Preveč dobrega

Restavracija Merak
Dunajska 145, Ljubljana
Tel.: 01 565 68 00
Bošnjaško kuharijo lahko degustirate vsak dan, razen nedelje, od 11. do 23. ure.

Ambient:
mestna gostilna stare šole, z usnjenimi klopmi, velikimi mizami, belimi prti, avtohtonim posodjem ter sevdalinkami in starogradskimi na ozvočenju

Napitki:
poleg nekaj slovenskih tudi izborček hercegovskih buteljk (Kameno vino 2011 prijetno preseneti), poleg laškega in uniona tudi sarajevsko pivo in mekana bosanska šljiva

Dostopnost:
majhno parkirišče za goste je tik ob restavraciji, nekaj prostora se najde tudi na parkirišču sosednje pošte, za gibalno ovirane ni višinskih preprek

Fino:
bamija (okra) z mesom
begova čorba

Ne tako fino:
ne ravno impresiven žar
ultrasladke sladice

Z dvajsetimi evri v žepu bodite v Meraku pripravljeni na odpenjanje pasu.

»Oh, kje so tisti cajti, ko sta Zrnec in Bizovičar na koncu svojega nedeljskega showa vsakega gosta označila še z besedo busanc ...« je na sestanku Konzumovega odbora za vrednote kulinaričnega bratstva v raznolikosti balkanskih kuhinj žežnjal jutjub gledajoči delegat v zadnji vrsti. Nato pa ugotovil, da je to idealna kibicirajoča iztočnica za predsezonski obisk restavracije Merak, ki tudi pod novo lastniško strukturo na lokaciji ob Dunajski cesti nadaljuje tematsko usmerjenost nekdanje Sofre, na katero ima naš inšpektorat toplo-hladne spomine.

Kreativnih presežkov se tako nismo nadejali – nasprotno, upali smo na iskreno, kreftno avtohtono košto, in ko je roka prvega inšpektorja prijela puhasto mehak, tik pred zdajci ocvrt uštipak in nanj na debelo namazala čisto rahlo osoljen kajmak, tik zatem pa k ustom ponesla še rubinasto rezino sušene govedine in kos kremastega, a dovolj kompaktnega mladega travniškega (imenuje se po Travniku, ne travniku) sira, se je zdelo, da bo to večer, ko bo treba za kakšno luknjo razrahljati pasove. A pot do tja je vodila prek situacijo (predvsem pa velikost porcij) dobro poznavajoče natakarice, in ta nas je že v zelo zgodnji fazi procesa naročanja začela svariti pred prevelikimi očmi. Je pa res, da takrat še ni mogla vedeti, da ima opravka s treniranimi profesionalci, ki so se kaskadersko lotili tankih zvitkov sočne, ko od majke spečene zeljanice in z veliko žlico zajemali vročo, močno, okusno, s suho okro lepo okarakterizirano begovo čorbo, ki bi zlahka nadomestila – kaj nadomestila, odpihnila! – naslov ezoterične uspešnice Kurja juhica za dušo. Okra – tokrat vzeta iz slanice – je narekovala takt še eni jedi, kolosalni počasi dušeči se, temni in skoncentrirani enolončnici z junčjim mesom, ki je po vseh kriterijih – razen mogoče po eleganci – v kozji rog ugnala dvakrat dražji hadžijski čevap – s šampinjoni, papriko in paradižnikom dušeno teletino –, pri katerem nas je zmotilo predvsem presušeno meso. Ampak vsekakor bi veljalo že tu potegniti prvi zaključni sklep in priporočilo bralstvu, ki bo morebiti šlo po naših sledeh: v Meraku se le ustavite pri vseh sortah čorb in raznoraznih mesnih dušenin (= čevapov), ker so res dobre. In tudi zanimivejše in prepričljivejše od – resda na lesnem oglju pečenih – roštiljskih pripravkov, kjer nas je s sočnostjo pozitivno presenetil piščančji file, s presušenostjo in žvečljivostjo razočaral podplat govedine, čevapčiči, še bolj pa pleskavica, pa padejo v cono sivega povprečja, od koder jih potem vlečejo res vrhunski, na zelo vročem ognju pečeni somuni.

Sicer ne dvomimo, da morajo biti po tradicionalnih recepturah pripravljene tufahije, hurmašice in kadajf res tako-hudo-zelo sladki, ampak glede na gargantuozne porcjone drugih jedi bi bilo mogoče vendarle dobro razmisliti o vsaj malenkostno restriktivni politiki rabe enostavnih ogljikovih hidratov. Tudi dobrega je namreč lahko preveč.