepričani, da so napačne. In takšne vedno pridejo, nikakor ne dvomimo o tem. Eisenhower se je, ko se je odločal o tem, da pošlje padalce v Arkansas, kljub temu da je dobival resna opozorila, da bo s tem povzročil politično krizo na jugu ZDA, pomena institucije ameriškega vrhovnega sodišča za demokracijo v Ameriki očitno dobro zavedal.

Kdo se v Sloveniji danes, v senci njegove zadnje odmevne odločitve v zadevi Patria, v resnici zaveda pomembnosti institucije ustavnega sodišča?

Presenetljivo (ali pa tudi ne) prav tisti, ki je s to odločitvijo lahko najbolj nezadovoljen oziroma intimno zagotovo (glede na to, da razveljavlja njegovo odločitev v isti zadevi) meni, da je napačna: predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša. Iz njegovega besedila, objavljenega v Sobotni prilogi Dela 23. maja, lahko namreč vsaj tako močno kot ogorčenje nad brutalnimi napadi, ki jih je doživel skupaj s svojimi sodniškimi kolegi po odločitvi ustavnega sodišča v zadevi Patria, čutimo prav spoštovanje institucije slednjega. Predsednik Masleša si v svojem tekstu namreč v nobenem trenutku ne dovoli polemike z odločitvijo ustavnega sodišča, kaj šele, da bi pozival k njenemu kakršnemukoli nespoštovanju ali celo nasprotovanju. Ravno nasprotno, odločitev v celoti sprejema kot novo dejstvo, ki ga bo moralo sodstvo upoštevati tako v nadaljevanju konkretnega postopka kot tudi pri obravnavanju vseh prihodnjih. Tako nam z osebnim zgledom demonstrira primeren odnos do institucije ustavnega sodišča, kakršnega upravičeno, a žal popolnoma neuspešno, zahteva tudi od vseh drugih do institucije vrhovnega sodišča, ki mu predseduje in ni za to družbo nič manj pomembno od ustavnega, zagotovo pa je veliko pomembnejše od uličnega poplesavanja malih mišk. Če je namreč ustavno sodišče tu zato, da posameznike ter manjšinske oziroma ranljive skupine ščiti pred samovoljnimi in arbitrarnimi posegi državne oblasti, je naloga rednega sodstva z vrhovnim sodiščem na čelu, da nas ščiti pred nami samimi, da razrešuje spore in konflikte med ljudmi, ki bi jih ti sicer na kakršenkoli, bolj ali manj nasilen način reševali sami – da torej preprečuje vojno vseh proti vsem. To svojo družbeno funkcijo pa lahko sodstvo opravlja samo, če se vsi skupaj, vsaj na tisti najbolj elementarni ravni, strinjamo, da je treba sodne odločitve spoštovati in se po njih ravnati, tudi takrat, ko se z njimi globoko ne strinjamo in menimo, da so napačne. Če pa jih ne, pa saj že veste – pridejo padalci.

Predsednik vrhovnega sodišča Masleša si v nobenem trenutku ne dovoli polemike z odločitvijo ustavnega sodišča, kaj šele, da bi pozival k njenemu kakršnemukoli nespoštovanju.

Pisanje predsednika Masleše je v resnici v zadnjem času redek primer izkazane skrbi kakšnega visokega funkcionarja katerekoli veje oblasti, da bi se ohranil ugled pomembnih institucij v državi. Večinoma je njihov in, kar je še huje, tudi refleks medijev ravno nasproten. Ob kakršnemkoli posamičnem ekscesu se začnejo brezkompromisni napadi na samo institucijo, v kateri naj bi do njega prišlo. Zadnji tak primer je histerizacija javnosti ob primeru Radan, ko pod taktirko ministrice za zdravje in medijev, žal tudi nacionalne televizije, Univerzitetni klinični center in njegovo nevrološko kliniko slikajo kot nekakšno alanfordovsko Bolnico b(r)ez nade, v kateri ljudem, če že ne umrejo pozabljeni na kakšnem temnem, vlažnem hodniku, v najboljšem primeru odrežejo le napačno nogo ali roko. Človek resnično ostane brez besed, ko gleda novinarsko masakriranje vrhunskih zdravnikov specialistov, ki so ga deležni samo zato, ker je njihov kolega morda (!) zagrešil kazniva dejanja. Kazenski postopek zoper njega je šele v zgodnji fazi preiskave, odstop pa se terja praktično od vseh, ki ga poznajo. Ob vsem skupaj se ustrašiš lastnih misli, ki ti začnejo uhajati k najrazličnejšim teorijam zarote, denimo tisti, da so zdaj že pričakovani napadi na javne institucije del nekega velikega inteligentnega načrta, po katerem je treba distopično podobo javnega sektorja slikati tako dolgo, dokler se ne bo uresničila in bo na njegovo pogorišče lahko stopila učinkovita zasebna (korporacijska) ponudba.

A pustimo teorije zarote in se vrnimo k pravu.

Že omenjeni ameriški vrhovni sodnik Breyer v zvezi s pomembnostjo institucije vrhovnega sodišča, ki je večja od pomembnosti vsake njegove posamezne odločitve, spomni na v novejši zgodovini morda najbolj kontroverzno odločitev, in sicer tisto v zadevi Bush vs. Gore, v kateri so vrhovni sodniki s preglasovanjem 5 : 4 (sam Breyer je bil v manjšini štirih, ki je odločitvi nasprotovala) odločili o izidu ameriških predsedniških volitev leta 2000. Danes, po petnajstih letih, se mu zdi v zvezi s to zadevo pozitivno in za ameriško demokracijo bistveno, da takrat, kljub temu da se vsaj polovica Američanov z odločitvijo vrhovnega sodišča globoko ni strinjala in jo je imela za napačno, ni bilo nemirov, ljudje niso vzeli stvari »v svoje roke« in na vrhovnem sodišču izgubljenih volitev poskušali izbojevati na ulici. Tistim, ki menijo, da bi se moralo zgoditi prav to in da je slabo, da po takšni odločitvi ljudje niso šli na ceste, Breyer odgovarja z vprašanjem: »Je to res slabo? Dovolj je pogledati novice iz držav, v katerih se to dogaja.«

Tudi z zadnjo odmevno odločitvijo slovenskega ustavnega sodišča se, o tem sem prepričan, vsaj polovica ljudi v Sloveniji zagotovo ne strinja in meni, da je napačna. V tej konkretni zadevi drugače niti ne more biti. A kljub temu ni bilo slišati hujših težkih besed na račun ustavnega sodišča, ni bilo ljudi na ulicah (tudi Beethovnova je bila normalno prazna), ki bi glasno izražali nezadovoljstvo, zahtevali odstope ustavnih sodnikov, njihove glave ... Po tej sliki sodeč bi človek še ugotovil, da smo normalna demokratična družba z delujočimi institucijami. Če seveda pred tem, po odločitvi vrhovnega sodišča v tej isti zadevi, vse ne bi bilo čisto drugače. Takrat pa so bili na ulicah ljudje, ki so zahtevali odstope, takrat pa so bili na ulicah ljudje, ki so zahtevali glave vrhovnih sodnikov, in to, da bo stvar še najbolj absurdna, pod geslom boja za pravno državo, ki je seveda v resnici ravno tisto, kar napadajo, namreč država, v kateri se odločitve sodišč spoštujejo, tudi takrat, kadar jim niso všeč. Zato je dobro, da se vsi tisti, ki se z zadnjo odločitvijo ustavnega sodišča ne strinjajo oziroma jim ni všeč, uprejo skušnjavam napadov na samo institucijo kot takšno, saj brez nje na dolgi rok izgubljamo možnost, da bomo nekoč v prihodnosti tudi v Sloveniji spet doživeli kak velik dan za pravo. Priložnost za to bo v resnici že zelo kmalu, ob odločanju o dopustitvi referenduma o spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.