Škofova vloga

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

5. 6. 2015  |  Mladina 23  |  Komentar

»V imenu zainteresirane javnosti ga naprošam, če lahko te vire bolj podrobno predstavi oziroma utemelji trditev, o kateri je beseda.«
— Zgodovinar dr. Boris Mlakar, Mladina, 29. maja 2015, v rubriki Pisma bralcev prosi Mladininega novinarja in urednika Jureta Trampuša, naj utemelji zapis, da je bil škof dr. Gregorij Rožman neposredno odgovoren za nastanek domobranstva.

Ni moj namen, da bi branil novinarja, ki ga dr. Boris Mlakar »naproša«. Niti ne polemika z dr. Mlakarjem. Je pa to »vljudno« ironiziranje zgodovinarja, ki se je vse življenje v glavnem ukvarjal z domobranstvom in čigar vrhunec večdesetletnega dela sta dve knjigi, objavljena magisterij in doktorat (Domobranstvo na Primorskem in Slovensko domobranstvo), vredno komentarja. Je ilustrativen kazalec, seveda ne edini, več stvari. Med drugim tega, kako in zakaj se je zgodilo, da se danes spominjamo konca druge svetovne vojne, ne proslavljamo pa zmage nad fašizmom in nacizmom. Pa tega, zakaj se v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«. In da v Ljubljani doživljamo tragikomično reprizo medvojnih protikomunističnih zborovanj, ki jih organizirajo ideološki nasledniki domobranstva in katoliška cerkev. Da je, kot je ostro, a upravičeno, zapisala Tanja Lesničar Pučko, zgodovina v tej državi postala predpražnik, zgodovinarji pa so se odrekli svojemu poklicu, kar je intelektualna strahopetnost brez primere, je odpoved temeljnem same zgodovinske vede. In to v času demokracije.

A ostanimo pri Mlakarjevi »vljudni prošnji«. Z nekega zelo zelo ozkega zgodovinopisnega stališča bi mu lahko celo pritrdili. Dokumenta, s katerim bi škof Rožman podpisal ustanovitev domobranstva ali zahteval njegovo ustanovitev, ni. Ob uporabi (tudi pri Mlakarju) priljubljene »salamske taktike« razlaganja zgodovinskega dogajanja, ko se zgodovinski procesi »razrežejo« na koščke in nato razlagajo ločeno in zunaj celotnega konteksta ter vzročno-posledičnih povezav, nekatere dokumente poudarja, druge relativizira, za določeno ravnanje pa zmagoslavno trdi, da ga ni bilo, ker ni konkretnega dokumenta, domnevne Rožmanove »nevloge« ni težko »dokazati«. Je pa kolega Mlakar v zahtevi po tako strogih, dejansko »pravno-sodniških« standardih, ki ne dovoljujejo sklepanja, kaj šele »indičnih« sodb, do sebe veliko prizanesljivejši. Pri pojasnjevanju, zakaj naj bi bile kolaboracionistične enote (MVAC, domobranstvo) kot udeleženke v državljanski vojni upravičene sodelovati z okupatorjem in za to dobivati orožje, opremo, oskrbo, svoji interpretativnosti pušča precej več svobode. Tako je na primer ugotovil, da je bilo delovanje domobranstva »skoraj povsem« v skladu z določili mednarodnega prava. Moteče dejstvo, da državljanska vojna po mednarodnem pravu ne spada pod pojem vojne (torej so lahko protipartizanske enote opredeljene zgolj kot kolaboracionistične), pa je preprosto zavrgel z mnenjem, da gre za izraz »konservativnosti« mednarodnega prava. Hkrati je skušal pokazati na pravno nelegalnost partizanskega odpora, zaradi česar naj bi okupatorji imeli pravico do represalij. Poudarjal je, da nekatera določila haaških konvencij dovoljujejo streljanje talcev in da nemški generali iz Srbije v Nürnbergu niso bili obsojeni, ker so streljali talce, pač pa ker so jih (v nasprotju z »racionalno« metodo v Sloveniji; moj komentar) dali ustreliti preveč (sto Srbov za ubitega Nemca, torej zaradi »načela nesorazmernosti«). »Na Gorenjskem je bilo to razmerje pet, včasih deset proti ena. Okupacijska oblast ima svoje pravice, da vzdržuje red in mir. Ko so ga partizani ogrožali, ko so napadali nemške vojake iz zasede, tako da se ti niso mogli braniti … Ameriški sodnik v Nürnbergu je izrecno povedal, da je v dani situaciji v Srbiji nemški general imel pravico streljati talce,« je na primer povedal v intervjuju za Mladino (Domobranci med Kočevskim rogom in rusko fronto, Mladina LXI/48, 1. 12. 2003, str. 34–38). Smiselno enako je zapisal tudi v knjigi Slovensko domobranstvo. Pri tem se je najverjetneje skliceval na zelo specifičen »Hostages Trial oz. t. i. Southeast Case«, to je sojenje Wilhelmu Listu, Lotharju Rendulicu in nekaterim drugim nemškim poveljnikom na Balkanu pred ameriškim! (in ne mednarodnim) vojaškim sodiščem v Nürnbergu. Mlakar sicer sodbe (v kateri je bila večina navedenih obsojena) ne navaja (dvomim, da jo je v izvirniku sploh prebral), pač pa se sklicuje na razne slovenske pravne priročnike in na emigrantsko literaturo. Je pa iz sklicevanja na članek Ameriški sodnik zagovarja streljanje talcev in borcev za svobodo iz Slovenskega poročevalca (22. 2. 1948) razvidno, da ima verjetno v mislih navedeni proces. Z vsemi zavajanji v njegovi interpretaciji se tu ne morem ukvarjati, o tem pišem v knjigi S puško in knjigo. Narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda 1941–1945, ki bo izšla junija. Poanta za potrebe tega prispevka pa je, da je Mlakar ob navedeni temi – povsem v nasprotju s svojimi sedanjimi zahtevami, naj novinar z dokumenti dokaže Rožmanovo odgovornost za nastanek domobranstva – sam izpeljal drzne in generalizirane sklepe v zvezi z definicijo »civilisti« in s streljanjem talcev brez oprijemljivosti v dokumentih. (Mimogrede le to: mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu je streljanje talcev na splošno uvrstilo med vojne zločine, kar pa je dokazljivo z dokumenti.) Ko bo knjiga izšla, ga z njegovimi besedami »v svojem in imenu zainteresirane javnosti« prosim, da svoje vire in interpretacije »bolj podrobno predstavi oziroma utemelji trditev, o kateri je beseda«.

Od sredine osemdesetih let je bilo zgodovinopisje o partizanskem gibanju deležno stroge kritike in revizije. Ne samo vsak dokument, tako rekoč vsak stavek iz dokumentov.

A vrnimo se k škofu Rožmanu. Nedvoumno in jasno je dokazano (in temu ne oporekajo niti Rožmanu izrazito naklonjeni pisci, seveda pa skušajo njegovo ravnanje relativizirati), da je Rožman 12. septembra 1942 italijanskemu generalu Robottiju izročil spomenico meščanskih politikov z zahtevo po ustanovitvi protipartizanskih enot (dejansko že ustanovljenih enot Prostovoljne protikomunistične milice – MVAC) in jo nato še dodatno ustno pojasnil. Robottiju je (po njegovi izjavi) med drugim dejal: »Prav! Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri vašem delu stojimo ob strani, s tem da opravljamo delo, ki bi ga vi težko opravljali, in Vam sami izročamo komuniste« (mišljeni so seveda vsi pripadniki osvobodilnega gibanja, op. p.). Prav tako je Rožman na visokega komisarja Graziolija 26. septembra 1942 naslovil še spomenico, ki jo je končal s ponovnim pozivom h krepitvi protipartizanskih enot.

Vrhovni komisar Operacijske cone Jadransko primorje dr. Friedrich Rainer je 20. septembra 1943 za načelnika (»prezidenta«) pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini v svojem uradu v Celovcu imenoval dotedanjega ljubljanskega župana Leona Rupnika. Dva dni kasneje, 22. septembra, je bila v Ljubljani v vladni palači slovesna umestitev, udeležil se je je tudi dr. Gregorij Rožman. Pred tem se je 15. septembra v Ljubljani Rainer o imenovanju z Rožmanom tudi pogovarjal. V izjavi po vojni ga je primerjal s škofi iz srednjega veka, ki so se borili za politično oblast (»ein streitbarer Bischof«, kot ga je označil). Rožman se je o Rupniku izrazil zelo pohvalno in ga ocenil kot najsposobnejšega za to funkcijo. Rainer in Rožman sta se v palači pokrajinske uprave »na samem pogovarjala več kot pol ure … Rožman je nato po Rainerjevem pričevanju natančno opisoval protikomunistični boj na Dolenjskem ter težak položaj duhovščine ob tem in pri njem zapustil vtis ‘gorečega vojskujočega se škofa’.« Tako je pogovor opisal Boris Mlakar sam (Slovensko domobranstvo, str. 90–91). V tistem času so bili »Rožmanovi fantje« iz poražene MVAC že varno pod nemško zaščito, del je skupaj z Nemci že tudi varoval prometnice in napadal partizane. Treba je bilo torej le na že preizkušen način pri novem okupatorju na novo urediti njihov kolaboracionistični status.

Mislim, da bo kolega Mlakar moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu.

Deset dni po tem pogovoru in štiri dni po imenovanju Rupnika, 24. septembra 1943, so Nemci ustanovili Slovensko domobranstvo. Poziv je objavil Leon Rupnik, ki domobranstva sicer ni neposredno vodil, je pa postal njegov »generalni inšpektor« in tudi sicer poleg Rožmana glavna osebnost Slovenskega domobranstva. Eden vojaški, drugi duhovni voditelj.

Škof Rožman je domobranstvo izrazito podpiral, v njem je videl versko vojsko za boj proti brezbožnemu komunizmu in še posebej skrbel, da so (tako kot prej MVAC) domobrance k boju proti partizanom spodbujali vojaški kurati. Tem je sicer naročal, naj opravljajo zgolj dušnopastirsko delo, a hkrati tudi dovoljeval nošnjo orožja, »izključno za silobran, nikakor pa ne za kake druge akcije, v smislu moralke«, kot je že prej zapisal v dovoljenju Francu Kupljeniku. Številni kurati se tega niso držali, nekateri pa so sodelovali v bojih in tudi pri mučenju. A pustimo te malenkosti.

Glavnega strokovnjaka za domobranstvo, upam, tudi ni treba spominjati na nedvoumno manifestativno Rožmanovo dejanje pri prisegi domobrancev in njegovo sodelovanje na številnih javnih domobranskih manifestacijah, na slikanja z njimi in na druge (tudi filmsko) dokumentirane izraze privrženosti in podpore.

Vprašati se moramo, zakaj si v cmeravih govorih vodilni politiki na državnih proslavah sploh ne upajo izgovoriti besed »partizanke in partizani«.

Od sredine osemdesetih let je bilo zgodovinopisje o partizanskem gibanju deležno stroge kritike in revizije. Ne samo vsak dokument, tako rekoč vsak stavek iz dokumentov narodnoosvobodilnega gibanja (večina je bila v različnih zbirkah objavljena, torej lahko dostopna) je bil nekajkrat obrnjen in (večinoma negativno) komentiran. Pogosto ob neupoštevanju ali celo povsem zunaj konteksta dogajanja. V nasprotju s tem pa je bila, kar zadeva protipartizansko stran, večinoma nekritično prevzeta domobransko-emigrantska razlaga dogajanja, ki močno odseva tudi iz Mlakarjevih del. Dokumenti protipartizanske strani (protirevolucionarne, »meščanske« – kakorkoli jo pač že kdo imenuje), razen v faksimilirani, a selektivni izvedbi, ki sem jo sam objavil leta 1988 (Mimo odprtih vrat), nikoli niso bili objavljeni. Vzroka za to ne poznam. Vem pa, da je bil za projekt odgovoren dr. Boris Mlakar. Saj ne da bi zgodovinopisje zaradi tega pretirano trpelo, bilo je pač več dela in brskanja po različnih arhivih, tudi tujih. A slika od vnaprejšnjega izdajstva (debelacije) Jugoslavije s strani katoliškega tabora do vseh oblik kolaboracionizma (ki jih je kolega Mlakar sicer skušal na različne načine relativizirati, podobno tudi domobransko prisego) bi bila s tako zbirko precej jasnejša. Res je: tudi če bi na tej strani imeli zložena »govna po datumima«, kot se je slikovito izrazil neki naš kolega v nekdanji skupni državi, bi kakšna podobna spomenica za ustanovitev domobranstva, kot jo je Rožman izročil Italijanom za ustanovitev MVAC, umanjkala. Ker so pač stvari z ustanovitvijo domobranstva in s prehodom enot MVAC od enega okupatorja k drugemu zaradi nemške nuje in Rupnikovega angažiranja potekale dovolj hitro. Za Rožmana brez dvoma več kot zadovoljivo. Ni mu bilo treba, tako kot pri Italijanih, pritiskati s spomenicami. Ali pa je »ein streitbarer Bischof« pač to storil zgolj ustno.

A da Rožman – vsaj kar zadeva celovito zgodovinsko oceno – ni bil neposredno odgovoren za nastanek domobranstva? Mislim, da bo kolega Mlakar moral temeljito premisliti o svojem življenjskem delu.