Zakaj se Angela Merkel moti glede Grčije

Dr. Jürgen Habermas, Vodilni evropski filozof, politični analitik in sociolog

3. 7. 2015  |  Mladina 27  |  Komentar

Poleti 2012 so vsi evropski državljani postali dolžniki predsednika Evropske centralne banke (ECB) Maria Draghija zaradi enega samega njegovega stavka, s katerim jih je rešil pred strašnimi posledicami grožnje skorajšnjega zloma njihove valute. Ko je Draghi napovedal odkup neomejenih količin državnih obveznic, če bo to nujno, je šel po kostanj v žerjavico v dobro evrske skupine. Odločiti se je moral sam, kajti predsedniki vlad niso bili sposobni ukrepati v prid vse Evrope, ostali so ujeti v svoje nacionalne interese in ohromljeni od pretresa. Finančni trgi so si oddahnili ob tem edinem stavku, s katerim je predsednik ECB simuliral fiskalno suverenost, ki je pravzaprav ni imel. Posojilodajalke v skrajni sili so namreč še vedno centralne banke posameznih držav članic.

Sodišče evropskih skupnosti je pred kratkim obravnavalo to odločitev in tudi samo podalo sicer jedko razsodbo, da se ta pristojnost ne zdi v nasprotju s črko evropskih pogodb. Kakorkoli že, ECB lahko po tej razsodbi ob upoštevanju nekaterih omejitev zasede prav manevrski prostor posojilodajalke v skrajni sili. Sodišče je odobrilo reševalno akcijo, ki ni bila popolnoma ustavna, in nemško zvezno ustavno sodišče bo razsodbo verjetno povzelo z nekaj svojimi podrobnejšimi dopolnili. Človeka mika reči, da varuhom evropskih pogodb očitno ni treba neposredno izkrivljati pravne podlage teh pogodb, lahko pa jo zaobidejo, tako da za vsak posamezni primer odpravljajo neugodne posledice pomanjkljivega ustroja evropske denarne unije. To pomanjkljivost – ki so jo v vseh teh letih večkrat dokazali pravniki, politologi in ekonomisti – bi lahko odpravili le s prenovo evropskih ustanov.

Primer, ki si ga podajajo med Karlsruhejem, kjer je sedež nemškega ustavnega sodišča, in Luksemburgom, kjer stoji sodišče evropskih skupnosti, osvetljuje vrzel v ustroju denarne unije, ki jo je ECB zapolnila s sredstvi za nujne primere. A pomanjkanje fiskalne suverenosti je le ena od številnih šibkih točk. Ta denarna unija bo majava, vse dokler je ne bodo nadgradili z bančno, fiskalno in gospodarsko unijo. A to pomeni razširitev denarne unije v politično, če se želimo izogniti že samo temu, da bi se sedanja tehnokratska narava EU še okrepila in da bi demokracijo dejansko odpisali kot nekaj, kar se uporablja samo za fasado.

Dramatični dogodki leta 2012 so tudi pojasnilo, zakaj Mario Draghi plava proti leni plimi kratkovidne, še huje, panične politične mešanice. Ko se je v Grčiji zamenjala vlada, je nemudoma dejal: »Potrebujemo kvantni preskok pri institucionalnem zbliževanju … Opuščati moramo regulativo za nacionalno gospodarsko politiko in skupnim ustanovam zagotoviti več pristojnosti.« Čeprav od nekdanjega bančnika v Goldmanu Sachsu ne bi pričakovali takšnih besed, je te že nekaj časa nujne reforme hotel povezati še z »obsežnejšim polaganjem demokratičnih računov«.

To so bile besede nekoga, ki je ugotovil, da pričkanje predsednikov vlad za zaprtimi vrati, pri katerem imajo ti v mislih le nacionalno volilno bazo, ni dovolj za nujne fiskalne, gospodarske in družbenopolitične odločitve.

Grški volilni izid je bil upor proti poniževalni bedi

Ker se je nemška kanclerka že maja 2010 odločila, da so interesi vlagateljev po njenem pomembnejši od ozdravitve grškega gospodarstva, smo se spet znašli sredi krize. Tokrat je zazijala luknja, ki jo je pustil drugi institucionalni primanjkljaj.

Grški volilni izid je bil pravzaprav glas naroda, ki se je s prepričljivo večino uprl poniževalni in zatiralni bedi varčevalne politike, vsiljene državi. Glede izida ni nobenega dvoma: prebivalstvo zavrača nadaljevanje politike, katere očiten neuspeh je občutilo na svoji koži. Grška vlada, podprta s to demokratično legitimnostjo, skuša doseči spremembe v politiki na evrskem območju.

S tem se je v Bruslju postavila po robu predstavnikom 18 drugih vlad, ki zavračanje upravičujejo s hladnokrvnim sklicevanjem na svoja demokratična pooblastila. Spomnite se prvih srečanj, ko so se vzvišeno bahavi novinci, prežeti z optimističnim občutjem po volilni zmagi, vključili v groteskno bitko s starimi veljaki, ki so deloma delovali kot pokroviteljski strici, deloma pa kot prezirljivi stari oblastniki: obe strani sta kot papige vztrajali, da imata podporo volivcev.

Nenačrtna komičnost njihovega enakega, nacionalno usmerjenega načina razmišljanja je evropsko javno mnenje nedvoumno opozorila, kaj manjka: to je osredotočenost na skupno politično oblikovanje volje državljanov o pomembnih političnih usmeritvah v jedru Evrope.

Neprepričljivo delo grške vlade ne spremeni dejstva, da je vedenje politikov v Bruslju in Berlinu, ki v kolegih iz Aten nočejo videti politikov, škandalozno.

A senca nad tem institucionalnim primanjkljajem opolnomočenega evropskega parlamenta na temelju vseevropskega sistema političnih strank ni zares pregnana. Grške volitve so kot kol v bruseljskem kolesju, ker so državljani v tem primeru izbrali evropsko politično alternativo, s katero se zelo mudi. Drugod se vladni predstavniki sami tehnokratsko odločajo o tem in javnemu mnenju v domovini prihranijo takšna neprijetna vprašanja. Kompromisna pogajanja v Bruslju v resnici ne tečejo gladko, ker nobena od strani krivde za brezplodnost razprav ne pripiše pomanjkljivemu postopkovnemu redu in institucijam denarne unije, temveč jo obe pripisujeta neprimernemu vedenju sogovornikov.

Prav gotovo gre tudi v tem primeru za to, saj trmasto vztrajajo pri varčevalnem programu, ki ni le deležen hudih kritik mednarodnih strokovnjakov, temveč od Grčije terja nemogočo ceno in je dokazano neuspešen. A v temeljnem sporu med eno stranjo, ki pričakuje spremembe v politiki, in drugo, ki uporno nasprotuje kakršnimkoli političnim pogajanjem, se počasi razkriva globlja nesimetričnost.

Bodimo odkriti glede ogabne, ne, škandalozne plati te zavrnitve: kompromis ne propade zaradi nekaj milijard gor ali dol, niti zaradi takšnih ali drugačnih pogojev, temveč izključno zaradi grške zahteve, da se omogoči nov začetek gospodarstvu in prebivalstvu, ki ga je izkoristila skorumpirana elita, in sicer z odpisom dolga oziroma drugo ustrezno ureditvijo, na primer moratorijem na odplačevanje dolga, ki bi bil vezan na gospodarsko rast.

Namesto tega upniki vztrajajo pri pobotu dolžniške gore, ki je grško gospodarstvo ne bo nikoli zmoglo premagati. No, menda ni treba poudarjati, da bo odpis dolga prej ali slej neizogiben. Upniki torej zavestno vztrajajo pri uradnem priznanju dolžniškega bremena, za katero dobro vedo, da je pretežko. Do nedavnega so vztrajali celo pri dobesedno groteskni zahtevi po primarnem presežku v višini več kot štiri odstotke. Tega so sicer zmanjšali na odstotek, a tudi to je še vedno nedosegljivo. Za zdaj sporazum, od katerega je odvisna prihodnost EU, ni bil dosežen, ker upniki zahtevajo, da se vztraja pri pravljicah.

Medla učinkovitost grške vlade

Države »donatorke« seveda vidijo politične razloge za vztrajanje pri teh pravljicah, s čimer je omogočeno kratkoročno prelaganje neprijetne odločitve. Bojijo se, na primer, učinka domin v drugih državah prejemnicah pomoči, Angela Merkel pa ni prepričana o svoji večini v nemškem parlamentu. A napačno politiko je treba popraviti tako ali drugače, saj ima kontraproduktivne posledice. Vendarle pa krivde vseeno ni mogoče pripisati le eni strani.

Ne morem soditi, ali se za taktičnimi koraki grške vlade skriva dobro premišljena strategija, in kaj je mogoče pojasniti s politično nujo, kaj pa z neizkušenostjo in neznanjem glavnih akterjev. Ne vem dovolj niti o razširjenih navadah in družbenih strukturah, ki ovirajo morebitne reforme.

Kakorkoli že, takšne težavne razmere ne pojasnjujejo, zakaj celo privrženci grške vlade ne morejo razbrati dosledne linije v njenem zmedenem vedenju. Ni opaziti plodnega prizadevanja za sklepanje koalicij, ni mogoče presoditi, ali se levi nacionalisti vendarle ne oklepajo rahlo etnocentričnega občutka solidarnosti in si za obstanek na evrskem območju prizadevajo zgolj iz strogo razumskih razlogov – ali pa njihov pogled vseeno sega onkraj nacionalne države.

Zahteva po odpisu kot basso continuo v njihovih pogajanjih vsekakor ne bo dovolj, da bo druga stran začela verjeti, kako drugačna je nova vlada – da bo delovala bolj energično in odgovorneje od klientelistične vlade, ki jo je nadomestila. Cipras in Siriza bi res lahko sestavila reformni načrt leve vlade za razkazovanje pogajalskim partnerjem v Bruslju in Berlinu. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Amartya Sen je prejšnji mesec varčevalno politiko, s katero pritiska nemška vlada, primerjal z zdravilom, ki vsebuje strupeno mešanico antibiotikov in podganjega strupa.

Leva vlada bi povsem v skladu z mnenjem Nobelovega nagrajenca lahko prevzela keynesovsko segregacijo zdravila Merklove in na podlagi tega izvrgla vse neoliberalne nadlege; a hkrati bi morala za verodostojnost svojih namer poskrbeti z uresničitvijo že davno nujne posodobitve države in gospodarstva, vzpostaviti poštenejšo obliko navzkrižnih nadomestil, iztrebiti korupcijo ter izogibanje davkom in tako naprej. A se je namesto tega zatekla v moraliziranje – iskanje krivca, zaradi česar si je v teh razmerah prednost pridobila nemška vlada in je tako lahko z neonemško surovostjo zavrnila popolnoma upravičeno pritožbo Grčije zaradi premetenega načina, kako so potegnili črto (pod dolgovi) med pogajanji dva plus dva (leta 1990 o vnovični združitvi Nemčije).

Neprepričljivo delo grške vlade ne spremeni dejstva, da je vedenje politikov v Bruslju in Berlinu, ki v kolegih iz Aten nočejo videti politikov, škandalozno. Res so videti kot politiki, vendar so (do prejšnjega ponedeljka) govorili le o svoji gospodarski vlogi upnikov. Ta preobrazba v zombije naj bi nezdravljeni plačilni nezmožnosti države nadela videz nepolitičnega, civilnopravnega sodnega postopka.

Zaradi vsega tega je še toliko lažje zanikati politično soodgovornost. Nemški mediji se norčujejo iz preimenovanja trojke; res deluje kot čarovnija. A za njim se skriva tudi upravičena želja, da bi zagledali pravi obraz politika, ki se skriva za masko upnika. Kajti te ljudi lahko na odgovornost zaradi poloma, ki se kaže kakor zapravljene priložnosti za prihodnost, kakor brezposelnost, bolezen, socialna beda in brezup, pokličemo le kot politike.

Škandal znotraj škandala je neizprosnost

Angela Merkel je v svoje dvomljive reševalne poteze že od samega začetka vključila tudi Mednarodni denarni sklad. Ta ustanova je odgovorna za motnje delovanja mednarodnega finančnega sistema; kot terapevtka skrbi za njegovo trdnost in tako deluje v skupnem interesu vlagateljev, zlasti institucionalnih. Tudi evropske ustanove se kot članice trojke stapljajo s tem akterjem, tako da se politiki, ko seveda delujejo v tej funkciji, lahko umaknejo v vlogo nedotakljivih igralcev, delujočih strogo v skladu s pravili MDS.

To razblinjanje politike v tržno podložnost je delno pojasnilo za predrznost, s katero predstavniki nemške vlade, vsi med njimi zelo moralni ljudje, zmorejo zanikati svojo politično soodgovornost za katastrofalne družbene posledice, ki so jih kot mnenjski voditelji evropskega sveta z uresničevanjem neoliberalnih varčevalnih programov kljub vsemu vzeli v zakup.

Škandal znotraj škandala je neizprosnost, s katero se nemška vlada loteva voditeljske vloge. Nemčija je dolžnica zaradi spodbud, ki so pripomogle h gospodarski okrepitvi, od katere ima koristi še danes, zaradi modrosti držav upnic, ki so ji leta 1953 z londonskim sporazumom odpisale polovico dolgov.

A zdaj ne gre za moralno zadrego, temveč za politično jedro zadeve: politične elite v Evropi se ne bi več smele skrivati pred svojimi volivci in se same izogibati alternativam, pred katere nas postavlja politično nepopolna denarna unija. Zadnjo besedo pri eksistencialnih vprašanjih Evrope bi morali imeti volivci, ne banke.

K podemokratični zaspanosti javnosti prispeva tudi spreminjanje medijev v torišče terapevtskega novinarstva – ki z roko v roki s političnim razredom skrbi za blaginjo odjemalcev, ne državljanov.

© Besedilo je najprej izšlo v nemščini v dnevniku Süddeutsche Zeitung, v angleščini pa na spletni strani Social Europe.