Upor

Dr. Samo Tomšič, Humboldtova univerza v Berlinu

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Komentar

Aleksis Cipras je v noči s petka na soboto napravil edino smiselno politično potezo, ko je napovedal referendum o »predlaganih« ukrepih trojke (EU, MDS, ECB). Ta odločitev je v Evropi zbudila odkrito ogorčenje. Toda ali Ciprasova napoved ne ponazarja, da je radikalizem grške Sirize zgolj brezzobi tiger, ki hoče odgovornost za politične odločitve preložiti na ljudstvo? Ne, sama zamisel referenduma je v danih razmerah dejansko radikalna. Ni bilo težko opaziti, da Siriza politizira vprašanje, v zvezi s katerim v mednarodnem prostoru prevladuje konsenz, da se ne sme prepustiti političnemu odločanju, ampak mora biti delegirano od zgoraj, od tehnokratov ter samooklicanih ekonomskih in finančnih strokovnjakov. S tem je Siriza pokazala, kako samoumevno je za nas vse, da finančne politike in strategije niso predmet razprave in transparentnega odločanja, ampak se finančne elite o njih usklajujejo za kulisami, politične pa jih kot po tekočem traku potrjujejo v parlamentih. Današnja dogma je nasploh, da finance ne morejo biti predmet političnega odločanja. Isto velja denimo za privatizacijo. Realne cene podjetij niso pomembne, ker je treba privatizirati v skladu z dogmo o avtonomiji ekonomskih interesov nad političnimi. Neoliberalne doktrine zahtevajo razprodajo in ne prodajo. Kdor torej hoče biti sodobna ekonomija, se mora razprodati – in razprodati se mora poceni. Le kdo je že slišal za razprodajo brez popustov! Zato se recimo Telekom ne prodaja po realni ceni, ampak se za zaprtimi vrati pogaja o tem, kolikšno znižanje je dopustno: 30 odstotkov? 50 odstotkov? 70 odstotkov?

Prvi nujni politični korak je torej zanikati neoliberalno dogmo o avtonomiji finančnih sfer, ki se kapriciozno, arbitrarno in permanentno vmešavajo v druge sfere. Ker ta vmešavanja niso nevtralna (četudi se vsi politiki pretvarjajo, kot da so od samega finančnega boga poslana nujnost), jih je treba podvreči ostremu rezilu politike. A politično rezilo je danes treba nabrusiti, saj so ga desetletja vladavine neoliberalnih dogem in ekspertnega terorizma popolnoma otopila. O tem spet najzgovorneje priča preobrazba socialdemokracije v zadnjih 30 letih. Nekoč leva politična sila je medtem postala pudelj neoliberalne mačehe. Od časa do časa zalaja, a če jo brcnemo, nemudoma utihne in se zavleče v svoj kot. To lahko te dni opazujemo v Nemčiji, kjer socialdemokrati, koalicijski partnerji Angele Merkel, brez zavor udrihajo po Grčiji, medem ko ona igra bolj zadržano vlogo – seveda, saj imajo njene besede politično težo in lahko krizo še zaostrijo, SPD pa lahko reče vse, česar si ona ne more dopustiti. In SPD veselo maha z repom.

V Grčiji poznamo dva poskusa sprevrnitve razmerja med politiko in ekonomijo. Perverzen in odkrito rasističen poskus je bila neonacistična Zlata zora, ki je z mobilizacijo resentimenta nameravala vzpostaviti vojaško diktaturo. A ker je fašizem zgolj odkrito avtoritarna verzija kapitalizma, bi hipotetična vzpostavitev militaristično-neonacistične vladavine nadaljevala trdo linijo neoliberalizma. Preostane torej levičarsko detektiranje političnega subjekta, ki bo artikuliral politično odločitev, in takšen subjekt je za Sirizo »ljudstvo«. Zato zahteva po referendumu v tem primeru ni prelaganje odgovornosti. Demokratične stranke vsepovsod nastopajo kot instrumenti uveljavljanja volje finančnih institucij in družbenih zastopnikov finančnega kapitala. Njihova naloga je dvojna: stojijo med političnimi subjekti in finančnimi institucijami, vendar hkrati funkcija teh strank ni izpogajati najboljši kompromis med interesi ljudstva in interesi kapitala, temveč prevarati ljudstvo in ustvariti razmere za neovirano uveljavitev finančnih strategij. Njihova vloga je skratka, da lažejo. In s tem podpirajo delitev na politično sfero odločanja o konkretnih družbeno-političnih vprašanjih ter na domnevno apolitično sfero ekonomskih vsebin, o katerih se ne odloča. Spomnimo se tako imenovanega »zlatega pravila«, ki so ga slovenski politični analfabeti brez resne razprave vpisali v ustavo! Slovenija je neoliberalno prepoved političnega odločanja o financah de facto vključila v temeljni državni dokument.

Če drži, da je evropski združitveni proces izključno ekonomski projekt, potem je bila demokracija vseskozi farsa: na videz prijazna grimasa avtoritarnega kapitalizma.

Ciprasova zahteva po referendumu bi morala biti za mednarodno politično občinstvo nujno izhodišče za oblikovanje nove politične paradigme: kar je treba doseči, ni preprosto regulacija kapitalizma (kajti to bi še vedno potrjevalo avtonomijo finančnih sfer), ampak popolna vključitev ekonomije v polje političnega odločanja, torej podreditev ekonomije politiki. Detektiranje dejanskega političnega subjekta je pri tem ključnega pomena. Kot rečeno, skrajna desnica vidi subjekta, ki je zmožen artikulirati politične odločitve, v vojski. Prevladujoča strankarska politika, ki združuje konservativne, liberalne in socialdemokratske sile, vidi takšnega subjekta v finančnem sektorju. In ko levica detektira političnega subjekta v »ljudstvu«, dejansko edina meri na univerzalno subjektivno pozicijo. Ljudstva v tej zgodbi seveda ne gre fetišizirati, ker je izmuzljiv in vprašljiv pojem. Vendar je v danih kriznih razmerah edino oprijemljivo, organizirano polje političnih subjektov, iz katerega pa mora levica nujno preiti k tistemu, kar je Marx označil za proletariat: politični subjekt brez domovine in brez »pozitivnih« predikatov, kot so nacionalna in etnična pripadnost, spol itd.

Iz grškega scenarija tudi ne gre izpeljati sklepa, da bi bilo treba vsako temo dati na referendum. Seveda obstajajo vsebine, o katerih ni primerno odločati. Najočitnejši primer so pravice spolnih, etničnih in drugih manjšin. Pri Sirizini potezi je ključno, da problematizira stanje, v katerem smo mi vsi v odnosu do finančnih sfer postavljeni v položaj manjšine, ki se mora boriti ne le za sofisticirane politične pravice, ampak za golo pravico do preživetja. Napovedani referendum o ekonomskih strategijah je torej inverzija »normalnega« referenduma. Medtem ko se denimo o pravicah istospolno usmerjenih ne sme odločati na referendumu ravno zato, ker »večina« nima pravice omejevati ali zatirati obstoja »manjšine«, se o predlaganih varčevalnih ukrepih mora odločati na referendumu, ker zadevajo vsesplošno kapitalistično tendenco h krčenju in odpravi pravic vsakega političnega subjekta. Referendum je tu dejansko postal mogoča oblika političnega upora. A v Evropi je medtem postalo normalno in sprejemljivo, da nam vladajo domnevno apolitične in avtonomne finančne abstrakcije. Namesto da bi se vsi odzvali s podobnim uporom, raje zmerjamo Grke in migrante s prevaranti, družbenimi paraziti in lenuhi ter se z referendumi spravljamo nad manjšine, namesto nad kapital. To je le še en primer, ko politični subjekt v »tujcu« ne prepozna lastnega dejanskega političnega položaja znotraj globalnega kapitalizma: položaja izkoriščanega, izigranega in politično nemočnega subjekta. Grško »ljudstvo« je danes vsekakor veliko bližje uvidu, da je del globalnega proletariata, kot pa katerikoli drug »narod« v Evropi.

Te mahinacije so Evropsko unijo prikazale v najgrši mogoči luči in sedaj odkrito priznava, da finančni svet ne samo ne pozna demokracije, ampak jo v prvi vrsti aktivno odklanja.

Vse od grške napovedi referenduma se v političnih krogih vrstijo odkrita izobčenja Grčije. Na referendumu naj bi se odločalo o tem, ali sprejeti varčevalne ukrepe, ki niti niso predlagani, ampak odkrito zapovedani, ali ne. A Evropa stvari tolmači drugače – nemški politiki hočejo v referendumu razbrati odločanje o tem, ali naj Grčija ostane v območju evra ali ne. Iz samega vrha evropske komisije prihajajo celo namigi, da naj bi bilo predmet odločanja članstvo Grčije v Evropski uniji. Vse to je odkrito sabotiranje, potem ko EU ni uspelo zrušiti Sirizine vlade. Vsekakor pa je ironično, da s temi mahinacijami kaznuje eno najbolj proevropskih in proevrskih članic. Toda kar danes opazujemo v Evropi, ni več kaznovanje. Sadizem, izživljanje in trpinčenje so izrazi, ki so opisovali razmere do grške napovedi referenduma. To, čemur smo priča sedaj, je odkrita vojna napoved Evrope Grčiji. Napoved vojne, v kateri Bruselj sicer namerava uporabljati samo ekonomsko orožje, s katerim pa utegne v Grčiji spodbuditi izredne razmere, nasilne nerede, padec demokratično izvoljene levičarske vlade in navsezadnje vzpon neonacistov. Za vse nasilje, ki utegne izbruhniti v Grčiji, bosta neposredno odgovorna Bruselj in Nemčija.

Te mahinacije so EU prikazale v najgrši mogoči luči in sedaj odkrito priznava, da finančni svet ne samo ne pozna demokracije, ampak jo v prvi vrsti aktivno odklanja. Kar se je dokončno razblinilo, je videz demokratične Evrope, kajti če drži, da je evropski združitveni proces izključno ekonomski projekt, ki na meddržavni ravni uzakonja neoliberalne doktrine in temu ustrezne predstave o funkciji in ciljih politike – če je tako, potem je bila demokracija vseskozi farsa: na videz prijazna grimasa avtoritarnega kapitalizma. Kdor danes še verjame v demokratično Evropo, je dokončno izgubil občutek za realnost. In kdor se v tem položaju ne bo postavil na stran Grčije, si zasluži oznako kolaboracionista. Kajti to je politični položaj in boj, kjer je vsak dolžan izbrati: ali se postavi na stran evropskega in globalnega kapitalizma – in to je tudi stran tako imenovane »demokracije« – ali pa se postavi na stran Grčije, ki si z napovedjo referenduma ne prizadeva za nobeno avtentično demokracijo, kajti takšne demokracije preprosto ni. Sirizina napoved si prizadeva politično izkoristiti najočitnejšo točko nekonsistence znotraj kapitalistično-demokratičnega sistema, namreč da ga vzame resno na točki, ki jo ta sistem, njegove institucije in predstavniki sicer neprestano deklarirajo, a v praksi sistematično kršijo. Demokratično odločanje je tu samo eno izmed orodij emancipatorne politike.