Zakaj, Miro?

Najhujša histerija okrog prodaje Telekoma se izteka; kost je oglodana do te mere, da je zanimanje že vsega site javnosti zanjo upadlo. Toda v vročici križanja stališč v tej štoriji je ostalo prezrto nekaj, kar predstavlja, če je resnično, neprimerno hujšo manifestacijo naše servilne popustljivosti neoliberalističnim ukazom EU in njene birokracije.

Gre za pisanje Mladine v zadnji številki od dne 5. t.m., v katerem razkriva, da sta obe naši sistemski banki, NKBM in NLB, zaradi direktiv EU (v članku Mladina celo navaja njihove šifre, t.j. SA.33229(2012/C) in SA.35709(2013/N)), takorekoč prisiljeni sistematično zmanjševati svoje poslovanje. To pomeni krčenje in ukinjanje kreditiranja, zlasti tistega s slabšo donosnostjo, nižanje obrestne mere za vloge, zavračanje depozitov, krčenje njihove mreže poslovalnic itd., kar pomeni zmanjševanje njihove konkurenčnosti v razmerju do tujih bank in njihovih poslovalnic v Sloveniji. Vse to naj bi imelo za načrtno posledico zmanjševanje njihove vrednosti in seveda cene v prid bodočim tujim kupcem teh dveh bank.

To seveda pomeni načrtovano vrednostno pogubo obeh bank, ki smo jih pred nekaj leti z velikimi finančnimi napori dokapitalizirali prav zato, da bi omogočili intenzivnejše kreditiranje tedaj stagniranega gospodarstva. Saj tem direktivam pogubljanja človek komajda verjame! Če pa se to izkaže kot resnično (pisni dokumenti se sicer držijo v strogi tajnosti), je to nesporno zrelo za kazensko ovadbo! Simptomatično pa je, da se že deset dni po objavi te vesti ni pojavil nikjer noben demanti ali sploh kakršenkoli odziv, komentar ali javno vprašanje o tej temi – z izjemo komentatorja Igorja Vidmarja na TV SLO 1 v oddaji Studia City 15. junija, ki prav tako ugotavlja neodzivnost vlade in tudi medijev na omenjeno vest. Ali to pomeni, da je resnična? Zakaj kompetentni vodilni ljudje o tem molčijo?

Najmanj, kar je resnično, pa je netransparentna ter skrajno kaotična in konfuzna strategija in politika prodaje državne lastnine in še bolj vseh vrst priprav prodaje pri posameznih objektih te prodaje. Iz dneva v dan se spreminjajo prodajni statusi, kriteriji, pogoji, cene itd, kar je podobno vaškim sejmom ali bolšjim trgom. Občutek, da delamo vse te prodaje v nekakšni ihti, da bi čim bolj in čim prej izpolnili zahteve Bruslja in njegovega neoliberalnega diktata, sploh ni več samo domneva, saj se vsak dan znova in vse bolj temeljito potrjuje. Primer Grčije se že izkorišča kot grožnja, ki se nasprotnikom take servilne politike očita, češ, ali hočete, da tudi Slovenija postane Grčija?

V kaj se taka državna politika lahko izteče, je lahko predmet raznih špekulacij. Nesporno pa je, da to pelje v katastrofalno odvisnost države od EU in njenih organov, da to nadalje pelje v uveljavitev temeljnih atributov neoliberalnega kapitala, kar pomeni popolno privatizacijo celotne družbene nadgradnje, t.j. šolstva, zdravstva, kulture in vsega, kar je bilo do sedaj javno, ter da to posledično pomeni vse manj sociale, solidarnosti in vsega, kar ne sloni na uveljavljanju izključno individualnih možnosti in aktivnosti. Torej človeški in družbeni darvinizem v svoji najslabši obliki, ki pravi, da naj preživijo samo najboljši in najsposobnejši, slabi in nesposobni za življenjski boj, pa bodo pač (posredno) prvim za hrano!

In kje smo mi v Sloveniji pri tem? Očitno nastaja nov, moderni kanibalizem, ki mu, čeprav morda nezavedno, slepo sledimo.