O škofovi odgovornosti

Dr. Pečarjeva se sklicuje na polresnico, da je »domobranstvo pomožna policijska enota popolnoma v skladu z mednarodnim pravo« hkrati pa ošvrkne Repeta, da je prikrojil mednarodno pravo. Sklicuje se tudi na naročeno in dobro plačano knjigo D. Blumenwitza.

Problem je, če drugim očitaš, kar sam na grosističen način počneš. Seveda lahko po Vojnem pravu vsaka država ustanavlja pomožne enote, v njih lahko prostovoljno vstopijo ne samo domorodci okupirane države, ampak kdorkoli. Vendar je pod nadzorom »ustanovitelja« tako disciplinsko kot kazensko, zaščita za pripadnike teh enot velja samo proti tretji državi.

Na zaščito se ne morejo sklicevati, če sami ne delujejo po konvencijah Vojnega prava in ne morejo teh pravic uveljaviti proti lastni državi, to prizna tudi Blumenwitz v omenjeni knjigi, Okupacija in revolucija v Sloveniji v poglavju 3. Mednarodnopravna ocena izvrševanja okupacijske oblasti, podpoglavje e) Pravni položaj civilnega prebivalstva, točka (2) Dolžnost poslušnosti, ne pa zvestobe: »Vendar lahko že na tem mestu ugotovimo, da sta vključevanje domobrancev v nemški policijski aparat in kvalifikacija v domobranstvu opravljene službe kot služenja v vojni kršila mednarodnopravno določeno varovanje civilnega prebivalstva, kar je potrebno še podrobneje obravnavati.« In nadaljevanje v 5. poglavju Ravnaje z varovanimi osebami, podpoglavje Varovane skupine oseb, a) vojni ujetniki: »Nekoliko drugače velja za pripadnike domobrancev, ki so imeli glede na svojo organizacijo in opremljenost vse lastnosti borcev in so sodelovali v vojaških operacijah. Kljub prepovedi, da vojskujoče se strani nasprotnikovih pripadnikov ne smejo prisiliti v svojo službo, pa sprejemanje nasprotnikovih pripadnikov v svoje oborožene sile ni prepovedano, če so ti to pripravljeni storiti prostovoljno. Vendar pa lahko matična država, ki takšnega prebežnika dobi v svoje roke, njegovo odgovornost obravnava po svojem lastnem pravu, čeprav je pripadnik legalne enote borcev ter ne uživa mednarodnopravne zaščite. Večinoma ne moremo ocenjevati kot legalnih borcev.« Treba je tudi upoštevati, da je glavna zgodovinska dejstva nemški pravnik črpal iz knjige: dr. Tamare Griesser-Pečar Razdvojeni narod. Slovenija 1941 - 1945, torej literature vprašljivih pravnih in tudi zgodovinskih dejstev. Dodatni dokaz, doktorica zgodovine v pismu navaja resnico, da mednarodno pravo ne pozna pojma »kolaboracija« (kar pomeni, da kolaboracija ni kazniva). Smešno, vendar po mednarodnem pravu, bo kolaboracija zločin proti človeštvu šele po stiku z izven zemeljskimi civilizacijami. Kolaboracijo obravnava notranje- državno pravo. Dr. zgodovine se zelo rada sklicuje na zakone kr. Jugoslavije, sicer v slogu Lojzeta Peterleta: »Mi smo za zakone, če so nam všeč«. Za civilno in vojaško službo poleg civilnega KZ se je uporabljalo Vojaški KZ, člen 36. »da se oseba, ki razširja sovražnikove pozive in razglase v nameri, da bi sovražniku kakorkoli pomagal, obvešča osebe sovražnikove vojske o dejanjih, ki se tičejo vojevanja, sovražniku posluži kot kažipot, kaznujejo s smrtno kaznijo ali dosmrtno robijo, takšno službo so zakoni imeli za veleizdajo in se je sodilo po »zakonu o zaščiti države« stranska kazen je bila zaplemba lastnine; Zakon o državljanstvu za take primere predvideva odvzem državljanstva, zaplembo lastnine, izgon skupaj z družinskimi člani po prestani kazni, pobeglih tuje državljanstvo ni ščitilo pred organi države.

Domobranstvo je bilo del okupacijskih sil in s tem odpade tudi teorija o državljanski vojni, enako valja tudi za predhodnike »MVAC« (beri vaške straže, legija smrti in četniki). Že general SS in policije Rösener je pred kapitulacijo Italije ob vprašanju Rupnika odgovoril, da velja za (MVAC) enako kot za laške vojake, če se bodo še naprej borili, jih sprejmejo kot tovariše; če ubogajo vlado, bodo odpeljani v vojno ujetništvo; če se uprejo, potem bodo brez milosti uničeni. V Novem mestu je laški general predlagal, da se miličniki MVAC preoblečejo v uniforme redne laške vojske in se tako skupaj z njimi umaknejo na Susak. Služba v sovražni vojski se šteje za najhujše dejanje proti lastni državi, kar je zavedajoč se tega na seji emigrantske vlade v Palestini zahteval minister Krek, da se Slovencev, ki so bili zajeti kot italijanski vojaki in so vstopili v kraljevo Jugoslovansko vojsko ne uporabi na onih bojiščih, kjer bi jih lahko zajeli Italijani.

Gospa tudi konča pismo s sklicevanjem na mednarodno pravo, ki dovoljuje pravico v sili in do samoobrambe. Ponovno zavajanje, kajti samo države so bile osebe mednarodnega prava, za državljane, pa je veljalo notranje pravo. To pravico je dobilo prebivalstvo, da se samoorganizira, zaradi kršenja vseh vojnih zakonov, celo okupatorjevih lastnih zakonov v ravnanju z okupiranci, ne pa, da se pomaga pri okupaciji.