Ali res hočemo biti le provinca bogatih?

Prof. dr. Franjo Štiblar je predstojnik pravno-ekonomske katedre Pravne fakultete v Ljubljani in raziskovalec na vodilnem slovenskem ekonomskem inštitutu EIPF, kjer raziskujeta tudi ekonomista dr. Jože Mencinger in mag. Velimir Bole. V zadnji izdaji njihovega mesečnika Gospodarska gibanja je objavil ostro kritiko treh vladnih strategij upravljanja slovenskih državnih podjetij, bank in zavarovalnic. Ugotavlja, da ne gre za premišljeno upravljanje, temveč za odtujitev državnih podjetij, za razprodajo državnega premoženja tujcem, kar bo vodilo v nadaljnjo izgubo ekonomske in s tem politične suverenosti Slovenije.

Glavna težava vseh treh strategij upravljanja je po mnenju Štiblarja, da povedo le, kaj prodati, ne pa tudi, zakaj kakšno gospodarsko družbo prodati. V njih ni tudi nič o tem, komu prodati in pa o tem, kako v prodajni pogodbi uveljaviti zahteve prodajalca in pozneje spremljati njihovo uresničitev, z grožnjo razveljavitve pogodbe, če novi, zasebni lastnik zahtev ne bi uresničil. »Splošno znano je, da so nekatera podjetja že obljubili konkretnim tujcem, druga pa še bodo. Zato ne preseneča, da v strategiji ni nobene specifikacije glede kriterijev za izbor kupca, glede vsebine prodajne pogodbe in glede načina preverjanja njene izpolnitve,« pravi Štiblar.

Državno premoženje, ki smo ga v preteklih desetletjih ustvarjali vsi državljani, je tako pomembna zadeva, da bi o njej morali odločati vsi, ne le ozka politična elita. Gre za našo skupnost prihodnost, za to, kaj bomo sploh še imeli v domači lasti čez nekaj let, ko bo sedanja privatizacijska manija končana. Vendar je bila javnost iz procesa nastajanja in sprejemanja strategije upravljanja državnega premoženja popolnoma izključena. Ni bilo javne razprave, kaj šele referenduma. Pa bi moral biti, meni Štiblar. Kajti opraviti imamo z drugo ekonomsko in s tem dejansko politično osamosvojitvijo oziroma izgubo samostojnosti Slovenije, ki si zasluži enako obravnavo, kot je je bila deležna odločitev o samostojnosti naše države z referendumom konec leta 1990. »Upravljanje (dejansko razprodaja) državnega premoženja ni prvenstveno finančno vprašanje, temveč mnogo širše družbeno vprašanje,« meni Štiblar.

Problem vladnega teksta je, da obravnava zgolj ekonomski vidik upravljanja, ne pa tudi vseh drugih, enako pomembnih vidikov. »Slediti bi mu morale še sociološka, ekološka, politična, etnična strategija upravljanja,« meni Štiblar. Donosa državnih podjetij ne bi smeli meriti le v denarnem dobičku. »Treba bi bilo empirično izmeriti in sproti preverjati povečevanje letne družbene koristnosti državnih družb: izračunavati letni donos v socialnem smislu (zaposlitev), ekološkem smislu (zmanjšanje onesnaževanja), etničnem smislu (podpora kulturnemu, športnemu, socialnemu okolju, kjer podjetja delujejo) in etičnem smislu (povečevanje poslovne etike).« Kajti vse te zahteve je v zasebnih družbah veliko težje uveljavljati. »Podjetja v javni lasti nimajo zgolj ali celo ne prvenstveno profitnih ciljev, temveč predvsem druge pozitivne družbene učinke, od katerih ima korist celotno gospodarstvo. Prav zato so v javni in ne v zasebni lasti. In zato se zanje ne zahteva, niti se od njih ne pričakujejo tako visoki neposredni denarni dobički kot od zasebnih podjetij. Zato je napačno privatizirati taka podjetja in jih usmeriti zgolj v maksimiranje zasebnega dobička.«

V analizi se Štiblar opre na kritiko vladne strategije, ki jo je objavil dr. Jože Mencinger. Slednji ugotavlja, da je prodaja pravična le med enakopravnimi akterji, kjer prodajalec pove zahtevo, temu pa sledijo pogajanja s kupcem. V primeru prodaje državnih kapitalskih deležev kupec diktira pogoje. »Dolg ne more biti razlog za prodajo, saj prihodki proračuna od konca leta 2013 rastejo, imamo državne depozite v bankah, izkupiček od prodaje je zgolj za enoletne obresti, donos na državne obveznice pa je nizek. Sklicevanje na verodostojnost kot razlog za prodajo zastavlja vprašanje verodostojnosti komu: ljudstvu, ki je to vlado izvolilo, ali evropskim uradnikom; obojim hkrati se ne da.«

Vse oči so uprte v SDH, medtem pa DUTB po tihem nepregledno razprodaja slovensko državno srebrnino. Ali se tega sploh zavedamo?

Računati na partnerstvo z novim lastnikom je iluzija: vsak pač sledi svojim interesom, ki v primeru prodaje niso enaki. Vmešavanje politike v upravljanje javnih podjetij je zgolj naravna posledica skrbi vlade za javni interes, za kar je bila izvoljena. Ironija je, da so danes vse oči uprte v Slovenski državni holding, prek katerega se bodo prodajali kapitalski deleži države. Medtem pa Družba za upravljanje terjatev bank po tihem nepregledno razprodaja slovensko državno srebrnino. »Ustanovitev slabe banke in reševanje prek nje je bila slaba in predraga rešitev. Omogoča nepregledno prodajanje podcenjenih slabih kreditov in prek njih prepoceni odtujevanje slovenskih podjetij in s tem zaslužke kupcem in tistim, ki v teh poslih posredujejo, s tujci v vodstvu slabe banke vred. Glede na 70-odstotno striženje so bili krediti iz bank na slabo banko preneseni po prenizki vrednosti, kar pomeni, da jih bodo lahko spet prepoceni prodajali dalje in z lahkoto izkazali dobičke. Ko bodo krediti pretvorjeni v lastniške deleže, bodo bančni dolžniki prepoceni prešli v last tujcev oz. domačih tajkunov, ki imajo kapital skrit v tujini in z njim kupujejo. Žalostno!« ugotavlja Štiblar.

Vlada pravi, da je pri pripravi strategije sledila smernicam OECD, Štiblar pa trdi, da so »dobra načela OECD slabo prenesena v Slovenijo«. Treba se je namreč zavedati, da se članice OECD kot ekonomsko najbolj razvite države sveta niso odrekle domači lastnini (niti ne državni), kar se želi in zahteva od Slovenije. »Le tranzicijske države med članicami OECD so to poslušno storile, Slovenija pa se je neposlušno upirala in jo je treba zato na različne načine prisiliti, da se vendar ’preda’ in tako uvrsti v provinco razvitega sveta, kjer jo že čakajo druge tranzicijske države.«

Problematično se mu zdi, da za makroekonomske napake (in razprodaja slovenskega premoženja tujcem po prenizkih cenah je ena od velikih napak) nihče ne odgovarja, saj se tisti, ki odločajo, skrbno izogibajo odgovornosti s skrivanjem za odločitvami drugih, čeprav bi bilo njihovo odgovornost mogoče ugotoviti. »Katastrofalne napake, kot so izračun slabih kreditov (za 1,5 milijarde evrov povečano breme davkoplačevalcev), način najemanja kreditov v tujini (stotine milijonov evrov) in pesimizem s politiko zategovanja in stiskanja (znižanje BDP-ja za stotine milijonov evrov), so neskončno večje od nekaj tisoč evrov kraje ali poneverb, za katere se gre za mesece ali celo leta v zapor. Potem pa se stiska miličnike, medicinske sestre, upokojence, študente za nekaj milijonov evrov in se jih potiska v revščino ali celo odpušča, čeprav niso krivi za navedene napake. Saniranje bank s proračunskim denarjem je iztisnilo proračunska sredstva za socialne namene in plače množic. Zato je naenkrat država prevelika! Grehe bogatih plačujejo reveži. Za odločitve o načinu saniranja bi bil nujen referendum, a je elita prepovedala vse referendume o vsebini s proračunskimi posledicami!? Razvrednotenje demokracije!«

Po mnenju Štiblarja sta državnemu holdingu dana prevelika koncentracija bogastva in moč, saj upravlja družbe v skupni vrednosti od 11 do 13 milijard evrov (kar pomeni približno tretjino celotnega slovenskega letnega BDP-ja). Toda čeprav gre za ogromno premoženje, ga upravljajo »neoliberalno usmerjeni finančniki, in to tako, da bi ga čim prej in čim ceneje prodali tujcem (za to so bili prav takšni izbrani, kot da bi lisici prepustili čuvanje kokoši v kokošnjaku). Finančniki so lahko le pomožni strokovni servis za izvedbo prodaje, odločitve o njej bi morali sprejeti drugi. Politična elita se ne more rešiti svoje primarne odgovornosti upravljanja javnega«.

Po mnenju Štiblarja sta državnemu holdingu dana prevelika koncentracija bogastva in moč, saj upravlja družbe v skupni vrednosti od 11 do 13 milijard evrov – kar pomeni približno tretjino celotnega slovenskega letnega BDP-ja.

Nesprejemljivo je, da so za 107 državnih podjetij in pa za 23 podjetij, ki so v likvidaciji ali stečaju, uporabljeni zastareli podatki iz zaključnih računov za leto 2013, saj se je medtem zaradi izboljšanja gospodarske situacije v lanskem letu pri večini podjetij položaj bistveno izboljšal. Treba bi bilo uporabiti novejše podatke. Seveda uporaba zastarelih podatkov ni naključna. »Ponovno se izkazuje namera dela elite slikati gospodarsko situacijo čim bolj črno, da bi lažje uveljavila svoje parcialne interese: politične (prevzeti vlado) ali ekonomske (prodati poceni in pri tem s posredovanjem zaslužiti).« Prepričan je, da bi bilo razdolžitev treba reševati prvenstveno z refinanciranjem dolgov s cenejšimi viri, kjer je to mogoče, ne pa s prodajo državnih podjetij. »V boljših razmerah doma bodo začela tudi državna podjetja dosegati boljše rezultate, tudi dobičke, s tem pa bo porasla njihova dinamična vrednost, ki bi jo bilo mogoče iztržiti s prodajo, če bo ob ustreznejših upravljavcih ta sploh še potrebna. Zato velja počakati, nikakor ne prodajati, ko je stanje slabo. Seveda se ’katastrofičarjem’ mudi s prodajo, saj jih izboljševanje gospodarske situacije onemogoča pri hitri prodaji tujcem, ki bi jim prinesla provizijske zaslužke.«

Argumentu Gospodarske zbornice Slovenije, izrečenem na posvetu marca letos, da državne družbe poslujejo slabše od zasebnih in od tujih družb pri nas, Štiblar oporeka. »Najprej, smisel državnega podjetja v infrastrukturi, naravnem viru ni prvenstveno dobiček, ampak pozitivni zunanji učinki, ki omogočajo večje dobičke tudi zasebnim podjetjem. Drugo, v državni lasti so ostale družbe, ki jih zasebniki, tujci doslej niso želeli kupiti, donosne so hitro pokupili. To kaže primer tistih izmed petnajstih državnih podjetij z vladnega seznama za odtujitev iz leta 2013, ki so jih tujci že kupili, so pa bila najbolj dobičkonosna in jih po merilih iz leta 2013 ne bi smeli prodati, posebno ne pod ceno, kot se je zgodilo. Tretjič, iz podatkov v analizi, ki so jo pripravili na GZS, sledi, da je v državni lasti 40 odstotkov gospodarstva, ki naredi 33 odstotkov vseh izgub v Sloveniji, torej so državna podjetja podpovprečni izgubarji!«

Na GZS so tudi izračunali, da 22 strateških družb obvladuje 73 odstotkov državnega premoženja, 23 pomembnih družb pa 15 odstotkov, iz česar so potegnili sklep, da naj bi umik države iz teh družb v državno blagajno navrgel 1,3 do 1,5 milijarde evrov. Štiblar trdi, da gre za tipično pristranski izračun, kajti že samo Telekom Slovenije je vreden vsaj dve milijardi evrov. »Ne po tržni kapitalizaciji danes, a gotovo po dinamični vrednosti v normalnih časih.«

Nesprejemljivo je, da so za 107 državnih podjetij in za 23 podjetij, ki so v likvidaciji ali stečaju, uporabljeni zastareli podatki iz zaključnih računov za leto 2013.

Z vidika javnega lastništva naravnih virov in infrastrukture se mu zdi kritična zlasti odprodaja energetskih podjetij, Telekoma Slovenije in finančnih blue chipov (Zavarovalnica Triglav, Pozavarovalnica Sava, NLB, Klirinško-depotna družba). Enako problematična se mu zdi prepustitev nadzora nad Triglavskim narodnim parkom in razvojnimi inštituti v energetiki, pa tudi prodaja simbolov Slovenije (Elan, Cimos, Aero) ter prodaja onesnaževalcev, saj bi ti lahko bili v zasebnem lastništvu še hujši (Cinkarna Celje). Socialno vprašljiva se mu zdi privatizacija invalidskih podjetij, z družbenega vidika občutljiva pa nadaljnja privatizacija časopisnih hiš in Uradnega lista.

Opozarja, da državna last ni enaka domači lasti, saj slednja vključuje še domačo zasebno last. Domači lastniki lahko sledijo domačim interesom, tudi družbenim, ki so širši od tujih. Za lažje razumevanje navaja primer obglavljenja celotne živilske verige: prodajo predelovalnih podjetij Ljubljanske mlekarne, Droga Portorož, Žito in Fructal. »Zaradi tega domačo hrano zamenjuje tuja, skupaj s tujimi napisi.« Enako problematična se mu zdi prodaja Perutnine Ptuj, Pomurskih mlekarn in hotelov. »Hrvaška vlada finančno podpira strateške prevzeme slovenskih podjetij s strani hrvaških tajkunov, v njih pa bodo v večji meri prodajali lastne pridelke v podporo hrvaškemu kmetijstvu. Naša (ne)strategija pa očitno napoveduje pogreb slovenskega kmeta. Ali smo toliko razviti, da bomo razvijali samo visoko tehnološko storitveno dejavnost, ali smo toliko bogati, da se bomo obrnili le na v tujini pridelano hrano?«

Strah javnosti, da se bo državno premoženje prodajalo po prenizkih cenah, je še kako upravičen. »Vsako od treh strategij (splošno, bančno in zavarovalniško) je pisala druga skupina oseb, vsi pa so se naslonili na isto, slabo makroekonomsko analizo in napoved vladnega urada za makroekonomske analize in razvoj. Slaba je zato, ker je pesimistična in ne svetuje, kaj storiti, da bi gospodarstvo Slovenije raslo hitreje in močneje. Na pesimističnem gospodarskem scenariju graditi strategijo razvoja bančnega in zavarovalniškega sektorja in nasploh upravljanja državnih podjetij je narobe in škodljivo,« meni Štiblar. »Umar je poznan po katastrofično pesimističnih scenarijih za slovensko gospodarstvo. Čeprav je z negativnimi napovedmi psihološko prispeval k manjši rasti BDP-ja v letu 2014 vsaj za dobro odstotno točko (to znaša blizu 400 milijonov evrov na leto), za to nihče ne odgovarja. In po vsem tem so napovedi Umarja še vedno osnova za napovedi upravljanja podjetij, bank in zavarovalnic v državni lasti!« je zgrožen Štiblar. Glede na to, da je Umar v pomladanskem poročilu nekoliko izboljšal napovedi za letošnje in prihodnje leto, so podatki, na podlagi katerih je narejena vladna strategija, zastareli. A celo ti, nekoliko popravljeni podatki so po Štiblarjevi oceni pretirano pesimistični. »Napoved mora biti boljša, seveda pogojno, če bo vlada opravila svojo nalogo (garancijska podpora bančnim kreditom, prenehanje zmanjševanja javne potrošnje) in bo Banka Slovenije končno doumela, da sta bančništvo in ona sama v funkciji gospodarstva in prebivalstva in ne izoliran samozadosten planet.«

Na Gospodarski zbornici so izračunali, da naj bi privatizacija navrgla od 1,3 do 1,5 milijarde evrov. Gre za pristranski izračun, trdi Štiblar, kajti samo Telekom je vreden vsaj dve milijardi.

Tako kot splošna strategija upravljanja je tudi bančna strategija postavljena na dve leti starih podatkih, pa čeprav so se razmere v gospodarstvu in finančnem sektorju v tem času bistveno izboljšale. »Danes je razmerje med bančnimi krediti in depoziti v Sloveniji pod sto odstotki (v strategiji je še vedno 132 odstotkov), kar je daleč pod povprečjem za bančne sektorje v državah evrskega območja,« pravi Štiblar. Banke so pretirano zadržane pri kreditiranju podjetij, delno po lastni krivdi, predvsem pa po krivdi vlade in domače centralne banke. »Le njuni ukrepi – državne garancije bankam za kredite, odprava pretiranih restriktivnih ukrepov Banke Slovenije, ki z njimi še poslabšuje stanje v bančnem sektorju – lahko presekajo medsebojno obtoževanje med bankami in podjetji, kdo je kriv, da ni kreditov.«

Prepričan je, da ni treba takoj privatizirati vseh slovenskih bank. »Če so donosi ustrezni, razloga za prehitro, prepoceni privatizacijo ni. Rezati domači bančni sektor pomeni odpraviti domačo podporo slovenskemu gospodarstvu na trgih v Sloveniji in predvsem v tujini ter ga s tem spraviti v nekonkurenčen položaj. Tuje banke bodo pač podpirale svoja podjetja v konkurenčnem boju na svetovnem trgu.« Za zdaj je predvideno, da naj bi država v NLB ohranila 25 odstotkov plus eno delnico, v celoti pa naj bi se umaknila iz NKMB ter iz združenih Abanke in Banke Celje. »Kaj pa potem še ostane v domači lasti?« sprašuje Štiblar. »SID banka in eventualno Gorenjska banka še zdaleč ne ustrezata ohranitvi domače identitete in ne pomenita zadostne podpore domačemu gospodarstvu. Absurdno je, da bi Slovenija odpravila idejo domačega lastništva nekaterih blue chipov, ki ji vztrajno sledijo vse stare članice EU. Tudi države članice PIIGS, ki so v precej slabši gospodarski situaciji od naše države, svojih bank ne razprodajajo. Primerjati se moramo z njimi, ne pa s postsocialističnimi članicami EU, ki so že ob osamosvojitvi vse svoje blue chipe prodale in se pretvorile v provinco razvite Evrope. Banke obstajajo na koncu le zaradi gospodarstva in prebivalstva, ne pa obratno.«