Tempirana bomba

Ameriški ekonomist Michael Snyder, avtor bloga Ekonomski kolaps, trdi, da je vsako krizo mogoče predvideti na podlagi preučitve znakov, ki so na krize kazali v preteklosti. Eden od znakov, ki se običajno pojavijo pred začetkom vsake recesije, je padec cen produktov. Kot primer navaja padec cene nafte – ta je samo dvakrat v sodobni zgodovini padla za več kot 50 dolarjev v pičlega pol leta. Prvi tak padec se je zgodil pred izbruhom velike krize 2008, drugi pa se dogaja zdaj.

Snyder je tudi prepričan, da evforija, ki vlada na trgu delnic v ZDA, ne bo trajala več dolgo. Opozarja, da je večina ljudi uspavana z lažnim občutkom samoohranitvenih sposobnosti tržišča in domnevne gospodarske stabilnosti. Vendar pa pod na videz mirno površino že močno vre. Tistim, ki ne iščejo znakov nove krize, priporoča, da jih začnejo iskati, saj bodo sicer močno šokirani nad tem, kar prihaja.

»Znaki nove krize se najbrž kažejo v rasti bogastva v delnicah, ki prehiteva rast produkta. To omogoča poceni denar, ki naj bi po upanju centralnih bankirjev pognal proizvodnjo, a je ne more, saj ni dovolj povpraševanja, da bi se odločali za investicije. Posebno še, ker je ‘varčevanje’ dodatno zmanjšalo povpraševanje. Lahko torej rečemo, da je način reševanja sedanje krize eden izmed elementov nove,« meni ekonomist dr. Jože Mencinger. Dodaja pa: »Prej ali slej bo treba ugotoviti, da ‘pametne’ rešitve, ki jih ponujajo mednarodne institucije in centralne banke, ne delujejo. Pristati bo treba na kakšne ‘neumne’ rešitve, kot je temeljni državljanski dohodek ali pa vsesplošni odpis dolgov.«

Nenehen trend rasti delnic v zadnjih šestih letih je skrb zbujajoč znak. »Trenutno imamo eno daljših serij rasti v sodobni zgodovini ameriške borze. Letos je rast sicer nekoliko zaostala, kar je verjetno tudi posledica dogajanj v Grčiji. A še vedno ostaja bojazen je, da bo obrat zelo boleč, ne samo za ameriško, ampak za celotno svetovno gospodarstvo,« pravi ekonomist dr. Aleksander Aristovnik.

»Nova finančna kriza je pred vrati,« pa je prepričan ekonomist dr. Bogomir Kovač. Ker se v velikih krizah novi krizni sunki v povprečju pojavljajo na štiri do pet let, pomeni, da bi morali izbruh nove krize pričakovati najkasneje do pomladi 2016. Kje lahko najprej poči? »Zagotovo na kapitalskih trgih, kjer so borzni baloni preveč napihnjeni za okoli 30 odstotkov. Razkorak med borznimi donosi in korporativnimi zaslužki je rekorden, večji kot leta 2007. Razlike v donosnosti finančnega in realnega sektorja so takšne, da bodo prej ali slej pripeljale do izravnave, kar imenujemo pok finančnega trga.«

V tržnem gospodarstvu so finančne krize skoraj neizogibne. Pravo vprašanje zato ni, ali bo sedanji krizi sledila še kakšna, temveč kdaj ji bo sledila in kako silovita bo. Eno je jasno: nova kriza bo še pospešila trend razslojevanja.

Nova kriza bi prišla v času, ko je realno gospodarstvo še vedno globoko v krizi in države ne morejo več nase prevzemati dodatnega zadolževanja. »S tega vidika bi bil potresni sunek precejšen,« meni Kovač, »prevzeti pa bi ga moral predvsem zasebni sektor. To bi pomenilo propad večjega števila bank, tudi podjetij, ter nove težave za nekatere že sedaj zadolžene države.«

Na stopnjevanje ekonomske kaotičnosti kažejo tudi druge zanke. Artur Bris, direktor švicarske poslovne šole IMD iz Lozane, je že julija lani svaril pred tveganji: rast borznih balonov, Kitajska in njeno bančništvo v senci, energetska kriza, novi nepremičninski baloni, bonitetne ocene in stečaji podjetij, vojne in konflikti, naraščanje revščine in posledično socialni konflikti ter presežek denarja, ki ga zadržujejo centralne banke in korporacije. »ECB denar posoja finančnim institucijam, ki vlagajo nazaj v ECB, kar povzroča začaran krog,« je opozoril Bris. Pomenljivo je tudi njegovo opozorilo, da imajo podjetja preveč dolgov in se jim znižuje bonitetna ocena. »V ZDA trenutno samo še tri podjetja poslujejo z bonitetno oceno AA: Exxon Mobil, Microsoft in Johnson & Johnson. Če so bonitetne ocene napovedovalec stečaja, smo na pragu mnogih potopov podjetij. Če obrestne mere zrastejo za dva odstotka, bo polovica podjetniškega sektorja izginila.«

Napihovanje balonov

»Svet je danes finančno bolj soodvisen in težje obvladljiv kot kadarkoli,« pravi Kovač. Finančni trgi so še bolj napihnjeni, kot so bili leta 2007, banke so večinoma sanirane, centralne banke so v koordinirani akciji ekspanzivne denarne politike ustvarile ogromen presežek likvidnosti, obrestne mere in donosi državnih obveznic so na rekordno nizkih ravneh, države pa so precej bolj zadolžene kot pred letom 2007. »Sklep je jasen: razmere so nenormalne. Finančni sektor, glavni krivec za krizo, je povsem okreval, realni sektor pa še vedno tiči globoko v kriznih razmerah. Zlasti EU okreva počasi, obeta se ji dolgoročna stagnacija,« meni Kovač.

Zaradi zgrešenega pristopa k reševanju sedanje krize smo se ujeli v klasično likvidnostno past. Ameriški ekonomist Nouriel Roubini govori o »likvidnostni tempirani bombi«. Makro likvidnost, ki jo povzročajo centralne banke, napihuje balone, nelikvidnost na podjetniškem in bančnem trgu pa bo sčasoma sprožila zlom. Centralne banke skušajo s kvantitativnim sproščanjem reševati problem dodatnega povpraševanja, želijo vplivati na pospešitev inflacije in znižanje tečaja, vendar ti ukrepi ne delujejo. »To je mrk denarne politike, ki so jo poklicali na pomoč, ker so napačno zastavili fiskalni del. To je čas, ko bi morale vlade spremeniti davčno politiko, spremeniti delitvena razmerja med delom in kapitalom, povečati državne izdatke, skratka narediti vse tisto, česar zlasti evropska komisija ne želi, ECB pa vsaj za zdaj ne more rešiti,« je kritičen Kovač.

Svet je danes preplavljen z denarjem, tako realnim kot virtualnim. Skupni svetovni BDP znaša 70 tisoč milijard dolarjev, skupni svetovni dolgovi pa prek 200 tisoč milijard, to je kar 286 odstotkov svetovnega BDP-ja. Kljub številnim ukrepom vlad in centralnih bank se skupna zadolženost sveta v sedmih letih aktualne krize ni zmanjšala, temveč je narasla, in to za 57 tisoč milijard dolarjev. Denar, ki ga centralne banke kreirajo v obliki gotovine in tekočih komercialno-bančnih rezerv, se je v večini razvitih gospodarstev v zadnjih letih podvojil oz. potrojil, v ZDA pa celo početveril. Težava je, da se ta dodatna količina denarja usmerja v finančne trge, namesto v naložbe. Roubini pravi, da se je v zadnjih letih na veliko vlagalo v odprte sklade, ki vlagateljem omogočajo, da lahko iz njih kadarkoli izstopijo. »Če bi vlagatelji začeli množično unovčevati svoje imetje v teh skladih, bi potreba po hitri in nujni prodaji nelikvidnega premoženja zelo hitro potisnila cene hudo navzdol,« opozarja. Povedano preprosteje: vedno več vlagateljev svoje premoženje vlaga v precenjeno in manj likvidno premoženje, kot so obveznice. V primeru dviga obrestnih mer se lahko zgodi, da bodo vlagatelji začeli množično prodajati precenjene obveznice, s čimer bodo pospešili padec njihove vrednosti in sprožili krizo finančnega trga.

Potencialni sprožilci

Eden od sprožilcev nove krize je lahko Grčija. Vendar pa ekonomist mag. Velimir Bole ne verjame, da bile posledice za Slovenijo tako boleče kot leta 2008. Bankrot, do katerega je dejansko že prišlo, in izstop Grčije iz evro območja bi sicer podražila zadolževanje držav, ne bi pa prišlo do kreditnega krča. Korekcija na trgu kapitala bi bila boleča za slovenske zavarovalnice in naložbene sklade, za banke pa ne. Slovenska ekonomija je danes v precej drugačnem položaju kot jeseni 2008. Takrat je bilo slovensko gospodarstvo močno pregreto, danes ni. Slovenske banke so se iz tveganih finančnih inštrumentov umaknile. Ni pa mogoče izključiti, da bi kriza, ki bi se začela kot finančna, v drugem valu prizadeta tudi banke in podjetja, pa tudi pretežni del prebivalstva, saj bi države skušale problem dražjega zadolževanja reševati tako, da bi ponovno zategnile pasove.

Po oceni bruseljskega inštituta Bruegel bi grška opustitev evra stala približno 250 milijard evrov – ta strošek bi sicer pokrili s sredstvi evropskega sklada za stabilnost evra, vendar pa bi to oslabilo območje evra in zavleklo njegovo okrevanje. »Izstop Grčije iz evro skupine in razglasitev bankrota ne pomeni, da dolgovi prenehajo, gre zgolj za razglasitev plačilne nesposobnosti. Običajno se potem dolžniška kriza države rešuje s posebnim sporazumom, dolgovi se restrukturirajo in refinancirajo na dolgi rok. Grški dolg je že restrukturiran, lahko pa se to še spremeni. Težavo v vsakem primeru predstavlja zadolžitev do Mednarodnega denarnega sklada, saj ta ne pozna odpustkov,« pravi Kovač. A tudi za to obstaja rešitev: »Lahko bi ga nadomestila EU kot glavna upnica Grčije.«

Po mnenju ekonomistov je strah pred izstopom Grčije lažen. »Zakaj je toliko ekonomistov tako zaskrbljenih za majhno državo, kot je Grčija? Zaradi laži. Pripovedujejo nam: če Grčija izstopi iz EU, bo to imelo domino učinek na druge članice. Trditev, da bi Grčija lahko okužila ostale države, je lažna. Več držav EU - Italija, Španija, Portugalska in druge - se v zadnjih desetletjih ne glede na Grčijo spopada s suverenimi dolžniškimi težavami. EU ni v težavah zaradi Grčije, temveč zaradi prisilne nadnacionalne soodvisnosti. Svetovne organizacije kot je Mednarodni denarni sklad, so motivirane k sprožitvi katastrofe v EU. Zakaj si tako želijo delni razpad EU? Kaj bi s tem pridobile? Odgovor je preprost: pridobijo krizo, kaos in priložnost za uveljavitev lažne dialektike. Ko Evropa drvi na dno finančnega brezna in se javnost sprašuje, kaj za vraga se dogaja, elite takoj ponudijo razlago: to je zato, ker je EU še vedno premalo centralizirana; da bi sistem nadnacionalne ekonomije in enotne denarne valute deloval, potrebujemo nadnacionalno upravljanje, skratka, potrebujemo globalno vlado, ki bo stabilizirala sistem. Padec EU je zanje samo sredstvo za dosego cilja. Cilj pa je celovita svetovna politična in gospodarska prevlada,« piše Tyler Durden – gre za psevdonim, pod katerim se skriva več avtorjev, ki svoja razmišljanja objavljajo na ekonomskem blogu Zero Hedge.

Grška zgodba je nevarna, a nič bolj kot nekatera druga dogajanja. »Lahko bodo generator nove krize gospodarstva BRIC, saj so se v zadnjih letih zaradi nizkih obrestnih mer v ZDA znatno zadolžila v dolarjih in pomenijo tempirano bombo za vse svetovno gospodarstvo,« opozarja Aristovnik. Po podatkih Banke za mednarodne poravnave imajo podjetja v hitro rastočih državah v svojih bilancah kredite v višini dva tisoč milijard dolarjev. Hkrati so gospodarstva v hitro rastočih državah v težavah. Brazilija in Rusija se gibljeta med stagnacijo in depresijo, največjo tiho grožnjo pa pomeni Kitajska. »Prvič zato, ker je njen bančni sektor, zlasti bančni sistem v senci – tu gre za finančne institucije, ki niso pod nadzorom centralne banke – zaščiten in je glede na ogromne količine slabih kreditov občutljiv. Hkrati pa so nekatere kitajske banke postale prevelike, da bi propadle. To sta dva pogoja, zaradi katerih je kitajski bančni sistem ranljiv. Potem pa je tu še geostrateška vloga Kitajske v razmerju do ZDA,« pojasnjuje Kovač. Kitajske banke raven posojil vzdržujejo s posojanjem državnim institucijam, katerih poslovanje je zelo težko preverjati. Če se sistem sesuje, bo to negativno vplivalo na globalno gospodarstvo. Problem je tudi kitajski trg nepremičnin. Ta je lani upadel za dobrih deset odstotkov, posledično pa je upadel nakup gradbenega materiala, pohištva, bele tehnike ... Kitajske oblasti so upočasnitev gospodarske rasti skušale preprečiti z lastno varianto kvantitativnega sproščanja: država je odkupila vsa neprodana stanovanja, jih preuredila v socialna in jih namenila manj premožnim. Tako sta kitajski gradbeni in finančni sektor dobila novo spodbudo in preprečen je bil pok nepremičninskega balona, do kakršnega je prišlo leta 2007 v ZDA. Hkrati je ta poteza pomenila rešitev za močno zadolžene kitajske lokalne skupnosti, saj te večino svojih prihodkov ustvarijo s prodajo zemljišč za gradnjo.

Znaki nove krize se kažejo v rasti bogastva v delnicah. To rast omogoča poceni denar centralnih bank, ki naj bi pognal proizvodnjo, a je ne more, saj ni dovolj povpraševanja.

Da smo na pragu nove krize, opozarja tudi revija Economist. Čeprav se letos, prvič po letu 2007, pričakuje, da bodo imele rast vse razvite države, je to jalova tolažba. Svet se namreč kljub vse višji rasti spopada s številnimi dejavniki tveganja. Evropo še vedno duši dolg in je odvisna od izvoza. Težava je, da centralne banke in vlade ob začetku nove recesije ne bodo imele dovolj orodij za učinkovit boj proti njej. »Redko kdaj je bilo toliko velikih ekonomij tako slabo oboroženih za spopad z recesijo. V bogatih ekonomijah je delež dolga v BDP-ju od leta 2007 do danes v povprečju narasel za okoli 50 odstotkov. Možno je, da države z omejenim dostopom do trgov obveznic, kot so države na periferiji evrskega območja, ne bodo sposobne zagnati velike fiskalne spodbude.« Centralne banke imajo na voljo vse manj manevrskega prostora za spodbuditev ekonomije z rezanjem obrestnih mer. »Logična rešitev bi bila, da se čim prej vzpostavi normalno stanje. Prej ko se dvignejo obrestne mere, prej bodo centralne banke pridobile prostor za njihovo vnovično rezanje. Hitreje, ko se bo zmanjšal dolg, lažje si bodo vlade spet izposojale denar. Logično, vendar narobe!« trdi Economist. Dvig obrestnih mer, medtem ko plače stagnirajo in je inflacija pod ravnjo ciljne, bi potisnil gospodarstva na rob deflacije in sprožil nastanek recesije. »Kadarkoli so centralne banke prehitro dvignile obrestne mere – kot je to storila ECB leta 2011 – so s tem povzročile takšno škodo, da so bile prisiljene spremeniti smer. Boljše je, da se počaka na čas, ko bo prišlo do rasti plač in bo inflacija vsaj na ravni tarčne. Rahlo previsoka inflacija je za ekonomijo manj nevarna od prezgodnjega dviga obrestnih mer,« piše Economist.

Finančni analitik Barrie Wilkinson, ki je zaposlen v podjetju Oliver Wyman, je že leta 2011 napovedal, da svetovno gospodarstvo drvi v novo krizo. Odpravljena niso bila niti ohlapna monetarna politika niti trgovinska neravnotežja med državami, je opozoril. Ohlapna monetarna politika pomeni nizke obresti centralnih bank za posojila poslovnim bankam, posledica česar so poceni posojila in s tem (pre)več denarja za investicije, to pa povečuje tveganje slabih investicij. Posledica trgovinskih neravnotežij je preveliko zadolževanje držav s trgovinskim primanjkljajem in s tem vnašanje nestabilnosti na finančne trge. Opozoril je tudi, da se banke še vedno niso pripravljene sprijazniti z manjšimi dobički, ki bi bili posledica večje regulacije oziroma določil, da morajo imeti banke več denarja v rezervi za poplačilo varčevalcev v primerih slabih bančnih investicij. Namesto tega banke, ki imajo na voljo preveč denarja za investiranje, pretirano vlagajo v države v razvoju in surovine, s čimer se umetno zvišuje njihova vrednost. To pa napihuje nov investicijski balon. Wilkinson je že leta 2011 opozoril, da so politiki naredili premalo in da si svet preprosto ne more privoščiti še ene velike krize, saj države nimajo več na voljo davkoplačevalskega denarja, s katerim bi lahko pomagale svojim bankam v težavah.