O škofovi odgovornosti

Dr. Spomenka Hribar, Sociologinja

12. 6. 2015  |  Mladina 24  |  Komentar

V članku z navedenim naslovom je avtor Jure Trampuš zapisal, da je škof Rožman »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«. Dr. Boris Mlakar v odzivu na članek naslavlja na avtorja prošnjo, naj navede vire, ki to njegovo trditev dokazujejo.

Takih virov – neposrednih dokazov, recimo pisnega povelja – ni. Kakor najbrž tudi ni neposrednega, pisnega Titovega povelja ali povelja CK ZKJ za povojne likvidacije! To pa ne pomeni, da jih ni bilo ali da imenovani niso »neposredno odgovorni« zanje! V politiki – in v vojni tudi – se usodne stvari dogajajo čudno po domače ali v prijateljskem pogovoru …

Zato na Vas, spoštovani g. Boris Mlakar, naslavljam prošnjo, da bi kot poklicni zgodovinar in strokovnjak za domobranstvo podali svoje strokovno razumevanje oziroma razlago navedenih izjav in zapisov škofa dr. Gregorija Rožmana!

Škof dr. Gregorij Rožman je namreč v Škofijski dvorec 12. septembra 1942 osebno povabil predstavnike meščanskih strank in kulturnih ustanov »na razgovor o važni narodni zadevi«. Vsebina sestanka je zapisana v Spomenici, ki jo je škof Rožman osebno nesel generalu Mariu Robottiju. Izvirnik ni ohranjen (ali pa se še ni našel), je pa ohranjen nemški prevod z opombami generala Maria Robottija. Spomenica* je napisana v prvi osebi množine, kakor pa je razvidno iz uvoda, sta pisca samega teksta: »Škof in njegov zaupnik, (ki sta) sta izdelala naslednji program v temle vrstnem redu: (…)«

Povod za Spomenico je grožnja poveljnika italijanske vojske v Sloveniji in Dalmaciji generala Roatte, da bodo Italijani ekrazirali vso pokrajino, da se ne bodo več čutili zavezane glede pravic, ki so jih priznali Slovencem s konstitucionalno uredbo, skratka, grožnja je bila velika in resna:

»Njegova ekscelenca, general Roatta, je izjavil, da mora narod sedaj med redom in boljševizmom izbirati. Mi smo se odločili za red in predlagamo edino, po našem mnenju učinkovito in varno pot, da bi v aktivnem sodelovanju z italijansko oblastjo ohranili popoln red.«

Vsebinski uvod Spomenice se glasi:

»S strani zdravega dela Slovencev, ki so se izjavili za resno sodelovanje z italijanskimi uradnimi organi zavoljo ureditve reda in iztrebljanja prevratniških elementov ter kolovodij, predlagamo vojaškim oblastem naslednje …«

V sedmih točkah so zapisani načini sodelovanja z italijanskimi uradnimi organi. Robotti pa je dodal tole pripombo:

»’Zaščitne straže’, ki jih škof predlaga, ustrezajo lokalni milici, ki ima nalogo, da brani lastno vas pred komunisti, in biti na razpolago za akcijo v neposredni bližini. Obstaja že več takih milic, ki štejejo skupaj 1000 mož. Te odlično opravljajo svojo službo, ne le iz vojaškega stališča, temveč tudi iz policijskega, kot pravi škof, in kar je tudi normalno, ker so na licu mesta, poznajo življenje in posebnosti ljudi ter nam pomagajo.«

K 7. točki Spomenice pa je Robotti zapisal:

»Škof pravi k 7. točki v bistvu tole: ’Vi Italijani imate v Ljubljani zaradi jezika, zaradi nezanesljivosti slovenskih uslužbencev, zaradi splošne dolžnosti molčečnosti velike težave pri razlikovanju med dobrim in slabim. Natančno tako je. Pravi! Mi katoliki izstopamo iz ravnodušnosti in Vam ponujamo, da Vam pri Vašem delu stojimo ob strani, s tem da opravljamo delo, ki bi ga Vi težko opravljali, in Vam sami izročamo komuniste.«

In kako organizirati policijske enote, da bodo koristne in učinkovite? Tudi ta odgovor najdemo v Spomenici:

»Da bi to dosegli, bi morali nujno neupadljivo spraviti iz ujetništva, morda v obliki dopustov, nekaj zanesljivih bivših jugoslovanskih oficirjev. Imena bi mi predlagali.«

In so jih predlagali! Po pričevanju interniranca na Rabu g. Staneta Kirna so morali jetniki, da bi se rešili trpljenja, podpisati izjavo, da se bodo priključili MVAC – drugi so ostali na Rabu do konca!

Škof Rožman je skrbel tudi za borbenega duha domobrancev in za njihovo pravilno usmerjenost, kakor sledi iz njegove izjave:

»Domobranstvo je vojska prostovoljcev, ki so se priglasili predvsem iz idejnih nagibov za borbo proti komunistični revoluciji. Če te ideje, ki so pač tudi versko-naravnega značaja, obledijo, nujno začne upadati borbenost in navdušenje, ki je pri prostovoljcih bistvenega pomena, s tem pa se zrahlja tudi disciplina. Zaradi tega je treba nujno vzdrževati idejne nagibe nepretrgoma v prvotni moči in jasnosti, kar je predvsem delo kuratov.«

Da bi se ohranila idejna jasnost domobranske vojske, je škof vanjo pošiljal kurate, nekateri so nosili celo orožje. Tudi partizani (krščanska skupina v OF) so škofa prosili za duhovnike, vendar se na njihovo prošnjo ni odzval.

Škof Rožman je nedvomno »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«, saj je bil med vojno za meščansko desnico največja moralna in tudi politična avtoriteta.

G. Mlakar, zanimata me tudi Vaše razumevanje in razlaga lastnoročno napisanega Rožmanovega pisma Mirku Javorniku, uredniku Slovenskega doma, v katerem je opisal svoj pogovor z italijanskim generalom Vittoriem Ruggero jeseni 1942**. General mu je opisoval, kako so njegovi vojaki »preganjali partizane po vsem Balkanu« in da so dobro »izvežbani«. Na to opisuje Rožman pogovor med njima:

»Na to sem pripomnil: ’No, potem boste pač tudi v naši pokrajini napravili konec s partizanstvom.’ Odgovoril je: ’Ne, ne bomo!’ Na moje začudenje je odgovoril: ’Moji vojaki ne morejo iti zdaj na zimo v gozdove. Vsak ima samo eno odejo seboj in s tem ne more na prostem prenočiti. Sicer se pa partizanov po gozdovih sploh ne da uničiti.«

Potem Rožman poroča, kaj je odgovoril generalu: »Na to sem mu rekel: ’Pričakoval sem, da boste z pomočjo MVAC vendarle upostavili popolno varnost v pokrajini.’«

General mu je na njegovo pričakovanje odvrnil: »Povedal vam bom odkrito, kaj jaz mislim o MVAC. Nisem Slovenec, a tako gledam na Slovence in njihov boj. MVAC nam Italijanom mnogo pomaga (imel sem vtis, da misli reči ’nas Italijane ščiti’), a med vami Slovenci ustvarja takšno sovraštvo, da ga petdeset let ne boste mogli odpraviti.«

Izjava v oklepaju je Rožmanov komentar generalovih besed in se mi zdi še posebej zanimiva: »nas Italijane ščiti« pred partizani!

Iz Vaških straž je nemški okupator že 24. septembra 1943 ustanovil Slovensko domobranstvo, za katero je bil človeški »material« MVAC. Škof Rožman seveda ni bil (v pravnem smislu) kriv za ustanovitev domobranstva. Sama pa menim, da je nedvomno »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«, saj je bil med vojno za meščansko desnico največja moralna in tudi politična avtoriteta. Prav tako je bil avtoriteta za okupatorje, nanj so se obračali – recimo tudi vrhovni komisar Operacijske cone Jadransko primorje dr. Friedrich Rainer, za nasvet, koga naj postavi za »prezidenta« pokrajinske uprave v Ljubljanski pokrajini. Škof Rožman je predlagal Leona Rupnika, izpričanega privrženca nacistične ideologije, ki je javno rohnel proti judovstvu in Judom. In Rupnik je bil tudi res postavljen na ta položaj!

Navaden, profesionalno neizobražen bralec bere in razume tudi zgodovinske tekste neposredno iz pomena zapisanih besed. Je to morda narobe? Sama škofove besede razumem kot (škofovo) ponudbo »vaških straž« (ki so nastajale že prej, večinoma na iniciativo in pod vodstvom župnikov in kaplanov) italijanskemu okupatorju kot pomoč pri uničevanju partizanov. Morda pa je tudi obratno, da gre za (škofovo) prošnjo za pomoč Italijanov »za iztrebljanje prevratniških elementov in kolovodij«? Nemara za oboje ali pa kaj tretjega?

Vsekakor Vas prosim, spoštovani g. Boris Mlakar, za profesionalno razlago navedenih škofovih izjav in zapisov!

* Navedki in povzetek iz knjige Tamare Griesser Pečar: Rožmanov proces, izdala Družina, Ljubljana 1996, poglavje 5: Sestanki v škofijskem dvorcu med italijansko okupacijo, str. 60 in naprej

** Faksimile lastnoročno napisanega Rožmanovega pisma povzemam iz knjige Ivana Jana: Škof Rožman in kontinuiteta. Ljubljana, samozaložba, 1998, str. 132.