Druga kuhna

Multietnična restavracija Skuhna
Trubarjeva 56, Ljubljana
Tel.: 0591 434 34
Skuhna kuha ob ponedeljkih, torkih, četrtkih in petkih od 11.30 do 21.00, ob sredah od 11.30 do 22.00, ob sobotah pa od 12.00 do 21.00.

Ambient:
s črno-belimi vzorci markirana domačna soba, zdaj tudi z mini balkonom, vedno pa s sproščenim razpoloženjem

Napitki:
tradicionalni čaji in kofeti ter – poleg jamajškega ingverjevega – tudi simpatična bera domačih malopivovarskih piv

Dostopnost:
parkirišče je spodaj ob Ljubljanici, gibalno ovirani bodo morali premagati dve stopnički z ulice do Skuhne

Fino:
pisan nabor svetovnih kuhinj

Ne tako fino:
sladica

Eksotična malica, sestavljena iz juhe, glavne jedi in sladice, v Skuhni stane 7 evrov.

»Če sem že s plačano vstopnico za otvoritveni koncert Druge godbe ostal pred vrati, me vsaj peljite na eno dobro eksotično malico!« je v urgentnem pozivu Konzumovemu inšpektoratu oni dan, ko so v metropoli že enaintridesetič godli muzičisti z vseh vetrov, zapisal eden od naših informatorjev. Kot hitra, preprosta, cenovno ugodna in navkljub drugačnosti domačna uresničitev njegove želje se je kar sama od sebe ponujala na Trubarjevi (se že ponavljamo, če še enkrat zapišemo, da gre za najbolj frajersko ulico v prestolnici?) odprta Skuhna – socialnopodjetniški projekt, fokusiran na integracijo migrantov in migrantk v lokalno okolje.

V Skuhni ta integracija poteka skozi hrano – migranti z različnih koncev pač prinašajo s seboj različne prehranske navade in receptarije različnih jedi, lokalni živelj pa dobiva priložnost še kar avtohtonega vpogleda v okuse sveta. Trenutno je v Skuhni tako, da vsak dan v tednu na mize nosijo jedi iz druge države, na dan naše vizitacije je bila to Tunizija, ponudba pa je vedno sestavljena iz para juh, treh različnih ogljikovohidratnih baz (riž, kruh, krompir), treh stewjev/omak/mesa, solatnega bara in kakšne sladice.

Tunizijska migrantska špeza se je ondan otvorila z dvema okusnima, lepo (dovolj eksotično, a ne premočno) začinjenima, življenje vračajočima juhama – piščančjo s krompirjem in rožmarinom ter zelenjavno, v kateri je glavno rolo igrala špinača, grah pa ji je dodajal potrebno kreftnost in prijetno sladkobo. Po topli tekočini se je že prilegla tudi kaplja mrzle, tokrat slovenske mikropivovarske ponudbe in v ležernem razpoloženju smo med simpatičnimi truba(du)rskimi liki lahko nadaljevali medkulturno izmenjavo. Ugotovili smo, da bi nizkega, a mehkega kruha, potresenega s črnim sezamom, lahko pojedli še in še, da je gosta, boranija-like čorba iz stročjega fižola in graha res dobra, pa tudi, da bi bila na paradižnikovi osnovi dušena in z baziliko izdatno odišavljena omaka iz morske favne še veliko boljša, ako bi ne bila skuhana iz cenenega zamrznjenega podmorskega melanža. Ampak vzamemo v zakup, da je za uspešnost projekta nujno potrebna tudi stroga, južnejših postavk držeča se cenovna politika in da pri teh cenah ne gre pričakovati še premium izvora vseh sestavin. Še posebej, ker se Skuhnini migranti pri kuhi res trudijo: riž z žafraniko in rozinami je bil kuhan v nulo, prav nič pocast, niti sprijet; v pečici pečen krompir so potrpežljivo spekli do lepe, zlatorjave zapečenosti; v paradižniku in številnih radodarno odmerjenih začimbah počasi dušena govedina pa je bila s sočnostjo in mehkobo sploh najboljša jed tistega dneva. Čeprav ob koncu nismo mogli ugotoviti, ali naj bi bila ona čokoladna rezina zamrznjena ali pač ni bila dovolj odmrznjena, smo Skuhno zapustili dobre volje in s prijetnim pookusom. Je pa res, da bi bila beseda svetovno kot označevalni povzetek vseeno premočna, zatorej končajmo z blažjim in resnici bližjim pridevnikom: simpatično.