Pozabili na zadružna načela in pristali v stečaju

Politična ekonomistka Claudia Sanchez Bajo in izvedenec za razvojna vprašanja Bruno Roelants v knjigi Kapital in past zadolževanja: zadružništvo kot alternativa (2015) na primerih zadrug z vsega sveta dokazujeta, da so se zadruge v času krize pokazale za »bistveno bolj odporne in dinamične« od klasičnih podjetij, saj se »izogibajo pastem zadolževanja, sproščajo družbene in gospodarske sile za skladen razvoj skupnosti in ustvarjajo skupno blaginjo«. Kriza pa je pokazala, da tudi baskovski Mondragon, ki velja za delavski raj, ni imun proti pretresom, ki so se v času finančne in gospodarske krize zgodili na nacionalnih in globalnem trgu.

Lani jeseni je tako bankrotiral Fagor Electrodomésticos, najstarejša zadruga v sklopu današnjih 110 zadrug v Mondragonu, kjer je zaposlenih 80 tisoč ljudi. Fagor, ki je izdeloval gospodinjske aparate, se je po mnenju analitikov znašel v škripcih zaradi pretresov na globalnem trgu in azijske konkurence, ki ponuja izdelke po nižjih cenah. Poleg tega, kot je zapisal časnik Wall Street Journal, »Mondragon, ki je skušal obdržati proizvodnjo v Evropi, ni mogel več tekmovati s podjetji, ki so selila tovarne v države tretjega sveta«. Predvsem pa naj bi Fagor utrpel škodo zaradi pomanjkanja povpraševanja po njegovih izdelkih v Španiji, saj ljudje zaradi zrušenega nepremičninskega trga niso več kupovali stanovanj. »Če ljudje nimajo hiš, ne bodo kupovali gospodinjskih aparatov, kot so pomivalni stroji, pečice, ne glede na njihovo ceno,« je zapisal Gal Alperovitz.

Fagor, ki je v Baskiji zaposloval 2000 ljudi, še 3600 pa v svojih podružnicah v Franciji, na Kitajskem, na Poljskem in v Maroku, je v času krize pridelal 850 milijonov evrov izgube. V preteklosti so izgube v Mondragonu reševali z relokacijo sredstev v okviru skupine. Tokrat pa se jim ni uspelo dogovoriti o 170 milijonih premostitvenih sredstev za Fagor, četudi sta pomoč obljubili baskovska in španska vlada. Banka Caja Laboral, ki je v Fagor v prejšnjih letih že investirala 300 milijonov evrov, je tokrat dvignila roke, saj je strategija vodstva Fagorja ni prepričala o možnosti rešitve. Ni pomagala niti grožnja Sergia Treviña, takratnega vodje Fagorja, da bo preselil proizvodnjo na Poljsko in Fagor spremenil v klasično podjetje, in tudi ne podatek, da bo delo izgubilo 5600 delavcev ter da lahko zaradi bankrota Fagorja v Mondragonu nastane 480 milijonov evrov primanjkljaja. Lani jeseni je Fagor bankrotiral, podjetje pa je prevzela španska veriga z belo tehniko CATA Electrodomésticos.

Primer Fagor kaže, kako se tudi zadruge znajdejo v kleščah prostega trga. Razlika pa je v tem, da so zaposlene propadlega podjetja prevzeli v drugih zadrugah.

In kaj se je zgodilo z delavci? Že nekaj mesecev po bankrotu so 937 delavcev v Baskiji, začasnih in trajno zaposlenih, premestili – kot je to praksa v zadrugah – v druga, večinoma industrijska zadružna podjetja. Sprejelo jih je 55 zadrug v Mondragonu. Tiste, ki so potrebovali dodatna znanja, so usposobili v novih podjetjih, 200 pa se jih je upokojilo. »Skupina Mondragon je zaposlila v nekaj mesecih dve tretjini delavcev od dveh tisočev, ki so izgubili delo v baskovskem Fagorju. Če bo skupina, kar lahko pričakujemo, našla delo za vse delavce propadlega Fagorja, bo to dokaz, da lahko delavske zadruge ohranijo zaposlenost tudi v časih največje krize,« je kmalu po bankrotu Fagorja zapisal izvrsten poznavalec zadružništva Bruno Roelants.

Sicer pa je pokop Fagorja spodbudil tudi bolj kritične ocenjevalce zadružniškega načina podjetništva, ki so opozarjali, da se je Mondragon v zadnjih desetletjih izneveril nekaterim načelom zadružništva, kakor jih je v petdesetih letih prejšnjega stoletja opredelil José María Arizmendiarrieta, »oče« baskovskega Mondragona. Fagor naj bi s 5600 delavci postal prevelik za zadrugo, ki bi naj za optimalno poslovanje imela zaposlenih okrog 500 delavcev. Poleg tega večina delavcev v Mondragonu danes več ni članov zadrug, ampak so običajna delovna sila. To je še posebej veljalo za Fagor, ki je večino delavcev zaposloval v tujini, kjer podjetja niso bila organizirana po načelih zadružništva, ampak so bila klasični proizvodni obrati. No, po mnenju Gala Alperovitza v prispevku Truth Out Now, pa je za propad zadrug, kot je Fagor, kriv kar model »svobodnega trga«, na katerem zadruge tekmujejo, zanje pa bi bil primernejši »plansko usmerjeni trg«.

Ker pa je »planirani trg« le utopična želja, bodo tudi zadruge, ki morajo delovati na »prostem trgu«, deležne, tako kot druga podjetja, vseh tveganj v vstopanju na globalni trg, čeprav se ponašajo s svojo demokratično notranjo organiziranostjo in konkurenčnostjo na (globalnem) trgu. Bankrot Fagorja, ki je bil nekdaj največji proizvajalec bele tehnike v Španiji in peti največji v Evropi, je bil v teh procesih neizogiben, ne le zaradi krize, ampak tudi zato, ker so se v Fagorju izneverili zadružniškim načelom in tudi navznoter delovali kot »klasično« podjetje.