Druga stran ulice

»S one strane ulice stanuju djevojčice stanuju djevojčice kojima, kojima miriše koža.
—Zabranjeno pušenje, Djevojčice kojima miriše koža, album Dok čekaš Sabah sa šejtanom (1985)

Uvodni verz je iz stare uspešnice kultnega sarajevskega benda, ki govori o možnostih za ljubezen med fantom iz blokovskega naselja na Koševu, pripadnikom delavskega razreda, in dekletom iz očitno »boljše« družine, ki živi na drugi strani ulice, verjetno v hiši ali pa vsaj v kakšnem nadstandardnem vila bloku, njeni starši pa so del ene od družbenih elit, ugibam, da zdravniške, politične ali pa celo zgodnje podjetniške. Tema pesmi je torej večna, v kontekstu tega članka pa se mi zdi zanimiva predvsem zaradi letnice izdaje. 1985 je namreč leto, ko smo vsi skupaj živeli še precej globoko v socializmu, jugoslovanskem, jasno, drugega niti ne poznamo in še na misel nam ne pride, da bi se to v doglednem času lahko bistveno spremenilo. A glej ga, vraga, oziroma šejtana, če poskušam ostati v sarajev-

skem vicu; iz davnega leta naše brezrazredne mladosti nam še danes, priklican z YouTuba ali prenesen kot avi datoteka, žvižga in šprudla komad prvakov Novega primitivizma o družbenih razlikah in o njihovem vplivu na življenje in predvsem možnosti posameznikov, ki so odvisne od vprašanja, kako visoko na družbeni lestvici je pač kdo od njih. Aha, evo ga! bodo na tej točki zavpili vsi moji liberalni, libertarni pa bogami tudi neoliberalni prijatelji in znanci, evo ga: dokaz, da je socializem prevara, da so tudi v njem razlike, eni imajo več, drugi manj, glede na sposobnosti pač ... Jasno, tudi v socializmu, ki smo ga, vsaj v formalnem smislu, živeli recimo tja do leta 1990, so seveda bile družbene razlike. Obstajala je družbena lestvica, katere izhodišče je bilo nekje tam doli, nekaj klinov niže od Alije Sirotanovića, vrh pa tam nekje zgoraj, kjer so vedrili člani CK-ja, direktorji velikih državnih podjetij, zdravniki, profesorji, sodniki, odvetniki in še kdo. Čeprav nam je vsem jasno, da popolnoma egalitarna družba, v kateri bi bili vsi v čisto enakem ekonomskem oziroma družbenem položaju, tako ali tako ni mogoča in je vprašanje »neenakost da ali ne« zato zgrešeno, saj še zdaleč ne zadene bistva današnjega aktualnega trenutka, želijo zagovorniki ohranitve obstoječega stanja (da jih ne imenujem vedno ravno neoliberalci) celotno debato zreducirati ravno na to vprašanje, s čimer želijo nasprotnike prevladujoče ideologije prikazati kot sanjaške idealiste, ki se borijo z mlini na veter in prodajajo pravljice o neuresničljivem krasnem novem svetu. S takšnim banaliziranjem se za zdaj uspešno izogibajo razpravi o resnično relevantnih vprašanjih, kot so: koliko neenakosti; kakšna je možnost prehajanja med posameznimi stopničkami družbene lestvice oziroma kako je z enakostjo izhodiščnega položaja.

Tako kot vsak, še najbolj zagrizen socialist ve, da določena stopnja neenakosti ni le nujno zlo, pač pa celo pozitivna lastnost družbe, ki omogoča nagrajevanje tistih najbolj prizadevnih, najbolj uspešnih, in če hočete, tudi najbolj talentiranih posameznikov, ki s svojimi prispevki bogatijo ne le sebe, pač pa družbo kot celoto (torej tudi tiste njene najslabše stoječe člane), na drugi strani vsak, tudi najbolj zagrizen neoliberalec ve, da današnje razlike v bogastvu v svetu, predvsem pa količina bogastva, ki si ga lasti peščica, ljubkovalno poimenovana »en odstotek«, s tem nimajo nobene zveze. Zato nas enoodstotneži nenehno prepričujejo, skorajda že rotijo, naj vendar ne gledamo v njihove krožnike, v njihove denarnice, v njihov vozni park, njihova plovila in njihova letala, ker da to, razen če se želimo pogovarjati o zavisti, z vsemi preostalimi devetindevetdesetimi odstotki in njihovimi vedno tanjšimi denarnicami in vedno starejšimi vozili nima nobene vzročno-posledične zveze. Celo nasprotno: enoodstotneži trdijo, da bi jih vsak redistribucijski poseg v njihovo premoženje tako zelo demotiviral za delo in ustvarjanje, da bi bil prizadet napredek družbe kot celote in s tem predvsem njeni najbolj šibki člani, ki danes, ob vsem svojem jamranju nad lastnim položajem, pozabljajo na pametne telefone v svojih žepih, tablične računalnike na klubskih mizicah svojih dnevnih sob, možnost zelo poceni deskanja po internetu in s tem neskončnih ur zabave s poceni aplikacijami, ki za borih 0,99 dolarja naučijo njihove i-pade čudežno rigniti in prdniti, v ne tako oddaljeni prihodnosti pa bodo, v kombinaciji s tehnologijo tiska 3-D, zagotovo znali iz sebe stisniti tudi pravi pravcati tridimenzionalni – drek. Z barvo, vonjem in obliko, torej vsem, kar gre zraven. Ja, na koncu bo ob vsem bullshitu, ki ga mora prenašati 99 % ljudi na planetu, prav njihova možnost, da na lastni tablici natisnejo še virtualni tridimenzionalni drek, dokaz, da je tudi njihov kos torte, čeprav mikroskopsko majhen v primerjavi s kosom enoodstotnežev, danes večji, kot bi bil, če bi živeli v bolj egalitarni družbi, ki bi »ubijala motivacijo« domnevno najbolj sposobnih. Seveda pa se moramo devetindevetdesetodstotneži, če želimo zares videti pravo velikost našega kosa torte, v celoti odpovedati njegovi primerjavi s kosom enoodstotnežev, saj ga ob njem, zaradi prevelike velikostne razlike, na žalost ne bomo niti zaznali. A brez skrbi, nas tolažijo, ta primerljivi pogled je zavajajoč, ker nam pokaže le relativno sliko, ne pa absolutne, ki je pravzaprav tista, o kateri bi se morali ves čas pogovarjati. Vse drugo je po njihovem preprosto le zavist, zato na vprašanje »Kako vam gre?« ne bi smeli odgovarjati z vprašanjem »V primerjavi s čim oziroma s kom?«, pač pa bi morali poskusiti svoj trenutni položaj misliti v absolutnem smislu, osvobojenega vseh primerjav s položajem drugih. Tega seveda ljudje ne zmoremo, pogled nam večno beži na drugo stran ulice, kjer živijo tisti z več, kjer živijo bolje, in tudi na tisto stran, kjer živijo z manj in slabše. In v resnici je, vsaj v današnjem kontekstu, tudi prav tako, saj nam šele pogled na drugo stran ulice vzpostavlja referenčni okvir, ki nam sploh omogoča ovrednotenje lastnega položaja, tem bolj zato, ker tudi razlike v bogastvu na različnih straneh ulice niso nastale v dveh ločenih, med seboj neodvisnih svetovih, pač pa ravno nasprotno: v zelo intenzivnem in celo neposrednem vzročno-posledičnem medsebojnem odnosu. Vsak dolar in vsak evro, vgrajena v status enoodstotnežev, sta tja na neki način morala pripotovati iz spodnjega sveta, v katerem bivajo devetindevetdesetodstotneži, pod priročnim izgovorom, da država pač ni sposobna pametno prerazdeljevati teh sredstev in da bodo zagotovo bolje izkoriščena, če jih čim več ostane v njihovih rokah, torej rokah tistih (naj)bolj sposobnih, ki bodo svoj denar bolje investirali tudi v splošno korist.

Vsak dolar in vsak evro, vgrajena v status enoodstotnežev, sta tja na neki način morala pripotovati iz spodnjega sveta, v katerem bivajo devetindevetdesetodstotneži.

Pred kakšnim tednom sem se sprehajal po starejši bežigrajski četrti, med katere priletnimi bloki se je pred nekaj leti stisnil še dodaten vila blok kompleksek, zagotovo poimenovan dvori, rezidence ali kaj podobno »prestižnega«. Vsa zadeva je na pogled zares privlačna in obljublja nadstandardno bivanje. Na dvorišču je res prisrčno otroško igrišče z novimi igrali, na katerih bi se z veseljem poigrali tudi otroci iz okoliških, starejših blokov ... a se na žalost ne morejo. Celoten kompleks je namreč, v slogu dominikanskih all inclusive resortov (ki so jasno vse prej kot inkluzivni), ograjen z visoko ograjo, na kateri je obešena vidna tabla s pojasnilom, da so igrišče in nova igrala na njem namenjena le otrokom iz teh blokov. Morda se je ograditev igrišča projektantom objekta in investitorjem oziroma pozneje stanovalcem zdela popolnoma racionalna – tisti, ki so vso zadevo zelo verjetno drago plačali, jo želijo imeti pač samo zase oziroma svoje otroke –, morda se zdi celo sprejemljiva tudi staršem tistih otrok iz okoliških blokov, ki se na novem igrišču ne morejo igrati, a samo dve ulici stran je staro košarkarsko igrišče, dostopno vsem otrokom, ki pa je bilo še nedavno v tako slabem stanju, da se na njem ni dalo več normalno igrati. Če bi vsi sprejeli logiko ograjenega igrišča, ki v resnici pravi, da naj vsak poskrbi zase (in za svoje otroke), država/občina pa naj se čim manj vmešava, potem se še danes na tem igrišču ne bi igralo, a se je k sreči našlo nekaj staršev, ki so svojo mladost preživeli na njem in so ga na svoje stroške in z lastnim delom obnovili, da lahko danes, tako kot pred leti, na njem driblajo, šutirajo in si predvsem podajajo košarkarsko žogo vsi nadobudni mali košarkarji, ne glede na to, v katerem bloku, hiši ali rezidenci živijo. Ko jih vidiš deset teči od enega koša do drugega, kako eden drugemu poskušajo prodati neko novo finto, pa naj bo to dribling ali podaja, in kako se ob vsem skupaj neskončno zabavajo, pomisliš, da tista ograja nekaj ulic stran v resnici bolj kot omejuje otroke iz okoliških blokov, zapira in omejuje tiste iz dvora oziroma rezidence, v domnevnem interesu katerih je sploh zrastla.

Ta drobna sodobna ljubljanska veduta je vsaj zame dokaz o jalovosti pričakovanja, da bodo tisti z nekaj več dohodka in premoženja v resnici sami od sebe, brez državne intervencije, del tega presežka porabili v dobrobit vseh članov družbe, predvsem da bi, kolikor je to le mogoče, izboljšali položaj tistih najbolj šibkih. Ravno nasprotno: če bo država s svojo redistribucijsko vlogo in skrbjo za skupno dobro v prihodnje vedno pogosteje izostajala iz enačbe, bodo ograje s tablami, na katerih piše »samo za ...«, rasle ne le okrog otroških igrišč v dvorih in rezidencah, pač pa se bodo počasi, a vztrajno z njimi ogradili tudi zasebni vrtci, zasebne šole, zasebne ambulante, zasebne bolnice ... ki bodo jasno vrhunske, mnogo boljše od današnjih najboljših javnih, imele bodo le eno samo napako – ne bodo za vse. V takem svetu bodo možnosti za ljubezen med fantom in dekletom z različnih strani ulice še mnogo manjše, kot so bile takrat, ko je nastala pesem Zabranjenega pušenja, saj se preprosto ne bosta imela kje srečati. Ona se bo najprej igrala na ograjenem igrišču, na katero se dostopa z magnetno kartico, nato bo hodila v nadstandardni zasebni vrtec in dalje v zasebno osnovno šolo z majhnimi oddelki, dobro plačanimi učitelji in individualnim pristopom, nato na elitno gimnazijo, v kateri se plačuje šolnina v vrednosti manjšega avtomobila, na fakulteto pa se bo tako ali tako vpisala kje v tujini. Med tem časom bo on vključen v tisto, kar je, kot nujno zlo, ostalo od javnega šolstva ...

Škoda za ljubezensko zgodbo, ki se ne bo zgodila, da o poštenih enakih možnostih niti ne začnem razmišljati.