O škofovi odgovornosti

V 22. številki vaše revije ste objavili moje kratko vprašanje oziroma prošnjo v zvezi s trditvijo, da je bil škof Rožman »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«, ki jo je v svojem članku ob eni izmed spremljajočih fotografij uporabil vaš sodelavec Jure Trampuš. Podpisani sem od avtorja v bistvu želel, da podkrepi svojo trditev z morebitnimi novimi viri ali pa tudi kako drugače, pač glede na to, da sam, ko sem se pred več kot 15 leti ukvarjal s proučevanjem domobranstva, do take ugotovitve nisem prišel. Glede na tematiko in uveljavljen način tovrstne komunikacije, je imel avtor možnost odgovoriti na več načinov: lahko bi res navedel kakšen nov vir, ki ga je napotil v takšno trditev; lahko bi dejal, da sicer pozna različne razlage škofove medvojne dejavnosti, a da so zanj najbolj prepričljive tiste, ki ga bremenijo tudi v tem pogledu; lahko bi odgovoril, da literaturo pozna sicer le bežno, a da ima vtis, da je bil škof odgovoren tudi za domobranstvo, ipd.

Avtor se ni odločil za nobeno od teh možnosti in se ni odzval, pač pa se je s tem v zvezi oglasil kolega Božo Repe. Z odobravanjem sem pokimal, ko sem v začetku njegovega sestavka prebral, da »Ni moj namen, da bi branil novinarja … Niti ne polemika z dr. Mlakarjem«. To je zvenelo logično, saj novinarja nihče ni napadel, podpisani sem mu zastavil zgolj eno vprašanje, pa tudi če bi se po nekakšni logiki čutil napadenega, bi se verjetno bil sposoben braniti sam. Polemika z Mlakarjem? Zakaj neki, saj sem naslovil samo kratko prošnjo na novinarja. No, v nadaljevanju se izkaže, da kolega Repe počne točno to, kar pravi, da ni bil njegov namen. Z navajanjem obremenilnih podatkov o ravnanju škofa Rožmana med vojno (podpisani bi k temu lahko dodal še nekaj dodatnih obremenilnih, a seveda tudi nekaj razbremenilnih) implicite utemeljuje formulacijo, ki jo je uporabil novinar Trampuš in ga s tem seveda brani pred namišljenim napadom. Hkrati s tem tudi polemizira z mojo (ne)ugotovitvijo. Na tem mestu naj samo omenim, da me s tem seveda ni prepričal, da bi menjal svojo presojo o zadevni škofovi odgovornosti, pri čemer seveda ne mislim, da bi bilo za to nujno navesti dokument z njegovim podpisom o ustanovitvi domobranstva. Nato sledi zelo konkretna Repetova polemika z nekaterimi mojimi formulacijami oziroma besedili, ki jih je sicer imel na mizi že pred 15 leti. Sam se v to polemiko ne bom spuščal, ker se še zmeraj držim načela, da s svojimi profesorji in kolegi ne polemiziram. Ker sem z njimi, lahko rečem, v tovariških in prijateljskih odnosih, mi to s čisto človeškega vidika ne znese, kot bi rekli pri nas doma. S tem sicer tvegam oceno, da nimam argumentov in da se zato ne spuščam v polemiko, a to bom že preživel. Pa tudi sicer gre za tematiko, ki bi zahtevala precej obširno kontekstno obravnavanje, kar bi posledično terjalo veliko prostora.

Škof je domobranstvo podpiral, kar se vidi iz njegovih potez ob domobranski prisegi, ob vprašanju kuratov in tudi ob nekaterih drugih nastopih in izjavah.

Je pa eno vprašanje, ki ga je načel kolega Repe, vendarle treba javnosti še enkrat pojasniti, čeprav sem ga pred leti že pojasnjeval. Gre za vprašanje objave dokumentov slovenske protirevolucionarne strani. Pobudo je v 80. letih dala tedanja politika in na Inštitutu za zgodovino delavskega gibanja sem bil dejansko pristojen za pripravo te izdaje. Začeli smo evidentirati in zbirati dokumente po različnih arhivih. Ker je bila tedaj vsaj v podatkovnem smislu knjiga Frančka Sajeta Belogardizem še zmeraj temeljno delo, sem po njej pripravil podroben seznam pomembnih dokumentov, za katere bi bilo nujno, da se objavijo v načrtovani izdaji, ki naj bi bila seveda znanstvena z vsem znanstvenim aparatom. Doživeli smo presenečenje: kolegice, ki so bile v posameznih arhivih pooblaščene za zbiranje dokumentov, večine teh niso mogle najti. Pri tem sem delal tudi sam, iskal tudi v arhivih sodišč in javnega tožilstva, a brez vidnega uspeha. Ob tem dejstvu sam nisem več videl velikega smisla v tem delu, a smo zbiranje vendarle nadaljevali. Medtem sem sam dobil nove zadolžitve, v vodstvu inštituta pa kakšnega posebnega interesa za dokončanje projekta niso več kazali. Znanstvena izdaja virov protirevolucionarnega tabora bi sicer terjala ogromno dela, pač glede na personalno in siceršnjo zapleteno strukturiranost tega tabora. Kljub temu nam je – izvzemši omenjene temeljne dokumente – uspelo zbrati kar izčrpno zbirko dokumentacije za leto 1941 in za prvo polovico 1942, deloma tudi še za naslednje obdobje. Gre za nekaj fasciklov gradiva, ki je že dolga leta na polici v moji pisarni na inštitutu in je načeloma dostopno vsakemu resnemu raziskovalcu. S pridom sta ga npr. uporabljala Janko Pleterski in Bojan Godeša, ki sta si gradivo lahko neposredno izposojala in ga nato tudi citirala, kot tudi drugi zainteresirani, sicer le v inštitutski čitalnici.

V 24. številki revije se je nato v zvezi z mojim vprašanjem s prispevkom oglasila še gospa Spomenka Hribar. V nadaljevanju svojega članka pravi, da je bil škof Rožman po njenem nedvomno »neposredno odgovoren za nastanek domobranstva«, še prej pa tudi pravilno ugotavlja, da pri zadevnem dokazovanju sploh ni nujno, da bi obstajal kakšen izrecni škofov dokument z njegovim podpisom ali podobnim. Kot je razumeti iz drugega dela članka, je škofova odgovornost dokazana predvsem s predložitvijo spomenice z 12. septembra 1942 generalu Robottiju ter z drugimi njegovimi izjavami v prid vaških straž oziroma MVAC ob tej in še kasnejših priložnostih. Ob tem prosi podpisanega, da se izreče do tozadevnega pomena spomenice in še nekaterih drugih dokumentov.

Za začetek naj poudarim, da se kot »strokovnjak za domobranstvo« nisem posebej ukvarjal z vlogo škofa Rožmana oziroma katoliške cerkve med drugo svetovno vojno na Slovenskem. Majhno izjemo v tem pogledu pomeni le moj kratki pregledni članek o delovanju škofa iz leta 2001. Vendar naj najprej zelo na kratko predstavim proces ustanavljanja oziroma nastanka (slovenskega) domobranstva septembra 1943 in tudi kasneje. Omejen prostor mi sicer omogoča samo to, da naštejem poglavitne posamezne in skupinske subjekte, ki so bili udeleženi v tem procesu:

* protirevolucionarno vodstvo v Ljubljani oziroma nekdanji Odbor vaških straž, ki je neposredno po 8. septembru dovolil, da se bivše vaške straže iz Notranjske in ob južni železnici zatečejo v varstvo tamkajšnjih enot Wehrmachta;

* stotnik Vuk Rupnik, ki je v istih dneh popeljal celotno novomeško skupino bivših vaških straž na nemško stran Krke;

* odvetnik Albin Šmajd, ki se je tedaj z generalom Erwinom Rösenerjem zelo podrobno pogajal o ustanovitvi domobranstva;

* vodstvo bivših vaških straž južno od Ljubljane, ki je te pripeljalo v Ljubljano k Nemcem;

* general Leon Rupnik, ki je iz slednjih oklical ustanovitev ad hoc Slovenske domobranske legije;

* že omenjeni general Rösener, ki je domobranstvo bolj ali manj formalno ustanovil, ob tem pa še njegov nemški štab, ter velel ustanoviti še slovenski štab;

* vrhovni komisar Friedrich Rainer, ki je vzpostavil formalne okvire za delovanje domobranstva ter razglasil splošno vojno obveznost, ki ji je bilo mogoče zadostiti tudi z vstopom v domobranstvo;

* bivši jugoslovanski častniki, ki so vstopili v domobranstvo, ki brez njih vsaj v začetku ne bi moglo zaživeti; s tem v zvezi omenimo tudi generala D. Mihailovića, ki je tem častnikom vstop v domobranstvo svetoval oziroma celo zapovedal;

* t. i. Kmečka pisarna, ki je v Ljubljani in Novem mestu v domobranstvo spravila nekaj tisoč beguncev …

* protikomunistični odbor, sestavljen tudi iz nekdanjih politikov.

Škofa Rožmana na gornjem seznamu ni. Je pa seveda škof domobranstvo podpiral, kar se vidi iz njegovih potez ob domobranski prisegi, ob vprašanju kuratov in tudi ob nekaterih drugih nastopih in izjavah. Čeprav to ne zadeva domobranstva, pa je treba pripomniti, da škof komisarju Rainerju ni predlagal Rupnika za prezidenta Pokrajinske uprave. Rainer se je namreč že prej odločil za njegovo imenovanje in je na svojem obisku v Ljubljani škofa zgolj vprašal, kaj o njem misli; in škof ga je pohvalil.

Naj vendar opozorim na znano dejstvo, da je bil škof Rožman značajsko zelo »sugestibilen« oziroma je redno zapadal pod vpliv vsakokratnih bolj ali manj prepričljivih sogovornikov.

Zgoraj smo med naštevanjem nekajkrat omenili enote bivših vaških straž. Njihovi pripadniki so bili dejansko osnova za začetno moštvo Slovenskega domobranstva. Z vidika procesa dokazovanja gospe Hribar se je zato treba vrniti dobro leto nazaj in pogledati, kako je bilo z nastankom in ustanovitvijo vaških straž oziroma MVAC. Spomladi in poleti 1942 je na Dolenjskem in Notranjskem nastalo veliko ozemlje, ki so ga nadzorovale partizanske enote; partizanska oblast je tedaj izvajala tudi številne likvidacije svojih dejanskih in potencialnih nasprotnikov, prihajalo pa je tudi do drugih oblik nasilja. Italijanske oblasti so nato julija začele svojo veliko protipartizansko ofenzivo, ki so jo zaznamovali do tedaj še ne videni zločini nad prebivalstvom. Oboje je del prebivalstva in njegovih vodilnih subjektov (marsikje ob podpori Slovenske legije in pripadnikov straže) privedlo do ustanavljanja enot, ki so se kasneje imenovale vaške straže, italijanski okupator pa jih je po kratkem omahovanju organiziral v okviru že omenjene MVAC. Prvi taki poskusi so bili že konec pomladi, prve vaške straže pa so se na Notranjskem obdržale julija 1942. Sočasno se je t. i. Štajerski bataljon s sicer četniškim ozadjem pod Gorjanci sporazumel z okupatorjem in se ustalil v obliki vedno številčnejših postojank kot jedro t. i. Legije smrti. Poveljnik 2. italijanske armade je sicer že v začetku junija svetoval generalu Robottiju, da uporabi Slovence za boj proti partizanom; sredi avgusta je komisar Grazioli poročal, da so protikomunistične enote že prešle pod nadzorstvo »naših vojaških oblasti«, konec meseca pa je general Roatta izdal tudi navodila za organizacijo MVAC. Sredi septembra je Robotti zapisal, da obstaja že več takih »milic«, ki štejejo tisoč mož itd. Konec septembra je delovalo že približno 60 vaških straž, katerih število se je nato v letu 1943 povzpelo nad sto. Formalno so sicer v Rimu organizacijo MVAC odobrili v začetku decembra 1942. Iz gornjega naštevanja izhaja ugotovitev, da so vaške straže oziroma MVAC septembra 1942 že obstajale in delovale.

Tako pridemo do 12. septembra 1942, do omenjenega sestanka v škofijskem dvorcu ter do spomenice, ki jo je Rožman nato predal generalu Robottiju. Povod za sestanek so bile strašne grožnje s strani italijanske vojske, kaj vse se bo zgodilo s Slovenci, če ne prenehajo s partizanstvom; značilno pa je, da je bil tudi v taki zadevi edini kolikor toliko uradni predstavnik Slovencev po presoji italijanskih oblasti prav škof Rožman. Ta je nato sklical znani sestanek, o katerem obstaja kar nekaj pričevanj. O njem so pisali tudi različni zgodovinarji, v nadaljevanju pa povzemam predvsem analizo zame najbolj prepričljivega Franceta Dolinarja. V podrobnosti seveda ne moremo, a očitno iz pričevanj izhaja, da glede morebitnega sklepa o aktivni podpori oblastem v boju proti partizanstvu med navzočimi ni bilo enotnosti, za to se je zavzemala pravzaprav le manjšina, in sicer bivši politiki iz kroga SLS. Razprava pa je tekla tudi o drugih vprašanjih. Škof v glavnem v diskusijo ni posegal in ni dal nobenega predloga, izražal je le veliko zaskrbljenost. Nato naj bi še isti večer škof sestavil spomenico in jo zatem izročil generalu Robottiju. V njej pa so bila seveda sporna stališča, ki jih poudarja gospa Hribar, ob tem, da so poznani tudi sočasne Robottijeve opombe ter njegovo pričevanje, da je škof ob tej priložnosti v celoti potrdil in se tudi identificiral z vsebino spomenice. Kljub temu se ob tem poraja dvom, ali je bil škof res avtor njenega besedila in ne morebiti kdo od politikov SLS, ki jo je mogoče že imel pripravljeno, a zaradi zanj neugodne smeri diskusije na sestanku z njo ni prišel na dan. Tudi je malo verjetno, da bi škof sestavil takšno spomenico zvečer po dolgem sestanku. V smer drugega avtorstva kaže tudi omemba škofovega »zaupnika« kot soavtorja. Veliko bolj pa je bila v skladu z vsebino diskusije na sestanku 12. septembra spomenica, ki jo je škof izročil komisarju Grazioliju 26. septembra, v kateri je bilo izraženih veliko kritik na račun italijanskih oblasti. To promemorijo je gotovo sestavil sam škof in po svoje kaže na vprašljivost njegovega avtorstva spomenice dva tedna prej. Čeprav z gornjim izvajanjem ni odločilno povezano, naj vendar opozorim na znano dejstvo, da je bil škof Rožman značajsko zelo »sugestibilen« oziroma je redno zapadal pod vpliv vsakokratnih bolj ali manj prepričljivih sogovornikov. Kdo so bili njegovi najpogostejši sogovorniki, pa je jasno. S tem v zvezi priporočam v branje poročila, ki jih je o svojih razgovorih s škofom pisal odposlanec OF Stane Mikuž.

Ne glede na formalno avtorstvo spomenice ostaja vprašanje, kakšna je bila morebitna vzročno-posledična povezava med njeno vsebino in razvojem vaških straž.

Ne glede na formalno avtorstvo spomenice pa ostaja vprašanje, kakšna je bila morebitna vzročno-posledična povezava med njeno vsebino in razvojem vaških straž oziroma MVAC. Da na njihovo ustanovitev ni mogla vplivati, je že jasno. Mogoče pa je vsaj pospešila njihov razvoj? Morebiti, a vsaj meni v tej zvezi niso znani kakšni potrditveni momenti. Tako za zdaj ostajam pri svojem zapisu v prvi knjigi Slovenske novejše zgodovine iz leta 2005, namreč da »ni videti, da bi imelo takšno stališče kakšen dodaten vpliv na italijansko politiko do vaških straž«.

Kar zadeva Rožmanovo pismo Mirku Javorniku o pogovoru z generalom Ruggerom, seveda ni kaj dosti razlagati. Ker gre za škofovo pričevanje o svojih predhodnih besedah, je stvar jasna: povsem se je identificiral z vaškimi stražami in njihovo protipartizansko dejavnostjo. Mogoče pa vendar majhen komentar zasluži v pismu navedena izjava italijanskega generala o petdesetletnem sovraštvu med Slovenci. Po mojem se je general zmotil v dvojem: prvič, zadeva traja že precej dlje kot 50 let, in drugič, sovraštvo se ni začelo šele z MVAC.

Če bi se diskusija o vlogi škofa Rožmana (in cerkve) med drugo svetovno vojno nadaljevala, pa bi prosil, da se vanjo vključijo pravi strokovnjaki za to temo, ki jih je pri nas kar nekaj. Jaz to zares nisem.