Janšev labodji spev

Tam, v rosnih devetdesetih letih, pravzaprav že nekaj let prej, sta na Mladino s svojevrstnim predlogom prišla velika prijatelja Janez Janša in Igor Bavčar. Uredništvu sta predlagala, naj Mladina kot časopis podpre njuno nastajajočo politično stranko. Ker Mladina ni želela biti strankarski časopis, jima ni uspelo. Potem je nastala Demokracija, Janša pa od takrat ni več prestopil praga uredništva.

A njegova fascinacija z mediji je ostala. Janša, to je eden od njegovih najpogostejših političnih motivov, je prepričan, da mu pot na oblast preprečujejo neprijazni, sovražni, tranzicijski, neuravnoteženi ali kakršnikoli drugi mediji, ki širijo vsebine, neljube njegovemu očesu. Vseskozi ravna tako. Samo spomniti se je treba dobe uravnoteževanja na RTV Slovenija, četice do njega prijaznih novinarjev, vulgarnih brezplačnikov, prvih nekaj mesecev Planeta in seveda tistega sestanka, kjer si je v zameno za prodajo Mercatorja pridobil neposreden vpliv na poročanje takrat še uglednega dnevnika Delo.

Janša doslej z urednikovanjem ni imel srečne roke. Vsi njegovi medijski projekti so slej ko prej postali karikatura profesionalnega novinarstva. To je seveda logično, interes nekega politika ni v sozvočju s poslanstvom medijev.

Morda bo tokrat drugače. Napovedal je, da se pripravlja nov, boljši, evropski medijski projekt, morebiti bo nastal kot zadruga, delniška družba, morda kako drugače, a jeseni naj bi bil slovenski medijski prostor manj zatohel. Nastali naj bi novičarska televizija, radijska postaja in močan spletni portal. V prihodnosti naj bi se ta povezal s tujim strateškim partnerjem.

To je seveda dobro. Vsak nov medijski projekt je lahko pridobitev za demokracijo. V izhodišču tudi ni narobe, če se zanj zavzema politik, tokrat je Janša to naredil vsaj bolj transparentno kot v vseh medijskih zgodbah doslej.

A gre za politični trik. Namen novega medija ni delovanje v javnem interesu, pač pa, to se neposredno vidi iz Janševega utemeljevanja, vzpon na oblat. SDS za preboj v vlado ne potrebuje le močne lokalne mreže, ampak je treba, kot pravi Janša, »spremeniti tudi medijsko okolje, in to je ta akcija, o kateri sem prej govoril«.

Politika na oblast ne spravijo mediji, lahko ga pri tem ovirajo, lahko mu pomagajo, vendar propaganda nikoli ne deluje na dolgi rok. Janša bi to lahko vedel že iz mandata 2004–2008, ko je podcenjeval volivce, ko je podcenjeval medijske konzumente, ko so vsi tisti, ki so ga opozarjali, da dela velike politične napake, postali njegovi sovražniki.

Njegove medijske fantazije so sicer le ena od težav slovenskega medijskega prostora. Danes slovenske medije kupujejo in z njimi kupčujejo tudi zadolženi lokalni podjetniki, ki ne razumejo zakonitosti delovanja medijev. Novinarji pa se, opozarja Boris Vezjak, počutijo kot prostitutke, s katerimi lahko vsak ravna, kakor pač hoče.

Za takšno stanje pa so krivi predvsem novinarji sami.