Plavanje v urbanem okolju

Marjetica Potrč je v svetovnem merilu verjetno ena naših najbolj uveljavljenih umetnic. Sama sebi pravi urbana antropologinja. Vedno poskuša govoriti v jeziku arhitekture, katere sestavni del je tudi infrastruktura. Dela in ustvarja torej na robu med umetnostjo in arhitekturo. V svojem delu se pogosto ukvarja z vprašanji trajnosti, javnega prostora, sodobnih arhitekturnih praks in novih rešitev bivanja za različne skupnosti. Njeni in situ projekti temeljijo na participativnem oblikovanju.

To velja tudi za projekte, ki jih od leta 2008 ustvarja z arhitektoma iz rotterdamskega arhitekturnega in urbanističnega biroja Ooze – Evo Pfannes in Sylvainom Hartenbergom, s katerima sodeluje pri različnih umetniških projektih v javnem prostoru. Skupaj z njima je realizirala tudi aktualno umetniško instalacijo Of Soil and Water: King’s Cross Pond Club v Londonu.

Naravni bazen so umestili med obstoječe industrijske objekte, novogradnjo in park Cubit, med številne žerjave na gradbišču četrti v prenovi King’s Cross, v neposredni bližini prestižnega kolidža umetnosti in oblikovanja Central Saint Martins. Velik plavalni ribnik bo kot začasna instalacija in obenem kot javni prostor stal, dokler se prostor ne odpre za nadaljnjo rabo. Predvidoma dve leti torej.

Ta multidisciplinarni, trajnostni umetniški projekt, ki je obenem tudi prvi naravni javni bazen v Združenem kraljestvu, je nastal na povabilo kuratorjev umetniškega projekta Relay – v okviru katerega Michael Pinsky in Stéphanie Delcroix iščeta začasna umetniška dela, ki bodo obenem pričala o dediščini in prenovi četrti King’s Cross. Ko sta kuratorja pred petimi leti obiskala umetniški trienale Emscherkunst, sta se namreč navdušila nad projektom Med vodami: Emscher Community Garden, pri katerem je Potrčeva z arhitektoma iz biroja Ooze realizirala trajnostno in samozadostno infrastrukturo za oskrbo z vodo. Ta je povsem brez kemikalij, s pomočjo helofitov – tipične močvirske rastline, čistila vodo iz reke Emscher, ki je menda ena najbolj onesnaženih v Nemčiji. S postavitvijo sistema za pridobivanje vode so pokazali, da je mogoče z uporabo »low-tech« postopkov povrniti in obnavljati naravni habitat. Podobno naracijo ima tudi njihov sedanji projekt Of Soil and Water, pravi Potrčeva. Gre za umetniško delo, ki izpostavlja samoobnovitvene sposobnosti narave, v samo izkušnjo pa vpleta obiskovalce, ki s tem postanejo del projekta.

Ko so umetniki prvič obiskali King’s Cross, jih je presunila velikost gradbišča v samem srcu Londona, takšno mesto v nastajanju se jim je zdelo zelo poetično. Skupaj z oozovcema se je Potrčeva tam srečala z dvema elementoma. Zemljo in vodo – bližnji Regentov kanal namreč daje vitalnost celotnemu King’s Crossu. Ta dva elementa sta tako postala jedro njihovega projekta. Želeli so namreč pokazati, da sta prst in voda osnovna elementa, brez katerih si ne moremo predstavljati življenja, a ju imamo vse prepogosto za samoumevna.

Mikroekološko okolje, ki so ga ustvarili, v središče dogajanja postavlja naraven kopalni bazen podolgovate oblike. Zamislili so si ga kot nekakšen naravni teater. Bazen je namreč zgrajen dva metra nad tlemi, v širino meri deset metrov in v dolžino štirideset metrov. »Privzdignjen bazen je oder, kjer plavalci izvajajo akt sobivanja z naravo,« izpostavlja Potrčeva in dodaja, da je naraven bazen objekt, ki gradi odnos med plavalci in okoljem, kamor je postavljen.

Projekt so torej zasnovali na ideji odgovornega ravnanja z okolico. Da pa bi bolje razumeli naš vpliv in ravnotežje z naravo, pravi Potrčeva, moramo na novo premisliti tako naše življenje z mestom kot z naravo.

Gre za dinamično okolje. Vse na lokaciji obstaja v ciklih – tako voda v ribniku kot zemlja in rastline. Voda iz ribnika denimo kroži od plavalne cone do območja rastlinskega filtriranja vode prek regeneracijskega območja nazaj v plavalno. Število kopalcev in s tem obiskovalcev umetnine je zato omejeno na tolikšno, kot ga sistem zmore prečistiti. To pa iz dneva v dan niha. Uporaba ribnika tako ostaja v ravnovesju s tem, kar narava lahko absorbira in obenem regenerira.

Ker gre za naraven bazen, za čiščenje vode ne uporabljajo kemikalij, temveč zgolj rastline, ki so jih posadili. Zasadili so različne kisikotvorne rastline, ki so nujno potrebne za obstoj življenja v ribniku. Med njimi najdemo različne trse, pa vodno kugo (Elodea canadensis) in klasasti rmanec (Myriophyllum spicatum). Gre za večinoma plavajoče potopljene rastline ali rastline s prosto plavajočimi listi. Zasaditev pa ni potekala samo v bazenu, temveč tudi v njegovi okolici, kamor so umestili travniške rože ter različne grme in travo. Z menjavo letnih časov se bo »umetnina« tako zelo spreminjala.

Prav zaradi teh sprememb si želijo, da bi se plavalci vračali in spremljali spremembe v okolju. Te bodo spremljali tudi študenti z univerze Central Saint Martins in ob njih še mladi aktivisti iz organizacije The Global Generation, ki so svoj Skip Garden – mobilni zelenjavni urbani vrt – postavili tik ob bazenu, s tem pa tudi svojo mobilno kuhinjo, kjer si obiskovalci lahko privoščijo sezonsko hrano z njihovega vrta.

Vse kaže, da umetnina, ki obiskovalce napeljuje k razmišljanju o mogočih spremembah v urbanem okolju, ponuja prav posebno izkušnjo. Poleg že omenjenega plavanja v urbanem okolju omogoča ne le grajenje skupnosti, temveč skupnostni prostor uporablja kot orodje za razvijanje bolj vzdržnega mesta.