Trivializacija TV Slovenije

V nedeljo, 7. junija, je bila izredna seja vlade. Ministri so se ukvarjali s Telekomom in ponudbo finančnega sklada Cinven. Šlo je za prvovrsten politični dogodek, čas se je iztekal, na mizi je bilo veliko odprtih vprašanj.

V TV Dnevniku se je v živo izpred vladne palače javljala novinarka Tea Šavor. V nacionalni medijski hiši ni dolgo, prej je delala na Svetu na Kanalu A in na Planet TV. Na javno televizijo jo je pripeljal svetovalec direktorice Ljerke Bizilj Bojan Traven. Poročanje Tee Šavor je bilo takšno, kakršnega smo vajeni iz komercialnih logov: malo se je sklicevala na trditve neimenovanih virov, ki so se potem izkazali za napačne, malo je špekulirala o razmerju v nadzornem svetu, ki se je kasneje podrlo, predvsem pa je dramatizirala, brez kakršnikoli pomembnih informacij je želela biti všečna. Kar ji težko zamerimo, njen kratki vklop je bil po standardih komercialnega infotainmenta korekten. Po standardih infotainmenta.

Janez Čuček, legendarni voditelj TV Dnevnika, je nedavno gostoval na podcastu Metine liste. Čuček je novinar stare šole, najprej je pisal o cenah zelenjave na tržnici, potem urejal zunanjepolitične časopisne strani Dnevnika in šele kasneje, z neko določeno kilometrino, prišel na nacionalno televizijo. Danes je upokojenec. Ko je govoril o svojih spominih, je med drugim dejal, da bi morali novinarji narediti vso »šolo«, naj začnejo pri preprostih novicah in se šele potem prebijejo na prve strani. Kar zveni logično: kdor ne razume funkcioniranja proračuna, ne more poročati s tiskovne konference ministrstva za finance. Kdor ne ve, kako se je kot podjetje razvijal Telekom, ne more moralizirati o tem, ali je prav, da se proda. Kdor ne ve, kje stoji Vidmarjeva vila, ne more cinično govoriti o tem, da je dan upora proti okupatorju praznik, ki ne pomeni ničesar več. Kdor ne razmišlja poglobljeno o drugi svetovni vojni, ne more iz dneva zmage nad nacizmom narediti dneva poraza.

Nacionalna televizija ima drugačne standarde. Pri čemer je pomembno omeniti, da novinarka Tea Šavor ali njeni kolegi niso edini, ki nosijo krivdo. Novinarji ne delajo delovnih planov, ne načrtujejo vklopov, ne dajejo poudarkov, usmeritve novicam, to je delo in presoja urednikov.

Tabloidizacija medijev povzroči vsesplošno pobebavljanje.

Informativni program TV Slovenije se je v zadnjem desetletju korenito spremenil. Interpretacija, ki se ponuja sama od sebe, je, da so vsega krivi Grimsov zakon in njegove ideološke predpostavke o uravnoteženem poročanju. Seveda je tudi ta pomemben, a temeljna napaka je drugje. Informativni program TV Slovenija se je po letih spogledovanja spustil v neposredni boj za gledalce s komercialnimi televizijami. Nalezel se je njihovih pogledov na novinarstvo, njihovega poenostavljenega sveta, njihove kričeče podobe. Točno za to gre, za poenostavljanje, obtoževanje, iskanje krivcev. A sodobna družba je izredno kompleksen sistem, tudi politična vprašanja so takšna. Pasti uravnoteženega proračuna ni mogoče razložiti v dobri minuti, tudi zgodb iz Grčije ne. Komercialno poročanje praviloma ne dopušča poglobljenih novinarskih prispevkov, ampak riše črno-beli svet, išče krivce, bombastično razkriva afere, ki jih naslednji dan zamenjajo nove.

Javna televizija se je tako spustila v bitko, ki je na takšen način ne more dobiti. Ker se je odločila za prilagajanje, je bil njen boj že vnaprej izgubljen.

Značilen primer tovrstnega poročanja goji že omenjeni Bojan Traven, človek, ki je izgubil nebroj primerov na novinarskem častnem razsodišču, danes pa se je kot okrepitev znova pojavil na nacionalni televiziji. Travnu, pa tudi njegovemu nekdanjemu novinarskemu kolegu Urošu Slaku so mnogi očitali, da sta politično profilirana, da podpirata politiko Janeza Janše. Seveda sta jo, a bolj po naključju, zgolj na prvi pogled – politična profiliranost ni bila njun izhodiščni namen. Travnovo novinarstvo je polno ekscesov, konfliktov, mračnih zgodb, razkritih ozadji, nespodobnih državnih uradnikov, njegovo novinarstvo je šov, manihejski boj med dobrim in zlim. Na takšen način politiko in družbo razume tudi Janez Janša. Na takšen način uspejo vsi populisti, zato so priljubljeni in zato jih imajo nekateri mediji tako zelo radi.

Odgovor na konkurenco med televizijami bi lahko bil drugačen. Komercializacija medijev se je zgodila tudi med radii, informativni program Radia Slovenije pa je nanjo odgovoril bolj spretno, v njegovih informativnih oddajah je še vedno veliko kritičnega in poglobljenega poročanja. Seveda ima radio svoje težave, a so zavedno ali pa tudi ne iznašli način, kako se prilagoditi radijskemu imperiju Lea Oblaka, svetu komercialnega. Niso se spremenili. Ali z drugimi besedami: res je, da se je nacionalnemu radiu in njegovemu informativnemu programu zmanjšalo število poslušalcev, a radijskega dosega, pa tudi televizijske gledanosti ne smeš razumeti le v absolutnih številkah. »Ni problem, da nacionalni mediji pazijo na svojo gledanost,« razmišlja sociolog Jože Vogrinc, problem je v tem, da je ne razumejo. »Ni toliko pomembno, ali je ta gledanost velika ali majhna, kaj pa če so gledalci specifična publika mnenjskih voditeljev, ki imajo potem bistveno večji vpliv?« Statistični podatki o kakovosti programa ne povedo ničesar.

Ampak zakaj je to pomembno? Kaj je narobe s kričavimi novinarji, ki s kamerami zasledujejo prestrašene politike? »Seveda ima to velike učinke, če rečem kar neposredno, tabloidizacija medijev povzroči vsesplošno pobebavljanje,« pravi profesor in publicist Vlado Miheljak, ki je bil nekoč član programskega sveta RTV Slovenija. »Nacionalna televizija ima še vedno umetniški program, otroški program, tu so še vedno močni, pa četudi imajo relativno nizko gledanost. Ne vem, zakaj lahko recimo pri risankah na otroškem programu vzdržujejo neko razmeroma kvalitetno raven, bistveno drugačno od animiranega džanka, ki ga ponuja konkurenca. Tukaj neposrednega tekmovanja niso sprejeli.« In zato so, jasno, ostali zmagovalci. Povsem drugače je pri informativnem programu, drugače je pri razvedrilnem. Drugače je povsod, kjer je javna televizija pokleknila pred interesi, ki niso neposredno povezani z občim dobrim. Gre za politične in kapitalske interese.

Seveda bi bilo naivno verjeti, da je razlog za takšno poročanje zgolj neznanje. Nasprotno, gre za zavestno odločitev najprej uprave nacionalne medijske hiše, potem direktorice televizije Ljerke Bizilj in urednikov. Takšno novinarstvo se jim zdi pravilno. Filozof Boris Vezjak, ki že leta sistematično opazuje in popisuje dogajanje v slovenskih medijih, je pri svojih ocenah neposreden. »Tragikomično tudi javna RTV sledi splošnim trendom množičnih medijev, njihovi rumenizaciji in tabloidizaciji. Ob politizaciji, ki je postala zaščitni znak v njej, se v težki bitki biti konkurenčen tam, kjer je tekmecem dovoljeno biti manj novinarsko profesionalen, v ospredje informativnega programa prebijajo uredniške pristranosti in slabe izbire, posplošitve, trivialije in tabloidne tehnike poročanja, pretiravanja, poenostavitve in napačne predstavitve dejstev. Še zlasti se splača biti pozoren na agresivnost nekaterih voditeljev pri intervjujih v TV Dnevniku, npr. Erike Žnidaršič. Mislim celo, da niso osebno pogojene in so del uredniških taktik, kar je še bolj skrb zbujajoče.«

Informativni program TV Slovenija se je po letih spogledovanja spustil v neposredni boj za gledalce s komercialnimi televizijami. Nalezel se je njihovih pogledov na novinarstvo, njihovega poenostavljenega sveta, njihove kričeče podobe.

Naj se vrnemo k novinarki z začetka članka. Tea Šavor je leta 2006 kandidirala na listi SDS za občinski svet občine Šmartno pri Litiji. Za izvolitev ji je zmanjkalo nekaj glasov, občinska svetnica je postala leta 2008, po smrti svetnika Jožeta Verbajsa. Politično funkcijo je opravljala do izteka mandata leta 2010. Ni tako narobe, da je bila novinarka nekoč mestna svetnica SDS, danes ni članica stranke, politično avanturo ji lahko tudi oprostimo. Njeno poročanje izpred vladne palače ni bil politično motivirani eksces, tovrstnih, še hujših primerov kričečega novinarstva je mnogo. Nedeljski vklop izpred vladne palače je le dober primer, kaj počne nacionalna medijska hiša, ob tako pomembnem vladni seji bi namreč pričakovali veliko več kot zgolj nekaj dramatičnih stavkov brez vsebine.

Vse to je seveda stvar urednikov in celotnega uredniškega koncepta. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje, ali je bila privolitev nacionalne medijske hiše v trivialno poročanje res zavestna odločitev zaradi napačnega poskusa večanja gledanosti, sta zadaj morda lenoba in neprofesionalizem, ali pa je tovrstno novinarstvo, prosto po Noamu Chomskem, politična propaganda. Naj se svet trivializira, naj politika postane resničnostni šov, zadaj, za fasado infozabave pa se daleč od nadzora javnosti dogajajo usodnejše stvari.