Elan spet pred stečajem

Elan, ta nekdanji ponos slovenskega gospodarstva, je spet v resnih škripcih. Če v kratkem ne bo vrnil 12 milijonov evrov nedovoljene državne pomoči, kar od podjetja že več mesecev zahteva evropska komisija, bo moral v stečaj, kriva pa bo država oziroma natančneje državna Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB).

Ta se je Elana znebila marca, ko ga je tujemu kupcu prodala v paketu s terjatvami do družb ACH, Polzela in Adria Airways. Toda to je storila skrajno nespretno, če ne že kar amatersko. Če bi DUTB ravnala kot dober gospodar, bi od kupca zahtevala, da se zaveže k reševanju begunjskega proizvajalca športne opreme, torej tudi k vračilu državne pomoči.

Vendar DUTB tega ni zahtevala. Kupcu se ni bilo treba zavezati k ničemur. Elan lahko pusti na cedilu. Precej jasno je, da podjetje kupca sploh ne zanima in da ga je kupil samo zaradi terjatev do ACH, ker je pač DUTB obe družbi prodajala skupaj. Če bo šel torej Elan v stečaj, ne bo šel po krivdi vodstva podjetja, saj si to na vso moč prizadeva za rešitev delovnih mest. V stečaj bo šel izključno po krivdi države, stoodstotne lastnice DUTB.

Uradni kupec terjatev do Elana je investicijska banka Bank of America Merrill Lynch, končni kupec pa VR Capital, največji ruski hedge sklad, ki ga vodi 49-letni finančnik Richard Deitz. Ta je diplomiral na ugledni ameriški univerzi Yale, poslovno kariero pa si je zgradil v Rusiji; pred ustanovitvijo hedge sklada je bil ustanovni partner največje ruske investicijske banke Reneissance Capital. Slovenski javnosti je neznan, britanska in grška pa sta zanj že slišali, saj je leta 2013 od grškega sklada za privatizacijo državnega premoženja kupil rezidenco grškega veleposlanika v Londonu. Za viktorijansko vilo v londonski elitni četrti Nothing Hill sta Deitz in žena Marina Nacheva odštela neverjetnih 23,3 milijona britanskih funtov. A očitno je bilo vredno, kajti med njunimi novimi sosedi sta dva od najbogatejših Britancev: televizijski producent Simon Cowell in lastnik družbe Virgin Richard Branson. Grška vlada je bila vilo prisiljena prodati, saj denar potrebuje za odplačilo ogromnih dolgov.

Paradoksalno pri tem je, da se je Grčija v primežu neznosne zadolženosti znašla tudi po krivdi mrhovinarskih skladov, kakršen je VR Capital. To, da je Elan pristal v rokah Richarda Deitza, ne obeta nič dobrega. Hedge skladi niso običajni investicijski skladi. Njihova naložbena strategija je precej drugačna kot na primer pri vzajemnih skladih, saj več sredstev kot v delnice in obveznice nalagajo v surovine in izvedene finančne instrumente. Poleg tega vlagateljev ne zavarujejo pred tveganji, čeprav so ta pri hedge skladih ogromna.

In pa: več kot polovica hedge skladov je registrirana v eni od davčnih oaz. Teh skladov ne zanima dolgoročna prihodnost podjetij. Podjetja oziroma terjatve do njih kupijo samo z enim namenom: da jih čim prej (navadno v petih, največ pa v sedmih letih) prodajo in pri tem čim več zaslužijo, kar je seveda mogoče samo tako, da brez milosti oklestijo stroške poslovanja: opustijo slabše donosne dele proizvodnje, občutno znižajo plače in množično odpuščajo. Špekulativni lastnik za Elan in njegove zaposlene zato zelo verjetno pomeni začetek bridkega konca.