Paradiranje s tragedijo

26. maja 1945 je bil v osvobojeni Ljubljani shod partizanskih sil. Zbrane je z balkona stavbe ljubljanske univerze nagovoril Josip Broz - Tito in napovedal, kaj se ima zgoditi (in kar se je že dogajalo) z domobranci in drugimi protipartizanskimi enotami, ki so med drugo svetovno vojno tako ali drugače sodelovali s premaganimi Nemci.

»Kar se tiče onih izdajalcev … to je stvar preteklosti. Roka pravice, roka maščevalka našega ljudstva je že dosegla ogromno večino, a samo manjšemu delu izdajalcev se je posrečilo pobegniti,« je govoril, v mislih je imel prebegle na avstrijsko Koroško. »Ta manjšina ne bo nikoli več gledala naših divnih planin, naših cvetočih polj. Če bi se to vendarle zgodilo, bo to trajalo zelo kratek čas.« Pred in med Titovim govorom ter po njem so se v Sloveniji vršili zunajsodni poboji.

70 let kasneje, v soboto, 30. maja, je na istem mestu napovedan shod. Pripravlja ga domobransko združenje Nova slovenska zaveza. Namen shoda je opomniti na tragične žrtve, na pobite ljudi med drugo svetovno vojno in po njej. Po napovedih naj bi na Kongresnem trgu razprostrli križe z vseh farnih spominskih plošč – gre za plošče, postavljene pred leti po pokopališčih in cerkvah, na katerih so napisana imena umrlih domobrancev (včasih pa se je med njimi neprostovoljno znašel tudi kakšen partizan ali civilist). Razstavljenih naj bi bilo okoli 175, križev, oz. enotni »slovenski križ«, kar bo spominjalo na število pobitih.

»Naš namen ni provokacija, ne bo nobenih domobranskih uniform,« napoveduje Peter Sušnik, predsednik društva. »Gre za spominsko slovesnost, nekaj petja, nekaj kulturnega programa, recitacije, govor, pa se bomo razšli. Ne gre za noben domobranski shod, križi bodo spomnili na to, kakšna je bila posledica Titovega govorjenja.«

Na videz povsem korektna in komemorativna slovesnost ima jasen politični predznak. Grobovi, križi, spomin na mrtve spadajo na pokopališča, pred kraška brezna, v cerkve, v kraje spomina.

Na Kongresnem trgu je bil leto dni pred Titovim govorom, ki se ga bodo spomnili v soboto, še en shod: veliko protikomunistično zborovanje, kjer so paradirali domobranci, se rokovali z Nemci, dvigovali roke, govorili o židovski zaroti in o tem, kako bodo v skupnosti evropskih narodov prispevali svoj delež k ohranitvi krščanske Evrope, Evropo pa lahko k resnični zmagi pripelje le Nemčija. Tista Nemčija, tisti tretji rajh, ki si je izmislil koncentracijska taborišča, v katerih je izginilo tudi več tisoč Slovencev (in šest milijonov Židov).

O tem Nova slovenska zaveza ne govori rada, kolaboracija je zanjo vprašanje pravilnega zgodovinskega pogleda. Peter Sušnik tako pravi, »da želijo, da država zagotovi objektivne distance do zgodovine, želimo, da se protirevolucionarna stran ovrednoti objektivno, ne bežimo pred lastno odgovornostjo, želimo pa, da država jasno sporoči, ali je bila borba proti revoluciji za Slovenijo koristna ali ne. Ali pa je revolucija edina zveličavna«. Kaj pa sodelovanje z okupatorjem, prisega za Bežigradom? »Greh sodelovanja z okupatorjem potrebuje objektivno soočenje, ali je bilo res sodelovanje, je bilo res prostovoljno, pod kakšnimi pogoji je bilo vzpostavljeno, kako je bila prisega izsiljena, neprostovoljna.«

Borčevska stran je priznala svoj zločin, domobranska stran pa rada pozablja, da je sodelovala z okupatorjem, da je bila neposredno podrejena Hitlerju.

Druga svetovna vojna, morija med njo in po njej, je tragična, ima pa svoje vzroke. Eden od vzrokov je nemška okupacija, drugi kolaboracija in sodelovanje z okupatorjem, z ovajanjem partizanov in aktivistov vred, tretji nasilje revolucije. Zgodovina je zapletena, večplastna. Nedvoumno pa je, da je borčevska stran – nekateri bi rekli, da premalo odločno – priznala svoj zločin, Janez Stanovnik je to storil ničkolikokrat in tudi neposredno pokazal na krivdo vrha partizanske vojske in njenega vrhovnega poveljnika Tita. Domobranska stran pa ni jasno priznala, da je sodelovala z okupatorjem, tretjim rajhom, da je bila neposredno podrejena Adolfu Hitlerju.

Sprava se ne zgodi takrat, ko se zgradi kostnica vseh žrtev in postavi skupni spomenik. Edini način, kako resno zaživeti skupaj, pravi britanski zgodovinar Keith Lowe, je, da ne iščemo zločinov sovražnikov, pač pa se začnemo ukvarjati s svojo vlogo v nekem zgodovinskem trenutku. Odkrito, četudi boleče. Demonstrativno paradiranje in postavljanje križev ter kazanje farnih plošč niso poskus pietetnega spomina in opomina.