Udobnost pozicije lepe duše

Do problema izbrisanih imam že dolgo precej oseben in prizadet odnos, saj bi se tistega 26. februarja 1992, samo teden po devetnajstem rojstnem dnevu, prav lahko znašel med 25.671 žrtvami tega administrativnega pogroma. Ni veliko manjkalo. Ko z današnjimi očmi pogledam nazaj, pravzaprav zelo malo. Dovolj bi bilo, da bi me neka, z današnjega vidika kakršnakoli popolnoma nepomembna banalnost zvabila iz tiste dolge vrste na Mačkovi ulici, v kateri sem čakal za vložitev prošnje za državljanstvo (ki se mi je, glede na to, da nikoli nisem živel drugje kot v Ljubljani, zdela sama po sebi absurdna in odvečna), in me iz mirnega, zelenega podalpskega tira preusmerila na tistega od smodnika zakajenega in s krvjo zapacanega, balkanskega. 

K sreči sem v vrsti ostal, vložil prošnjo in se, ne zavedajoč se usodnosti na videz zgolj nadležnega administrativnega opravka, odpravil nazaj na pravno fakulteto poslušat predavanja iz ustavnega prava. Poslušat o človekovih pravicah in svoboščinah kot osrednjem in najpomembnejšem delu ustave, ki je bila praktično še v sprejemanju, državni zbor jo je namreč ratificiral šele pozneje, 23. decembra 1991. Takratni študentje prvega letnika, generacije 1991/92, smo tako uživali enkratno izkušnjo. Slovenska ustava se je neposredno pred našimi očmi, med poslušanjem predavanj profesorjev Ribičiča, Grada in Kaučiča, iz neprebavljivega dolgega teksta takrat še veljavne socialistične različice, ki je urejala praktično vsa področja človekovega življenja, transformirala v moderno, racionalno, liberalno ustavno besedilo zahodnega tipa, in kot takšna nas je, takratne bruce in brucke, navduševala. Še topla iz tiskarne je dišala po svobodi posameznika in predvsem po urejeni, zahodni državi, omejene moči. Tisto, česar takrat nismo vedeli in nam je ostalo skrito še dolgo potem (najmanj osem let, do prve odločitve ustavnega sodišča), je dejstvo, da bi bili lahko že takoj v drugem semestru prvega letnika, tako kot smo bili v prvem semestru priče njenemu nastajanju, priče tudi doslej najbolj množični kršitvi te iste ustave, ki so jo s pretiranim pritiskanjem na tipke »delete«, zagrešili na ministrstvu za notranje zadeve in upravnih enotah.

Do problema izbrisanih imam že dolgo precej oseben in prizadet odnos, saj bi se tistega 26. februarja 1992, samo teden po devetnajstem rojstnem dnevu, prav lahko znašel med 25.671 žrtvami.

Pa nismo imeli pojma o tem.

O izbrisu se ni govorilo, saj se pravzaprav ni imelo o čem govoriti. Ni obstajal. Vse do odločitve ustavnega sodišča leta 1999, ki ga je z razglasitvijo za neustavnega v resnici šele vzpostavilo kot dogodek. Zato o izbrisu, kot dejanju državne administracije, dolgo niso govorile niti njegove žrtve niti izbrisani sami. Vse absurdne posledice, ki so jih čutili na svoji koži na svojem družbenem in finančnem položaju, so dolgo pripisovali sebi, lastni malomarnosti in preračunljivosti, stavi na napačnega konja in kar je še podobnih očitkov. Nekateri izmed njih so bili odpeljani na mejni prehod in brcnjeni čez prag, kot v risanki mačka Toma iz hiše vsakokrat zabriše tista debela gospodinja, ki ji nikoli ne vidimo glave. Drugi se v državo niso mogli vrniti, čeprav so jih tu čakale njihove družine, s katerimi so se nato kot na kakšnih javkah sestajali v poceni madžarskih motelih, na recepcijah katerih so se nato, za noč ali dve, med seboj sramežljivo parčkali rdeči in modri potni listi. Tretji so bili ves čas tu in so se delali nevidne, da jih ne bi doletela opisana usoda, ob tem pa bili, kot ljudje, ki sebi in svoji družini z delom ne morejo zagotoviti sredstev za življenje, oropani osnovnega človeškega dostojanstva. Četrti so imeli dovolj te dežele in te regije in so odšli za vedno. V Nemčijo, na Švedsko, nekateri celo čez Atlantik, v Kanado, v ZDA ustvarjat neka nova, nadomestna življenja. Zgodb, kolikor hočeš, 25.671, če sem natančen, če pa jim dodamo še zgodbe vsakega od njihovih bližnjih družinskih članov, se lahko približamo celo številki 100.000 zgodb, ki čakajo, da bodo slišane. Več kot bogato lovišče za pisatelje in dramatike, iskalce dobre fabule, ki bo bralcem in gledalcem stresla želodce, se jih dotaknila in jim morda ukradla kakšno uro spanja in miru. In pisalo se bo o tem in igrale se bodo predstave, čeprav to danes, šestnajst let po odločbi ustavnega sodišča, ko je tudi v družbi že večinsko sprejeto stališče, da je šlo pri izbrisu za množično kršitev človekovih pravic, niti ni ne vem, kako subverzivno. In ljudje bodo te zgodbe brali, ene bolj, druge manj, odvisno pač od tega, kako dobro bodo napisane, in pisatelji bodo knjige prodajali, zanje dobivali eni boljše, drugi slabše kritike, nekateri morda celo nagrade.

Izbrisani pa bodo v tem času še vedno hodili po svoji poti solz, katere konca žal še ni videti na obzorju.

Odločitev ustavnega sodišča iz leta 1999 in vse naslednje so bile namreč šele začetek njihove dolge in vijugaste poti najprej do ureditve statusa in nato še do prejema pravične odškodnine, ki jim jo, prav tako kot druge temeljne človekove pravice in svoboščine, ne glede na vse besede o krizi in plačilni nesposobnosti države, zagotavlja ustava. Ta v svojem 26. členu določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu je bila storjena v zvezi z opravljanjem službe s strani državnega organa. A ves ta čas jim je slovensko pravosodje dopovedovalo, da so s svojimi odškodninskimi zahtevki prepozni, saj da so ti, če so bili vloženi po 12. marcu 2002 (torej le tri leta po objavi ustavne odločbe iz leta 1999, ki je izbris kot dogodek šele vzpostavila), žal zastarali. Tudi Radu Limunoviću, ki je tožbeni zahtevek za odškod-

nino v višini nekaj več kot 60.000 evrov vložil leta 2004, je najprej okrožno sodišče leta 2009, nato višje sodišče leta 2010 in na koncu še vrhovno leta 2013, povedalo isto zgodbo: zahtevek je žal zastaral, ker bi ga moral, po splošnih civilnopravnih pravilih zastaranja odškodninskih zahtevkov, vložiti tri leta po objavi ustavne odločbe iz leta 1999, torej najkasneje marca 2002. In ko so se pred dnevi v časopisih pojavili naslovi o tem, da so »ustavni sodniki podprli izbrisane«, je bilo na prvi pogled videti, da je ustavno sodišče, tako kot pred šestnajstimi leti, spet odločno poseglo v zgodbo in reklo bobu bob, kar se odgovornosti države do izbrisanih tiče, pa natančnejše branje same ustavne odločbe na žalost pokaže, da je izbrisane zgolj znova prestavilo na začetek trnove poti, po kateri so hodili zadnjih šestnajst let.

Ustavno sodišče ni podprlo izbrisanih, temveč jih je zgolj znova prestavilo na začetek trnove poti, po kateri so hodili zadnjih šestnajst let.

Ustavno sodišče je izbrisanemu Limunoviću sicer pritrdilo v tem, da njegov tožbeni zahtevek ni mogel zastarati 12. marca 2002. Obrazložilo je, da gre za pretogo interpretacijo instituta zastaralnega roka s strani sodišč, ki ni v zadostni meri upoštevala okoliščin, v katerih so bile izbrisane osebe v letih 1999 do 2002, v času, ko so organi državne oblasti še v celoti zavračali uresničitev odločbe ustavnega sodišča. To je izbrisanim dejansko onemogočalo uveljavljati odškodninske zahtevke zoper državo, a je sodišče v isti odločbi žal zavrnilo sprejem odločitve o vprašanju, ali je v nasprotju z ustavo omejitev višine odškodnin, ki jo je določil posebni zakon o povračilu škode izbrisanim iz leta 2013, sprejet pod pritiskom sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Odločitev ustavnega sodišča o tem, da njegov več kot 60.000 evrov težek odškodninski zahtevek iz leta 2004 ni bil zastaran, je izbrisani Limunović namreč prejel dve leti po tem, ko je bila odškodnina, ki jo lahko od države terja, zakonsko omejena na maksimalno 150 evrov za mesec izbrisa oziroma 1800 evrov na leto izbrisa (sočasno pa obdobje izbrisa opredeljuje zelo restriktivno). Pri tem mu je ta isti zakon iz leta 2013 tako ali tako že ponovno odprl triletni rok za uveljavitev takšne, omejene odškodnine, ki se bo iztekel šele maja 2017. Tako je ustavno sodišče v sodbi, v kateri naj bi »pritrdilo izbrisanim«, v resnici zavrnilo sprejeti odločitev o edinem za izbrisane v tem trenutku relevantnem in v resnici še odprtem vprašanju: ali je omejitev višine odškodnin zaradi izbrisa, ki jo je določil zakon iz leta 2013, skladna z ustavo ali ne, odločitvi pa se je izognilo z obrazložitvijo, da naj konkretni pritožnik Limunović, ki že enajst let zahteva več kot 60.000 evrov odškodnine od države, (še) ne bi izkazoval pravnega interesa. Tega bo, glede na obrazložitev ustavnega sodišča, izkazoval šele takrat, ko bo še enkrat preplezal celo vertikalo od okrožnega prek višjega in vrhovnega do ustavnega sodišča. Glede na to, da je to v prvem poskusu trajalo enajst let, se bo to zgodilo tam nekje leta 2026, štiriintrideset let po izbrisu in petindvajset let po prvi odločitvi ustavnega sodišča.

Če cinično parafraziramo refren pesmi Demolition group iz leta 1983, lahko rečemo, da medtem, ko vsi skupaj dokaj udobno sedimo na svojih pozicijah lepih duš, mortalitetne tablice delajo za nas.