O škofovi odgovornosti

Dr. Božo Repe, zgodovinar, Filozofska fakulteta v Ljubljani

26. 6. 2015  |  Mladina 26  |  Komentar

Dr. Boris Mlakar v svojem odgovoru meni (in dr. Spomenki Hribar) obnavlja znano in večkrat opisano ravnanje škofa Rožmana ter dogajanje v zvezi z nastankom MVAC in domobranstva. V glavnem potrjuje tisto, kar sem (sva) napisala. Rožmana so – do tu se vsi strinjamo – okupatorji imeli za najpomembnejšo osebo protipartizanskega tabora. Od tu naprej pa je zaključek dr. Mlakarja nasproten. Po njegovem Rožmanovo ravnanje kljub temu ni imelo »dodatnega vpliva« na nastanek MVAC in domobranstva.

Povsem različne interpretacije istega dogajanja so v zgodovinopisju pogoste. Morda Rožman v kakšni od prihodnjih enciklopedij sploh ne bo več uvrščen med politične in verske osebnosti, pač pa med rekreativce. Saj je že skoraj dokazano, da ni bil drugega kot nekakšen vnet sprehajalec po notranji strani z žico okupirane Ljubljane. Hodil je pač od ene okupatorske institucije do druge, od enega fašističnega in nacističnega funkcionarja ali generala do drugega. Malo poklepetal, spil kavico, prenesel kakšno sporočilce od kolaboracionističnih politikov, neobvezno povedal svoje mnenje in šel naprej na kakšno proslavo, mašo za fašistične zmage ali nacistično prisego. Skromen, kot je bil, je s težkim srcem sprejel tudi kakšno vsiljeno italijansko športno odlikovanje.

No, pustimo ironijo (ki morda to niti ni). Vprašanje si seveda lahko zastavimo tudi povsem drugače. Kaj bi se zgodilo, če Rožman ne bi podpiral MVAC in domobranstva in če on in katoliška cerkev tja ne bi pošiljala svojih ljudi? S kom bi Italijani in Nemci potem napolnili kolaboracionistične enote? Do kolega Mlakarja ne želim biti krivičen, kljub vsej kritičnosti vem, da odgovor pozna in ga je tudi pošteno zapisal: »Protirevolucionarna stran je pravi trenutek za dosego mednarodno veljavnega moralnega in političnega kapitala zamudila že leta 1941, ko ni ustvarila aktivnega odporniškega gibanja proti okupatorju. Samo s tem bi namreč ob dani taktiki revolucionarne strani z njo tekmovala oziroma jo tudi ‘premagala’.« (Slovensko domobranstvo, str. 81) K temu res ni veliko dodati.

Je pa dr. Borisa Mlakarja v bran pred menoj vzela dr. Tamara Griesser Pečar. Hvalevredno. Seveda za tistega, ki jemlje njeno podporo kot referenco. V bistvu pa na ravni otroškega prerekanja. Saj poznate tisto še iz vrtca: »Moj je boljši kot tvoj…« in podobno.

Dr. Tamara Griesser Pečar mi v branje priporoča ideološki traktat nemškega pravnika dr. Dietra Blumenwitza. Nanj se v zadnjem desetletju kot na kakšno božanstvo ali na Lenina sklicuje vsakič, ko da kakšno izjavo ali napiše pismo bralcev. Pri vseh domačih in mednarodnih obveznostih, ki jih imam, mi res ni prav nič do tega, da bi se ukvarjal še z njo in njenimi travmami in kompleksi. A če me že vleče za jezik, naj povem enkrat za vselej, za kakšen poceni propagandistični trik gre. Blumenwitz je bil angažiran za potrebe slovenskih ideoloških polemik v času intenzivne relativizacije kolaboracije in priprav na rehabilitacijo škofa Rožmana. Med drugim je bil znan po tem, da je zagovarjal nemško pravico do »vzhodnih ozemelj« (na kateri je temeljila nacistična osvajalna politika), nasprotoval vstopu Češke v EU zaradi Beneševih dekretov (in bil s svojimi tezami povožen) ter po tem, da je svetoval čilskemu diktatorju Pinochetu. (Glej: http://de.wikipedia.org/wiki/Dieter_Blumenwitz).

Blumenwitz je zamolčal, da je SLS (in sicer meščanski tabor) izdal Jugoslavijo, partizansko gibanje v Sloveniji je označil za nelegalno, kot vojsko, ki se v državljanski vojni prvenstveno bori proti zakoniti vladi jugoslovanskega kralja Petra, ne pa proti okupatorjem (ti so, kot je splošno znano,v Sloveniji do konca poteptali celotno mednarodno pravo). Za Blumenwitza so bili partizani »banditi«, kot so jih med vojno označevali njegovi okupatorski nacistični sonarodnjaki, streljanje talcev in drugi represivni ukrepi pa »legitimna« sredstva za vzdrževanje reda in miru. Po njegovi interpretaciji naj mednarodnega prava ne bi kršili okupatorji, pač pa partizani in s »prezgodnjim« priznanjem narodnoosvobodilnega gibanja celo protifašistična koalicija!

Morda pa škof Rožman v kakšni od prihodnjih enciklopedij sploh ne bo več uvrščen med politične in verske osebnosti, pač pa med rekreativce.

Blumenwitz se za potrebe pisanja tovrstnega teksta ni – kot je to v znanstvenem svetu običajno, če raziskuješ neko tuje okolje in hočeš, da te vsaj malo resno jemljejo – naučil osnov slovenskega jezika, ni preštudiral slovenske (niti prevedene!) ter druge historiografije in okupacijskih sistemov v Sloveniji ter sploh dogajanja med drugo svetovno na Slovenskem. Ne, pisal je kar na osnovi nemške verzije knjige dr. Tamare Griesser Pečar Razdvojeni narod (Das zerrissene Volk – Slowenien 1941–1946). Skratka, da bi ji v Sloveniji dvignil šibko znanstveno avtoriteto, je v nekakšen izkrivljen pravniški jezik prepakiral njene teze. Jo »mednarodno dopolnil«, kot je vljudno zapisal. Koga v Evropi (še ožje, v nemško govorečem svetu) – razen zagovornikov nacistične Nemčije, ki želijo relativizirati njeno krivdo – pa brigajo naše zdrahe toliko, da bi se mu zdelo vredno brati take tekste?! Napisano pač za Tamaro Griesser Pečar in njene somišljenike. Ona pa zdaj na ta račun leta in leta skozi Blumenwitza promovira samo sebe. Kot da bi razsvetljevala Butalce, ki še interneta ne poznajo in so svetlobna leta daleč od mednarodne znanosti in njenih kriterijev!

V zvezi z Blumenwitzem tudi jaz Tamari Griesser Pečar predlagam nekaj branja. Na primer tekst staroste slovenskih pravnikov, dr. Ljuba Bavcona. Bavcon je Blumenwitzeve teze upravičeno osmešil kot absurdne (glej »Pravni in mednarodni vidiki narodnoosvobodilnega gibanja«. V: Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodovem spominu: Slovenski zbornik 2007, str. 33–42). Med drugim je zapisal, da je avtor »za dejstveno podlago vzel knjigo Tamare Griesser Pečar Razdvojeni narod in je na tej izkrivljeni podlagi izpeljal domnevno logične pravne sklepe. Ta izkrivljena podoba o dejstvih in na njih izpeljani pravni sklepi so zdaj poglavitna ‘argumentacija’, s katero skušajo nekdanji kolaboranti kriminalizirati narodnoosvobodilni boj in povzdigniti lastno kvizlinško in narodno izdajalsko delovanje med drugo svetovno vojno na raven s sedaj veljavnim mednarodnim pravom skladnega ravnanja«.

Če ne bi bilo brezupno, bi dr. Tamari Griesser Pečar tudi sicer poslal kar obsežen seznam knjig, saj je očitno, da njeno razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno na Slovenskem ne sega čez okvire opravičevanja katoliške cerkve, škofa Rožmana in kolaboracionizma. S tako nalogo je v svojih zrelih letih v slovensko zgodovinopisje vstopila in na tej ravni tudi ostala. Upam pa, da bo zmogla prebrati vsaj knjigo mladega kanadskega zgodovinarja dr. Gregorja Kranjca Hoja s hudičem. In jo primerjati s svojimi teksti. Morda ji bo to vendarle pomagalo k spoznanju, kakšen je pogled na dogajanje med drugo svetovno vojno od zunaj, če človek ni obseden s protikomunizmom in ideološko povsem determiniran.

Blumenwitz je med drugim znan po tem, da je zagovarjal nemško pravico do »vzhodnih ozemelj«, na kateri je temeljila nacistična osvajalna politika.

Dr. Tamara Griesser Pečar mi očita »za zgodovinsko stroko izredno presenetljivo reakcijo« na sprenevedajoče se Mlakarjevo zastavljanje vprašanja novinarju, od kod mu dokazi za Rožmanovo neposredno odgovornost za nastanek domobranstva. »Chi parla!« bi rekli Italijani. Naj spomnim. Gre za zgodovinarko (sodeč po urniku na spletni strani FF v Mariboru njihovo docentko), ki je na evropsko komisijo skupaj z nekaterimi uradniki iz vladnega Študijskega centra za narodno spravo ter še nekaterimi podpisniki nedavno naslovila nekakšno implicitno lustracijsko zahtevo po odstranitvi njej nevšečnih zgodovinarjev. V popolnem nasprotju s slovensko zakonodajo, avtonomnostjo univerze, pristojnostmi za ocenjevanje študijskih programov ter strogimi in utečenimi habilitacijskimi postopki na univerzi (vsaj na ljubljanski, ki sodi med 500 najboljših na svetu). Najmanj, kar lahko rečem, je, da je šlo za pritlehen poskus diskreditacije. »Na univerzah še vedno učijo zgodovinarji, ki so prej, na primer v Zgodovinski komisiji Centralnega komiteja, delovali kot orodje Komunistične partije, ali pa zgodovinarji, ki poučujejo le malo spremenjeno zgodovino prejšnjega režima.« Pri tem naj bi tudi »poveličevali NOB«, »zanikali komunistične zločine med vojno« ipd. (citirano po Mladini št. 1, 6. januar 2011, članek Politična zloraba, str. 10; glej tudi Slovenija časti komunistične zločince, Reporter, 5. januar 2011 – tu je dr. Tamara Griesser Pečar navedena poimensko, in moje javno vprašanje v zvezi s tem tedanjemu predsedniku vlade Borutu Pahorju ter ministroma za pravosodje in visoko šolstvo, znanost in tehnologijo Alešu Zalarju in Gregorju Golobiču, objavljeno v Dnevnikovem Objektivu 15. januarja 2011).

Glede na dikcijo pisma so ona in drugi podpisniki imeli v mislih tudi (ali predvsem) mene. Katera dva redna profesorja z Oddelka za zgodovino FF v Ljubljani bi bilo treba »postaviti pred vrata« (dobesedna navedba!), je nato v članku Izročilo čebinskih resnic v Reporterju po »analizi« najinega dela navedel izredni profesor za francoski jezik in francosko književnost z iste fakultete dr. Boštjan M. Turk.

Toliko o intelektualnem dometu dr. Tamare Griesser Pečar, njenem načinu soočanja z argumenti, čutu za demokratični dialog in njenih »za zgodovinsko stroko izredno presenetljivih reakcijah«.