Železna srajca

Gostilna Belšak (Slavkov dom)
Golo Brdo 8, Medvode
tel.: 01 / 36 11 242
Na Slavkovem domu vas Belšakovi pogostijo od torka do sobote od 11. do 21. ure, ob nedeljah in praznikih pa od 11. do 19.30.

Ambient:
nekdaj planinska postojanka je postala prava prostorna gostilna, a ohranila sproščen primesten šmek.

Napitki:
po tri ali štiri čisto simpatične buteljke belega in rdečega, krasna domača žganjica z zdravilno hermeliko ter domač jabolčni in bezgov sok

Dostopnost:
skupaj z gostilno je zraslo tudi kar veliko asfaltirano parkirišče, gibalno ovirani bodo morali premagati štiri ali pet stopnic na pragu.

Fino:
goveja zarebrnica
pehtranovi štruklji

Ne tako fino:
gosja pašteta
srna v omaki

Pričakujte, da boste za obilno in močno pojedino Belšakovim plačali tam nekje okrog 30 evrov. Izdvojiti velja ogromno porcijo bikovih prašnikov za 8 evrov.

»Oštirju, ki ima tak podmladek, se res ni bati za svetlo bodočnost, njegovemu gostu pa ne za kakovosten vir beljakovin,« je v marčnem vremenskem vseku v poznojunijsko predpočitniško obdobje popametoval urednik Konzumovega stenčasa, ko je na njem v rubriki Morda niste vedeli uzrl podatek, da ta mladi Belšakov s Slavkovega doma na svojih plečih iz počepa dvigne 400 kil, z eno roko pa bi teoretično v luft dvignil možaka in pol (140 kg).

Do potrditve teze o kakovostnem viru beljakovin je bilo tisti dan sicer treba počakati do trenutka, ko se je na mizi pojavil eden – zavoljo skoraj centimetrske maščobne obloge na zunanjem robu še posebno všečen – krasnejših, radodarno odrezanih, potrpežljivo zorenih in na vroči plošči pravilno spečenih kosov govejega hrbta s kostjo, kar smo jih videli in užili v tekočem srednjeročnem obdobju. Bojda je omenjena beljakovina za časa življenja okus nabirala v okviru pod Krvavcem prežvekujočega primerka in tako po eni strani potrdila tezo, da Belšakovi bolj kot po širnem svetu surovine za svojo kuho nabirajo po bližnji okolici, po drugi pa suvereno ovrgla med instantnimi stejk poznavalci zadnje čase silno razpaslo se prepričanje, da je za dober stejk nujno iz Arizone uvoziti vakumiranega angusa. No, ni.

Sicer pa Belšakovi niso ves večer tako blesteli kot v primeru zgoraj hvaljene goveje zarebrnice: prvič smo namreč obrv dvignili že pri kepici v rezino pancete zavite gosje paštete, ki se v svoji napol za/odmrznjenosti ni mogla odločiti, ali bo pašteta ali zmrzlina, zamrznjenost pa ni bila v prid niti njeni siceršnji mazavosti niti razkošnemu okusu. Podobno stopnjo neodločenosti smo zapazili še enkrat: ko smo zarezali v sicer prijetno omačen srnin file, ki ni bil niti do konca zdušen (če je to hotel biti) niti le opečen z rožnato sredico, ampak se je zataknil v enih takih sivkastih mesnih vicah in tako za zvezdo svojega krožnika naredil izjemen – tanko testo, veliko plasti, ravno prav pretlačena skuta – pehtranov štrukelj. Nasploh se je zdelo, da so na Slavkovem domu najbolj suvereni v svojih primarnih disciplinah, torej po jedeh, ki so jih na lestvici obljubljanskih oštarij postavile na visoko mesto. Hribovska gomila bikovih prašnikov z lahkotno in hrustljavo panado ter doma zmešano tatarsko omako je recimo že en zelo resen poklon dobrim starim cvrtnim cajtom, vmešana jajca s slanino in šparglji so se tudi ob koncu sezone zelenih poganjkov izkazala za zicer, medtem ko bi izmed številnih elementov dodatne opreme govejega karpača vsekakor kazalo izločiti preagresiven čemažev pesto, a ga na srečo vseh niso nažavbali na meso. Že marsikje smo jedli tudi veliko manj prepričljive njoke, kot so Belšakovi trikolori z rdečo salso, in le redkokje naredijo gratiniran vitlof tako žmohten in lahkoten hkrati. Po domače domači pretežno biskvitni torti, skodeli svežih borovnic in preveč smetanastem tiramisuju z mandlji smo ob šilcu hermelike ugotovili, da je bilo vse bolj ali manj natančno tako, kot smo pričakovali. Dobra stara šola!