Sam svoj sestop

Pred enim letom je bil Miro Cerar simbol pametnega, umirjenega človeka. Bil je tisti, ki pozna odgovor na vsa vprašanja, še posebej, če so povezana s pravom in univerzalno etiko. Pisal je kolumne, razglabljal o etični podstati družbe, sestavljal pravna mnenja za te in one naročnike. To, da je pri tem dobro služil, ni motilo nikogar. Kadar se je parlament izgubil v pravnem blodnjaku, so ga poklicali na pomoč, da je med nasprotujočimi se določbami poiskal najboljšo pot. Mediji so ga imeli radi. Zaradi zadržanosti, odmaknjenosti, neškodljivosti ga je pustila pri miru politika. Miro Cerar se je obdal z avro nedotakljivega modreca. In v njej poduhovljeno užival.

Potem se je odpravil na volitve in zmagal z velikansko prednostjo. Kar naenkrat Miro Cerar ni bil več svetovalec, pač pa je postal tisti, ki sprejema odločitve, imenuje ministre, določa vladno strategijo, skrbi za državo. Stvari so se hitro obrnile. Znašel se je v položaju, ki ga ni bil vajen. Prevzeti je moral odgovornost. Ljudje so začeli dvomiti o njem, o njegovi načelnosti, modrosti, njegovi sposobnosti odločanja. Postal je mencajoči premier. Priljubljenost njegove vlade je strmoglavila, javna podpora njegovi stranki je v enem letu skopnela. Na volitvah je SMC podprlo 34,5 % volivcev, že po nekaj mesecih se je ta podpora, kakor so jo zaznavale javnomnenjske ankete, zmanjšala za polovico, v zadnji junijski Delovi meritvi pa SMC podpira samo 7,6 % vprašanih. SMC sta v manj kot letu dni prehiteli tako SDS kot mlada Združena levica. Tako nizka podpora je za daleč največjo parlamentarno stranko skrajno nenavadna, vsaka prava stranka pa bi se na trend padanja podpore odločno odzvala.

Finančni minister ne bi smel biti tisti, ki določa prednostne naloge vlade. On skrbi za proračun, premier pa je tisti, ki določa in vidi prednostne naloge.

Miro Cerar se je znašel v stiski in se odzval podobno kot vsi užaljeni politiki. Za težave v vladi, za neodgovorjena vprašanja pri privatizaciji, je najprej okrivil kritike, nepojasnjena ozadja, elite, ki sebi želijo dobro, državi pa slabo. Ni bil prvi, ki je reagiral tako. Tudi Janez Drnovšek se je nekoč šel bitko z mediji, je pa res, da je Cerar to užaljenost v nekaj tednih tiho pogoltnil. Danes se na kritike odziva bolj stoično kot pred meseci, kot da bi v ogledalu, ki ga je napadel, ugledal samega sebe. In svojo nenačelnost. Pred volitvami je recimo govoril o tem, da »prodaji Telekoma kot strateškemu podjetju nisem naklonjen« in da je »izrazito zadržan do privatizacije Telekoma«.

Problemi pa so ostali. Ljudje, ki Mira Cerarja in njegovo vladanje poznajo od blizu, pravijo, da je za takšno stanje krivo več stvari. Prva stvar je vprašanje kompetenc. Miro Cerar prej ni bil nikoli politik, ne ve, kako se sestavlja proračun, ni makroekonomist, ne pozna zakonitosti evropskega političnega parketa. V njegovi vladi je tudi sicer veliko novincev. Ni jim novo samo to, da opravljajo ministrsko funkcijo, celo s politiko so se srečali šele ob prevzemu funkcije. O politiki kot razmišljanju o družbi dejansko še brali niso. Ne poznajo osnov politične teorije. Ne poznajo osnov teorije države. Poznajo pojem kapitalizma, a nobenega politologa, ki je o tem napisal vsaj esej.

V njej je v resnici tudi nekaj ministrov, ki so vedrili v tej ali oni vladi, daleč največji zbiralec funkciji je Karl Erjavec, a res prave, vsebinske ministrske izkušnje ima samo eden. Dušan Mramor. Je najmočnejši človek v vladi. Je ekonomist, finančni strokovnjak, nekoč je že bil minister za finance. Ko Mramor nastopa v vladni palači, včasih govori tako, da ga drugi minister ne razumejo, pravijo opazovalci. Gledajo v zrak. Dušan Mramor v vladi nima resne protiuteži.

To je seveda za finančnega ministra ugoden položaj, a finančni minister ne bi smel biti tisti, ki določa prednostne naloge vlade. On skrbi za proračun, za makroekonomsko stabilnost, premier pa je dejansko tisti, ki določa in vidi prednostne naloge. Kaj bo s socialno državo? Kaj pomeni fleksibilizacija trga delovne sile? Kdaj je državno lastništvo dobro in kdaj ni? Kako je z davčno reformo? Kakšen je politični profil modernega centra? Ali naj bo Slovenija do beguncev odprta ali malo manj odprta država? Miro Cerar jasnih odgovorov na vse te dileme pravzaprav nima. Še več, ne samo znotraj vlade, tudi znotraj SMC se kažejo vrednotne razlike. Cerar je zadržan, v bistvu blago konservativen politik meščanskega tipa, kdo drug pa je bolj odprt, moderen in svobodomiseln.

Cerar se finančnemu ministru seveda ne more odpovedati, proračunske številke so ugodne, gospodarska rast stabilna, število brezposelnih upada, kljub temu pa je Mramor v zadnjem času izgubil del sicer neomejenega Cerarjevega zaupanja. Ko je bil Cerar v Vatikanu, je DUTB oziroma slaba banka zasegla delnice družbe Sava Turizem, o tej potezi pa premier vnaprej ni bil obveščen. »S tem sem se seznanil iz medijev in tega si v prihodnje ne želim,« je dejal Cerar in okrcal ministra Mramorja, ki je bil o zasegu obveščen dan pred njim.

To ne pomeni, da je Mramor problem te vlade: v resnici je eden redkih, ki resnično ve, kaj dela – pri čemer s tem ne želimo reči, da je usmeritev, ki jo je kot finančni minister izbral, prava. Brez njega bi bila vlada še bolj nebogljena. A njegov pogled je finančen, ne pa družben, geostrateški. Kar je seveda normalno. Za tovrstna ravnotežja bi moral skrbeti premier. Med premierom in finančnim ministrom je vedno latentno nerazumevanje, to je normalno stanje.

Vprašanje kompetenc je dobro vidno tudi pri prodaji Telekoma. Ko je preteklo nedeljo potekala izredna seja vlade, na kateri so se ministri odločili, da bodo končno odločitev spet naprtili organom Slovenskega državnega holdinga (SDH), so imeli pred seboj predlog (ne še končne različice!) pogodbe o prodaji, ki ga je pripravila uprava SDH. Pri čemer je treba vedeti, da se ministri ne spoznajo na korporativno pravo, opcijske pogodbe, razdelitve tveganj – vse te stvari sta jima pojasnjevala Matej Runjak in Matej Pirc, člana uprave SDH, ki zagovarjata prodajo Telekoma, ki sta pripravila osnutek pogodbe z »britanskim« skladom Cinven in ki sta neposredno zainteresirana za izpeljavo posla. Kar je logično, postavljena sta bila na to mesto, da prodajata državno premoženje, politika pa je tista, ki bi morala sprejeti odločitve, kdaj, kaj in kako. A Cerar se je prevzema odgovornosti za odločitev ves čas otepal, četudi le naivni verjamejo, da uprava SDH ne dela v sozvočju z navodili iz kabineta predsednika vlade.

Omikanost

Ko je bil Miro Cerar izvoljen, so ljudje od njega pričakovali drugačno politiko. Ne zgolj bolj etično, lahko je biti etičen iz varnega zavetja vsevednega kolumnista, etika je vedno prvi pogoj za politično vsebino, pričakovanja volivcev so šla v drugo smer. Ljudje so na protestih pred dobrima dvema letoma zavrnili stare politične vsebine, zavrnili so politiko linearnega varčevanja, prepričanja, da lahko družbo vodijo zgolj finančniki, zavrnili so neoliberalistično doktrino. Najprej na protestih, ki so odnesli Janševo drugo vlado, njegovo klicanje trojke in paktiranje z mednarodnimi finančnimi skladi, potem še na volitvah, ko sta padla Alenka Bratušek in njen finančni minister Uroš Čufar. Ljudje torej niso zavrnili le starih obrazov, zavrnili so smer, v katero se razvija Slovenija.

Po skoraj enem letu vladanja bi Miro Cerar to moral vedeti, sklicevanje na lastno politično neizkušenost ni prepričljivo. Ravno vstaje so tlakovale njegov politični vzpon, brez njih ne bi bilo SMC, brez množičnih zahtev po drugačni politiki Miro Cerar ne bi nikoli postal premier.

Ljudje na protestih niso zavrnili le starih obrazov, zavrnili so smer, v katero se razvija Slovenija. Cerar pa tega ne vidi, postaja agent neoliberalnega sveta.

A Miro Cerar ni prinesel tektonskih vsebinskih sprememb. Nasprotno. In najbolj se to vidi prav pri razprodaji državnega premoženja, na katero sta pred njim prisegala že Janša in Bratuškova – pri čemer se zdi, da se je Janša celo zavedal nevarnosti, ki jih prinaša, a je v tem videl pešanje moči domnevnih starih struktur, kar pa je zanj prvi ideološki in politični cilj. Po Mercatorju in Heliosu sta bila na hitro prodana še letališče in Žito. Privatizacija, takšna, kot je danes v Sloveniji, ne pomeni dolgoročnih tujih investicij, pač pa siromašenje državnega premoženja. To je postalo zelo jasno pri Žitu, kjer so ljudje postali ogorčeni, češ, prodaja Žita pomeni »katastrofo za slovenskega kmeta«.

Politiki zmotno mislijo, da ljudje ne vedo, da živimo v neoliberalnem kapitalizmu. Volivci lahko to vsak dan vidijo v Mercatorju, kjer je na policah vedno več hrvaških in vedno manj slovenskih izdelkov. Takšen trend opažajo tudi v Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij. Mercator je te dni napovedal novo odpuščanje, zaposleni pa pravijo, da je vedno več pritiskov. Pri čemer seveda težko kritiziramo Agrokor, ki želi iz podjetja iztisniti čim več denarja, a ljudje so pač opazili, kaj pomeni tovrstna sprememba lastništva. Vse te stvari bi bilo mogoče napovedati. Zelo podobno se je namreč dogajalo s Heliosom.

Tukaj tiči tudi temeljni razlog za padec Cerarjeve priljubljenosti. Po anketi, ki jo je prejšnji teden objavila Mladina, kar dve tretjini anketirancev nasprotujeta prodaji Telekoma, slovenski premier pa javno noče povedati, zakaj je dobro, da uspešno, perspektivno slovensko podjetje kupujejo tuji finančni skladi. Tišči glavo v pesek. Ne posluša. Pozabil je, kakšno je bilo sporočilo javnosti, ki ga je pripeljalo na vrh slovenske politike.

V očeh javnosti se namreč znova ponavlja tista politika, ki so jo ljudje nekoč zavračali. Zakaj je že padel Janez Janša? Zaradi Patrie? Ne, druga vlade Janeza Janše je padla, ker je Janša podcenjeval volivce, ker je ljudi naslavljal z levimi fašisti, ker je skupaj z ministrom Janezom Šušteršičem v psihozi neke krize izvajal diktat varčevanja. Tudi Alenki Bratušek je oblast hitro stopila v glavo, lastna evropska politična kariera in zahteve iz Bruslja so ji bile pomembnejše od interesov države.

Miro Cerar postaja agent neoliberalnega sveta, a tudi to ni stvar političnega poguma niti prepričanj, tudi ne misli, da je ekonomska politika evropske komisije dobra – ne, le želi biti del tega političnega sveta. V svojih javnih nastopih ni recimo niti enkrat, vsaj malo dopustil možnosti, da so nekateri očitki grške Sirize do nemške in bruseljske politike upravičeni, ampak ponavlja fraze, ki jih je prinesel iz Evrope. Tudi Dušan Mramor trdi, da mora Slovenija izpolnjevati mednarodne zaveze, ki naj bi jih dali nekje, nekomu, nekoč, na neki neobvezujoče-obvezujoči način, ker naj bi v nasprotnem primeru Sloveniji znova zrasle obrestne mere na mednarodnih finančnih trgih. Enako argumentacijo uporablja finančni minister tudi pri prepričevanju svojih omahujočih ministrskih kolegov glede nujnosti nadaljnje odprodaje premoženja. Pravzaprav je on tisti, ki najbolj navija za prodajo, Cerar pa ga pri tem posluša. A kaj vidijo v tem ravnanju državljani? Da je država talka mednarodnih finančnih trgov, da ne zna, ne zmore ali pa noče voditi samostojne politike. Kar je tudi res. Zato danes njegova podpora pada. Javnost ve, da smo del Evropske unije, kar pa ne pomeni, da je ne vidijo kritično, njene politike pa kot problematične. In od svoje politike pričakujejo, da bo v tem kalnem svetu geopolitike ščitila njihove interese. Nobenega idealizma ni več.

Javnost ve, da smo del Evropske unije, kar pa ne pomeni, da je ne vidijo kritično, njene politike pa kot problematične.

Argumenti, da Slovenija ravna tako, ker so take zahteve Svetovne banke, Mednarodnega finančnega sklada, evropske komisije ali katerekoli druge mednarodne organizacije, jih ne prepričajo več. Paradoksalno celo predstavniki teh ali onih nadnacionalnih finančnih organizacij spreminjajo svoja stališča in govorijo o tem, da je povsem normalno, če se njihove teze z leti spreminjajo. Ne za slovenske politike, ti še vedno govorijo le o verodostojnosti in zavezah. Pri čemer, to je vseeno potrebno omeniti, je Slovenija v zadnjem času pokazala Bruslju največ mišic na popolnoma napačen način. Miro Cerar je konec aprila dejal, da Slovenija pač ne more sprejeti več kot 20 beguncev, lahko pa pomaga na druge načine. Številka 20 je sramotno nizka, bolje bi bilo, če bi premier molčal. Na srečo je vlada sprevidela napako in Slovenija, vse skupaj je sicer še stvar širšega evropskega dogovora, govori o 700 ljudeh.

Prava, moderna politika se dela drugače. V politiki velja, da mora politična stranka, vlada, še posebej, če je nova in obljublja spremembe, poiskati novo smer, lastno identiteto, nekateri bi rekli primerjalno prednost, prekiniti mora z obstoječimi vzorci, osvojiti nova ozemlja, nanj postaviti svojo zastavo in k njej povabiti volivce. Poiskati mora nove, prepričljive politične teme, sprejemati odločitve, jih jasno zagovarjati. Miro Cerar ni naredil ničesar takega, ničesar res novega, med njim in Alenko Bratušek, Janezom Janšo, Borutom Pahorjem so razlike v podrobnostih. Ni grob, ni maščevalen, niti avtokratski, neoliberalizmu bi nadel samo bolj človeški obraz. Prodaja Telekoma je značilen primer takšne politike. Ljudje takega slepomišenja niso nikoli marali.

S Cerarjevo vlado se na slovenskem političnem prizorišču ni zgodil veliki prelom, kakor je bilo obljubljeno. V tem smislu je vladanje Mira Cerarja globoko neetično. Če bo tako politiko nadaljeval, pa ni nikakršne možnosti, da bo SMC po naslednjih volitvah še relevantna politična stranka. No, tudi njegovi predhodniki so bili enako »nad volivci«, ko so bili na oblasti.

Cerarjev padec

Delež volivcev, ki so na vprašanje, katero stranko bi podprli, če bi bile volitve jutri, izbrali stranko SMC.

Potem ko je stranka SMC na volitvah dosegla 34,5 % volilnih glasov, različne javnomnenjske ankete zaznavajo njen konstantni padec (tudi objavljena). Padec SMC je bil pričakovan, volilno navdušenje je hitro minilo, a tako konstanten in strm trend padanja se v slovenski politiki še ni zgodil. Še posebej, ker stranka navzven deluje umirjeno, ker je njena poslanska skupina soglasna, njen predsednik pa vodi vlado z nenaporno koalicijo.

Vir: Telefonske ankete Dela Stik so vsak mesec objavljene v časniku Delo. Vzorec je reprezentativen, na mesec obsega 600 ljudi, ankete pa Delo opravlja in objavlja na začetku meseca.

Zavojevalci

Na Mercatorjevih policah vedno več hrvaških blagovnih znamk

Leto dni je minilo od prodaje Mercatorja hrvaškemu Agrokorju. Na prvi pogled se ni spremenilo veliko, tržni delež Mercatorja je ostal približno enak, tretjinski, tudi na policah od daleč ni zaznati tektonskih sprememb. Hudič se skriva v podrobnostih. Agrokor je Mercator kupil z legitimnim ciljem, da na njegove police uvrsti svoje izdelke.

To se tudi dogaja. Recimo pri sladoledu. Prej je Mercator bolj ali manj enakovredno ponujal sladolede Ljubljanskih mlekarn, sladoled Leone, Carte d'or in hrvaški Ledo. Stvari pa so se spremenile, Ledo je na policah pridobil privilegiran položaj. Podobno je s salamami podjetja PIK Vrbovec, njihova ponudba se je v Mercatorjevih trgovinah zelo povečala.

Tako Pik Vrbovec kot Ledo sta v lasti Agrokorja, trgovskega podjetja, ki zagovarja poslovni model »s polja na mizo«. Torej proizvodnja, predelava, distribucija, prodaja po eni, vertikalni, lastniški verigi.

»Že brez zvenečih analiz proizvajalci in tudi potrošniki opažajo, da se podoba Mercatorja spreminja. Med podjetja, ki ne čutijo posledic upada prodaje, sodijo predvsem nekatere večje družbe, ki nimajo primerne konkurence iz Agrokorjevega kroga, drugi bodo upad prej ali slej morali priznati,« pravi dr. Tatjana Zagorc z Gospodarske zbornice Slovenije. Najslabše naj bi jo odnesli tisti dobavitelji, ki niso bili spoznani za strateške in katerih izginotje s polic je težje zaznati. »Iz rok slovenskih dobaviteljev so po tihem odromala naročila za izdelke trgovskih blagovnih znamk, predvsem tista, ki dosegajo pomembnejše količine. Slovenska podjetja so zaskrbljena zaradi posledic upada, nekateri hrvaški proizvajalci pa so v Mercatorjevih trgovinah dobili status kot 'obvezno prisotni', kar verjetnost nakupa močno poveča.« Tanja Zagorc je zelo ostra. »Upajmo, da se ne rojeva novi scenarij, ki bo slovenske proizvajalce še bolj izrinil s trga. Upajmo le, da družbena odgovornost še vedno vključuje kratke verige, lokalnega dobavitelja in da cene krize ne bodo plačali dobavitelji.«

Ne gre se sprenevedati, kakšen je bil pravi namen Agrokorja. Novi lastnik je prevzel Mercator, zato da bi si zagotovil nov trg za svoje izdelke. »Investirali so v privilegij trga z večjo kupno močjo, kjer bodo skušali čim več iztržiti,« pravi Zagorčeva. Agrokor je deloval zavojevalsko, a s stališča lastnika povsem pričakovano. »Ker tega slovenska politika ni razumela, bomo zdaj nosili posledice.«

Slovenski izdelki pa se bodo morali bolje prodajati drugje ali pa jih bo vedno manj.