Med studijskim občinstvom

V skoraj gosjem redu vstopamo v Studio 1 Televizije Slovenija in se posedemo na stole, ki so ob strani razporejeni v dveh vrstah. »Zdaj ni poti nazaj. Naši ste! Mokri ste!« navdušeno zagrozi mladi animator občinstva, predstavi se nam kot Tomaž. Za potenje ni krivo vznemirjenje, ampak dejstvo, da je zaradi pomanjkanja klime in obilice reflektorjev v studiu precej vroče. V tej savni bomo morali zdržati dve uri, o kakšnih plastenkah vode ni ne duha ne sluha. Na snemanje razvedrilne oddaje Ne se hecat’ smo prišli, da bi izkusili, kako je biti del studijskega občinstva.

Čeprav se narava gledanja televizije spreminja in je vse več gledanja televizijskih vsebin z zamikom ter kampanjskega gledanja, smo bili pri nas v zadnjem letu, še zlasti pa v zadnji televizijski sezoni, priča trendu razvedrilnih oddaj, ki so jih snemali v prisotnosti občinstva. Na treh televizijskih kanalih smo našteli kar dvanajst takšnih oddaj: nacionalkina Moja Slovenija in POP-ova Slovenija ima talent sta se poslovili že decembra, na Planet TV nas je kratek čas zabavala impro oddaja Ustreli!, ena najbolj kratkočasnih oddaj je bila Znan obraz ima svoj glas na POP TV, Planetov šov Moj dragi zmore je z novim voditeljskim parom odplesal svojo zadnjo sezono, na POP TV smo lahko v studiu spremljali tudi prvo sezono Popolne poroke, na nacionalki pa novo oddajo Vikend paket in narodno-zabavni Slovenski pozdrav, ki je edini, za ogled katerega je zaradi prigrizka in snemanja v Gostilni Avsenik v Begunjah na Gorenjskem treba plačati, svoj sedež pa je treba rezervirati tudi dva meseca vnaprej.

Množica vseh teh oddaj je bila zadosten razlog, da sva si zastavila načrt, da bi tudi sama postala del televizijskega občinstva in se na lastne oči prepričala, ali je ogled v živo kaj lepša izkušnja od tiste pred televizijskimi zasloni. Za nekatere sva bila žal že prepozna, a v zadnjem mesecu snemanj pred poletnim televizijskim oddihom sva si jih vseeno ogledala kar nekaj. V goste sva se povabila v Dan najlepših sanj, Ne se hecat’, Ta teden z Juretom Godlerjem in Točno popoldne.

Večer mokrih robčkov

Petkov večer je, in medtem ko na POP TV v živo poteka informativna oddaja 24 ur, se na stopnišču pred zgradbo zbira občinstvo za oddajo Dan najlepših sanj, v kateri Peter Poles pripravlja presenečenja in uresničuje želje. Udeležba na snemanju je za gledalce neke vrste adrenalinska izkušnja, saj nihče ne ve, ali ni Poles za osrečevanje izbral prav njega.

Na parkirišču opazimo avtomobile z registracijami iz vse Slovenije, upokojenke s Ptuja so se na snemanje pripeljale celo s posebnim avtobusom. Tudi sicer so med stotnijo občinstva na belih tribunah tokrat večinoma upokojenke, moški so v manjšini, vseh skupaj jih je le kakih deset. Od prihoda v studio do začetka snemanja nas loči ena šolska ura. Preživimo jo v družbi Blaža Babiča, poklicnega animatorja, ki občinstvo ogreva in ga seznani s pravili. Babič je nabrit, zgovoren in gajsten, pravi strup za upokojenke. Koketira, se norčuje iz sebe in obiskovalcev, starejšo gospo, ki je prišla iz Dolenjske, na primer obtoži, da je pijana. Saj veste, ker je pač iz Dolenjske.

Med njegovim stand-up nastopom izvemo vse, kar moramo vedeti, da bi snemanje lahko potekalo nemoteno. Torbe in jakne moramo pospraviti za hrbte, med oddajo ne smemo fotografirati ali telefonirati, prepovedano je tudi jesti ali piti. Še dobro, ker ne moremo niti na stranišče. Blaž, ki je za hece, nam svetuje diskretno lulanje v črne povštre, na katerih sedimo.

Prepovedano je tudi jesti ali piti. Še dobro, ker ne moremo niti na stranišče. Blaž, ki je za hece, nam svetuje diskretno lulanje v črne povštre, na katerih sedimo.

Medtem v studiu potekajo zadnje priprave, hipsterji iz snemalne ekipe pa se zavzeto ukvarjajo z blazinami na zofi, na kateri bo sedel voditelj. Ta ob prihodu požanje spontani aplavz. Peter Poles je komunikativen, a resen in profesionalen. Njegova brada je pristrižena vsaj tako natančno kot trata pred Buckinghamsko palačo, in ker urejen videz ni naključje, na njegovo pobudo zaploskamo tudi Tjaši Kokalj, ki skrbi za njegov stajling. Poles se pozanima, od kod prihaja občinstvo, poklepeta in pove, da potrebuje prostovoljce za klepet pred kamerami. Brez težav prepriča nekaj upokojenk, ki so pripravljene svoje morske izkušnje deliti z vso Slovenijo. Ostali ugibamo, katero od njih bo presenetil in predvsem s čim. Posnamemo nekaj aplavzov kar tako, na suho, nato pa asistentka režije z odločnim »Dol, Blaž!« zvleče animatorja z odra in snemanje, med katerim se Blaž Babič za kamerami prelevi v dirigenta za aplavze, se začne.

Vse teče gladko, brez ponavljanj, med kratkimi premori se razgibavamo pod vodstvom animatorja. Obe presenečenji v oddaji sta ganljivi in stimulirata solzevode gledalk v studiu, nedvomno pa tudi doma. Prvo presenečenje vidimo na posnetkih in so ga uprizorili gospe z gorske kmetije, ki so jo pri oseminpetdesetih prvič peljali na morje, za drugo so upokojeni vzgojiteljici iz Primorske iz Kanade v studio pripeljali 81-letno sestro, s katero sta se nazadnje videli pred skoraj četrt stoletja. Ob odhodu s snemanja »najbolj zvezdniškega šova«, kot so zapisali v potrditvenem mejlu in kar z oddajo dejansko nima nobene zveze, nam za darilo v roko stisnejo knjigo Bineta Volčiča, Kuhinja išče šefa 3.

Na nacionalki se ne hecajo

Taisti Bine Volčič je tudi med gosti nacionalkine sobotne večerne oddaje Ne se hecat’. Ta nastaja pred studijskim občinstvom in se predvaja neposredno. Volčič skuša z dobrodelnim začetniškim igranjem bobnov nagovoriti gledalce, da odprejo svoje denarnice in prispevajo sredstva za družino v stiski. Skozi celotno oddajo jim uspe zbrati dva tisoč in nekaj evrov, kar je približno toliko, kot naj bi znašal honorar obeh voditeljev, pri čemer jih v istem času zagonijo precej več – po nekaterih ocenah 23.000 evrov na oddajo, po drugih kar 35.000 evrov. Sočuten gledalec se zato vpraša, ali ne bi bilo bolje, da bi družinam v stiski nakazali sredstva. Ker se navsezadnje »ne hecajo« z denarjem, ki ga dobijo z naročninami. Ali pač. Oddaja pred malimi ekrani prepriča le najbolj nezahtevne gledalce. Podobno pa je tudi ob ogledu v studiu. Zato naj bi se oddaji po zgolj treh mesecih ubetala ukinitev.

A začnimo na začetku, kjer se studijski gledalci zberemo v avli Televizije Slovenija. Slavko Bobovnik, ki se v dvigalu pripelje mimo, poskrbi za nekaj vznemirjenja med tistimi, ki ga prepoznajo kljub karirasti srajci. Animatorja na snemanju sta dva, saj občinstvo sedi na dveh različnih straneh studia. Tudi sicer ne manjka ne osebja ne kamer; slednjih je kar pet, med njimi tudi kamera na žerjavu in kamera, ki jo snemalec nosi na rami in pri kateri potrebuje pomoč mladenke, da za njim tovori kabel, ko teka po studiu.

Med čakanjem na začetek prenosa nam animator Tomaž naroči, da si podamo roko in se spoznamo s sosedom na desni in levi, nato vadimo ploskanje in izražanje navdušenja. Med občinstvom so povratniki, ki jih prepoznamo iz prejšnjih oddaj, ko so služili kot prostovoljci za razne igrice. Tudi tokrat pred snemanjem izberejo prostovoljce za »spontane« nastope pred kamerami.

Aplavz stopnjujemo od normalnega do bolj zagretega na koncertu Jana Plestenjaka, še bolj navdušenega na koncertu Modrijanov in končno najmočnejšega za oddajo Ta teden.

Na oder prideta voditelja Nina Osenar in Boris Kobal, ki se ukvarjata predvsem sama s sabo in drug z drugim. »Še deset sekund!« zavpije nekdo iz meglice v studiu. Rdeča digitalna ura odšteva proti ničli, in medtem ko si Osenarjeva in Kobal montirata profesionalna nasmeška ter se psihično pripravljata na energični vklop, oči publike begajo med njima, uro, ki odšteva, in animatorjem rajona, ki nam bo dal znak za divje ploskanje, cepetanje in vzklikanje.

Med oddajo se animator Tomaž ob strani navdušeno smeji vsaki šali, ki jo plasirata voditelja, huronsko se zabava, krili in poplesuje ter skuša s svojim razpoloženjem nalesti tudi manj zavzete gledalce v studiu. Ko so na vrsti oglasi, voditelja izgineta, na oder pa pride čistilka in pološči tla. Nacionalkin sobotni spektakel nam nato ponudi že omenjenega Volčiča z dobrodelnim bobnanjem, Maraayo in Perpetuum Jazzile z evrovizijskim komadom, prispevek s terena, v katerem nekoga presenetijo z Dejanom Vunjakom, Brendijevim prepevajočim sinom, in za vrhunec še plesalca iz Anglije, ki nastopata s hitrostnim preoblačenjem, da lahko Osenarca kot po navadi vpije »Ou maj gad! Dis iz autstending, autlendiš, aj min, inkredibl!«.

Čisto na koncu nam Tomaž signalizira, naj hitro in neslišno zapustimo studio. Ker nas nihče ni vnaprej seznanil s tem, da mora po scenariju Kobal med pripovedovanjem vica v nemščini ostati v praznem studiu, se odzovemo veliko prepočasi.

Žur z Artačem in Godlerjem

Po vsem tem četrtkovo popoldansko snemanje poznovečernega satiričnega šova Ta teden z Juretom Godlerjem na Planet TV obeta pravo osvežitev. Čakalnica pred studiem bolj spominja na barvito sprejemnico pred direktorjevo pisarno, v kateri se nas zbere le kak ducat. Ko se razporedimo po stolih v studiu, jih je polovica še vedno praznih, zato preostanek občinstva rekrutirajo po hiši. Studio ni večji od petdesetih kvadratov, kar dodatno prispeva h klubskemu vzdušju. Sledita največje presenečenje in poslastica, saj animator publike ni nihče drug kot Godlerjev sodelavec iz prejšnjih televizijskih projektov Tilen Artač.

Gledalce najprej izpraša, katere oddaje radi gledajo, podebatira o tem, koliko ljudi umre med prečkanjem bližnjih tirov – Planet TV je namreč v industrijski coni Stegne, v bližini železniške proge – in od gospe, ki se najglasneje smeji, izve, kateri planeti so trenutno retrogradni. Sledi vežbanje ploskanja na ukaz, pri čemer ne gre za navadno udrihanje z dlanmi, ampak pravi dirigirani crescendo. Moč aplavza stopnjujemo od normalnega do bolj zagretega na koncertu Jana Plestenjaka, še bolj navdušenega na koncertu Modrijanov in končno najmočnejšega za oddajo Ta teden. Artač nam iz »minibara«, kot poimenuje vrečko iz Mercatorja, ponudi pivo, ki se ga začuda vsi branimo. Na pobudo ene od udeleženk začne imitirati Dimitrija Rupla. V roko vzame mikrofon. »Če ni nobenga vprašanja, lahko tudi frage, question, pitanje.« Žal ga prekine Godlerjev prihod.

Med gledanjem oddaje po televiziji imamo občutek, da je med občinstvom in voditeljskim pultom več prostora, v resnici pa ga je tako malo, da bi Godler lahko gledalcu v prvi vrsti podal pijačo, ne da bi mu bilo treba pri tem vstati s stola. Stisnjeni skupaj se zabavamo ob političnih nonsensih, scenarističnih domislicah in Godlerjevih interpretacijah. Smeh je nalezljiv, aplavzi večinoma spontani, inscenirani so edino »oooo-ji« in »aaaa-ji«, s katerimi naj bi, verjetno po ameriškem vzoru, izražali začudenje, zgražanje, osuplost in kar je še takih občutkov. Gospa, ki se najglasneje smeji, se ob novici, da je Kim Džong Un dal usmrtiti svojo teto, ki je bila slabe volje, ker je pred tem ubil strica oziroma njenega moža, krohota kot ubrisana.

Očitno so srednješolske učiteljice iznašle izviren recept proti špricanju: hodite v šolo, sicer boste morali prisostvovati duhamornemu snemanju oddaje na nacionalki.

Celotna oddaja je posneta hitro, z eno samo kratko prekinitvijo za oglase. Preden zapustimo studio, nam v roke potisnejo pivo za domov, na voljo sta tako Union kot Laško, na hodniku dobimo še promocijske bidone in bandane. Od treh študentov iz Koroške izvemo, da so prišli že dan prej in malo zažurali, da ne gledajo poročil, gledajo pa Ta teden in vse izvejo.

Komu zvoni v Točno popoldne

Tudi v izkušnji, ki sledi nekaj dni kasneje in nam bo z obiskovanja snemanj oddaj ostala v spominu kot najbolj bizarna, je soudeležen Tilen Artač. Gre za nacionalkino nedeljsko oddajo Točno popoldne, posneto v soboto, v kateri je občinstvo le scenski element.

Najprej se zdi, kot da nas nihče ne opazi, nato pa nam režiser Marko Naberšnik pred začetkom snemanja pove, da nam ni treba početi nič drugega kot gledati v pravo smer, se pravi tja, kjer se kaj dogaja. Kamere nas namreč kažejo le v hrbet oziroma zatilje. Tam ležijo mali možgani in na tem snemanju nam očitno kaj več od njih sploh ne bo treba uporabljati.

Kmalu nam postane jasno, zakaj nismo dobili navodil za ploskanje. Aplavzi so posneti na plejbek, tako kot smeh in zvočno navdušenje občinstva. Očitno obstaja nekaj, kar te lahko še bolj deprimira od ploskanja na ukaz brez najmanjšega razloga in veselja. To, da ko bi te lahko budnega ohranjalo vsaj občasno ploskanje, pasivno poslušaš posneto ploskanje nekoga drugega. Če se ti ni treba truditi, da bi ljudi v studiu navdušil in spravil v smeh, ti verjetno dol visi, če se sploh kdo smeji in zabava.

Artač je edini, ki med pavzami pristopi do občinstva in komunicira z njim. Skoraj vsi gledalci so dijaki in dijakinje drugega letnika gimnazije, spremlja jih profesorica. »A je lažje sedeti v šoli?« vpraša Artač. »Ja,« mu iskreno odgovorijo dijaki. »Sami ste si krivi.« Pravzaprav ne, sploh niso imeli izbire, ker z udeležbo na sobotnem nekajurnem snemanju nadomeščajo šolske vsebine, ki jih čez leto niso obiskovali. Očitno so srednješolske učiteljice iznašle izviren recept proti špricanju: hodite v šolo, sicer boste morali prisostvovati duhamornemu snemanju oddaje na nacionalki.

Gosta v oddaji sta Nina Pušlar in kuharski šef Tomaž Kavčič. Vse skupaj je dolgovezno, nekatere stvari vadijo, preden jih posnamejo, nekatere posnetke morajo ponavljati ... Prekinitev je veliko in precej očitno, pa tudi skrb zbujajoče je, da se Desa Muck, Tilen Artač in Jure Mastnak, ki igrajo družino Lešnik, med odmori hecajo in zabavajo neprimerno bolj kot med samim snemanjem. Tudi voditelj Tadej Toš je med odmori bolj smešen, kljub mladoletni publiki preklinja, govori mastne vice in ne skopari z besedo »motherfucker«.

Na svidenje jeseni

Je torej prisostvovati snemanju domačih televizijskih oddaj v studiu kaj bolj zabavno kot gledati te iste oddaje doma? Odgovor je – čeprav odvisen od posamezne oddaje in pričakovanj posameznega gledalca – večinoma ne.

A studijsko občinstvo vseeno vidi več, hkrati pa tudi manj. Več dogajanja v zakulisju in manj reklam. Za marsikoga je posebna izkušnja tudi videti znane obraze v živo.Po velikosti zvezd in kakovosti televizijskih oddaj mogoče res nismo Amerika, a pri nas ob vstopu v studio nihče ne pregleduje ne vabil ne vsebin torbic, za ogled snemanja pa se lahko odločamo spontano, tedensko. In na vrhuncu sezone se lahko z dobrim načrtovanjem na televiziji gledaš dvakrat do trikrat na teden.

V ZDA je drugače, tam si gledalci udeležbo na snemanju najboljših televizijskih šovov, kot sta Colbert Report ali The Daily Show, prislužijo s potrpežljivostjo in vztrajnostjo. Ogled snemanja oddaj je sicer brezplačen, a zanje je treba praviloma tedne ali celo mesece vnaprej rezervirati svoj sedež, na dan snemanja več ur stati v vrsti pred zgradbo. Res pa je, da v teh šovih voditelji dejansko gostijo zvezdnike, ki jih navadni smrtniki drugače težko srečajo v živo.

Če bi se tudi sami radi odpravili na domač studijski safari, bo treba počakati vsaj do jeseni. Za zdaj nam obljubljajo novo sezono šova Slovenija ima talent, preživel bo tudi Slovenski pozdrav, za katerega sicer pred septembrom ne sprejemajo rezervacij, gotovo pa lahko na vseh treh vodilnih televizijah pričakujemo še kakšno oddajo, ki jo bodo snemali v prisotnosti občinstva. Medtem ko se POP TV drži preverjenih in preizkušenih formatov, Planet TV vse bolj navdušuje z novostmi, pa nacionalka vedno znova eksperimentira in bega od ene neuspešne oddaje do druge. A če se narod ne upira, zakaj bi se gledalci in naročniki.