Vladno darilo privilegiranim

Slovenska javnost je dokaj mirno sprejela vest, da namerava ministrstvo za finance odpraviti najvišji, 50-odstotni dohodninski razred. Dohodninsko stopnjo za najbogatejše naj bi znižali na 41 odstotkov, kolikor znaša stopnja obdavčitve dohodka v tretjem razredu.

Peščica najbolje plačanih zaposlenih, gre za 3262 posameznikov, bo zato imela višjo neto plačo, državni proračun pa bo zaradi tega vsako leto prikrajšan za 16 do 25 milijonov. »Težko bi rekli, da smo v krizi, če imamo 2,6-odstotno gospodarsko rast,« je maja dejal finančni minister Dušan Mramor.

Ker nismo več v krizi, očitno ni pravega razloga, da bi najbogatejši sloj še naprej trpel izkoriščanje države. Pustimo ob strani, da v Sloveniji pod mejo revščine živi 300 tisoč državljanov, da približno 40 tisoč delavcev prejema minimalno plačo in da je minimalna plača letos zrasla le za dober evro. Bogati so tisti, ki se žrtvujejo. »Odprava vrhnjega dohodninskega razreda ni nič drugega kot vladno darilo najbogatejšim,« pravi Rok Kogej iz Iniciative za demokratični socializem. »Tega ni mogoče razumeti drugače kot nadaljevanje neoliberalnega projekta enotne davčne stopnje.«

Enotno davčno stopnjo je nameravala uvesti že prva Janševa vlada, a se je uvedbe lotila nespretno in naletela na nasprotovanje sindikalnega gibanja. Mimogrede: uvedbi enotne davčne stopnje je takrat nasprotoval tudi Mramor. »Cerarjeva vlada pa premore več previdnosti in potrpljenja in bolj sploščeno dohodninsko lestvico skuša uvesti postopoma in po ovinkih, denimo prav z odpravo vrhnjih dohodninskih razredov.«

Čeprav se zdi ta vladna poteza na prvi pogled nedolžna (16 milijonov evrov ni hud udarec za državni proračun), je v resnici škodljiva. Dohodnina nima le ekonomske funkcije, ampak tudi socialno in politično. Socialna dohodninska lestvica opravlja nalogo prerazdelitve dohodkov od bogatih k revnejšim (če je bolj progresivna) ali nasprotno (če je bolj sploščena ali premore en razred, kot je to pri enotni davčni stopnji). Podobno je z njeno politično funkcijo – progresivna dohodninska lestvica brzda gospodarsko moč najbogatejših, ki se praviloma prevaja v politično moč, hkrati pa družbi daje jasen signal, da je bogatenje čez vsako mero nesprejemljivo. »Spreminjanje dohodninskih razredov ni socialno in politično nedolžno, ampak ga je treba vselej razumeti z vidika trenutnih razmerij moči med posameznimi družbenimi razredi. Ni naključje, da je v ZDA in Veliki Britaniji vrhnja stopnja obdavčenja dohodkov iz dela v obdobju 1930–1980, ko je bil delavski razred na vrhuncu moči, znašala 80–90 odstotkov, v letih 1980–2010, ko je njegovo moč spodkopala neoliberalna kontrarevolucija, pa le še 30–40 odstotkov. Podoben proces danes opazujemo v Sloveniji. Odprava najvišjega dohod-

ninskega razreda je le majhen prispevek k redistribuciji dohodkov in premoženja v korist najbogatejših in kapitala, ki je v zadnjem času dobila izdaten pospešek,« je kritičen Kogej.