Zakaj, Miro?

Leto 2013, ko sem vodila slovensko vlado in ko smo sprejemali odločitve o sanaciji slovenskih bank, ni oddaljeno več stoletij, da bi lahko upravičili dejstvo, da smo očitno pozabili na to, v kakšni situaciji smo se takrat nahajali. Med uredniki slovenskih medijev skorajda ni bilo nikogar, ki ne bi prejel klica katerega izmed tujih kolegov ali bežnih znancev, ki je želel vedeti, kdaj bo Slovenija bankrotirala in kdaj bo v državo vkorakala trojka. Na določeni točki namreč ni bilo več vprašanje, ali bomo dobili to neželeno »pomoč«, temveč, kdaj jo bomo dobili. Vendar smo z jasnim načrtom preprečili situacijo, v kateri se danes na primer nahaja Grčija. Situacijo, v kateri je vlada samo orodje za izpolnjevanje ukrepov, navedenem na seznamu opravil, ki jih je potrebno opraviti po naročilu tujih institucij.

Da smo se izognili temu seznamu, smo morali najprej sanirati naš bančni sistem. In če smo želeli dokapitalizirati banke v lasti države (v tem primeru NLB in NKBM) smo morali spoštovati skupna evropska pravila o državnih pomočeh. Z dajanjem prednosti le dvema državnima bankama bi lahko državna pomoč povzročila izkrivljanje konkurence, ki enostavno ni dovoljena.

Pravila o državnih pomočeh veljajo za vse države in za vsa podjetja, in če jih ne spoštuješ, je denar potrebno vrniti. Dokumenti, o katerih govori članek Boruta Mekine, tako imenovani grozljivi tajni dogovori pod številkama SA 33229 in SA 35709 niso nič drugega, kot odločba Evropske komisije o tem, pod kakšnimi pogoji lahko dokapitaliziramo banke v državni lasti. Ne gre za tajni dogovor, podpisan pod mizo, temveč odločbo o tem, na kakšen način lahko pomagamo bankam v državni lasti, ne da bi pri tem povzročili nedovoljeno izkrivljanje konkurence oziroma preprečili prevladujoč položaj dveh bank. Ne mislite, da so to prazne grožnje. Primer Elana je dovolj zgovoren glede nedovoljene državne pomoči. Danes je podjetje, ki sicer dobro posluje, v resnih težavah, saj mora vrniti nedovoljeno državno pomoč.

Gospod Mekina se v omenjenem članku med drugim sprašuje, zakaj slovenske banke, kljub izdatni državni dokapitalizaciji, ne kreditirajo gospodarstva. Pa predpostavka, da banke ne kreditirajo gospodarstva in fizičnih oseb, sploh drži? Po besedah viceguvernerke Banke Slovenije je »že vidna kreditna rast, predvsem dolgoročnih posojil, kar je pozitivna novica, ki nakazuje mogoč investicijskih cikel.« Podjetja, ki imajo trdne poslovne načrte in dobro stojijo, niti danes, niti leta 2013 niso imela težav s pridobivanjem kreditov. Zato je potrebno pavšalne ocene o tem, da je kredite nemogoče dobiti, vedno podkrepiti z realnimi podatki, ki pa se od tega vedno bolj razlikujejo.

Naravnost absurdne so tudi navedbe, da smo želeli dve državni banki tako podhraniti, da bi jih lahko kasneje poceni prodali tujemu lastniku. Zakaj smo se potem sploh trudili z dokapitalizacijo? Zakaj smo ustanovili slabo banko, in čistili slabe terjatve, zakaj smo se trudili z ukrepi za pospešitev kreditiranja? Če bi imeli v mislih umor slovenskih bank, bi bili to bolj klavrni poskusi.

Ne jaz, ne takratni minister za finance dr. Čufer nisva sklepala tajnih dogovorov, ki bi slovenske banke obsodili na smrt. Z odločitvijo, da jih dokapitaliziramo, smo kvečjemu preprečili njihov bankrot, ki bi brez kančka dvoma pomenil smrt ne samo za ti dve državni banki, temveč celotno slovensko gospodarstvo.