Včasih so njene roke črne od brušenja

Leta 1966 je Matej Barbalič vstopil v občinski urad in želel prijaviti obrt. Uradnica ga je pogledala prek očal in dejala »Nič ne bo! V Ljubljani imamo že štiri popravljalnice dežnikov. Več ne rabimo!« Gospod Barbalič se ni pustil odgnati, vztrajal je: »Ampak jaz sem že kupil lokal, kaj naj zdaj storim?« Uradnica je snela očala, se zamislila in pritisnila žig, rekoč: »Naj vam bo!« Tako dramatičen in hkrati značilno uradniški je začetek zgodbe o popravljalnici dežnikov na Trubarjevi cesti v Ljubljani, ki jo danes vodi in v njej popravlja dežnike hči gospoda Barbaliča, Marija Lah.

»A koliko nas je še?« se nasmehne gospa Marija. »V Ljubljani sem edina, v Kranju je še gospod Jenko, potem pa je že konec. Imam pregled, vem, da v nobenem drugem slovenskem mestu ni več popravljavcev dežnikov. Nobenega! V stari Gorici so bili še Polettijevi, a so tudi oni zaprli trgovino in proizvodnjo dežnikov. Nekoč smo imeli tovarno dežnikov v Lendavi, pa tudi v Šiški je bila tovarna, tam je bil nekoč moj oče tehnični direktor.« Marija je zgovorna, iskriva, duhovita gospa, in vse kaže, da ima rada svoj poklic.

»Moj oče je prišel v Slovenijo takoj po drugi svetovni vojni, s Krka, bos in gol. In potem so ga v šišenski tovarni dežnikov vzeli za vajenca. Delal je vse – od pometanja delavnice naprej,« ponosno pripoveduje, kako je oče prehodil pot od metle do tehničnega direktorja. Vsi so mu priznali mojstrstvo, celoten postopek izdelave dežnika je poznal od začetka do konca in ogromno je delal. »Zato pa je lahko bil kot tehnični direktor tečen, in to je bil vzrok, da je moral proč. Njegova natančnost jim je šla na živce. Rdeče knjižice ni imel, ni želel v partijo, a je bil zagret delavec, hotel je, da se dela dobro, natančno in vestno. To ni bilo vsem pogodu.« Ko je zapustil šišensko tovarno, je šel v Nemčijo za 16 mesecev delat v rudnik in si prislužil za avto, s plačo tehničnega direktorja ne bi nikoli prišel do njega. Takrat se je odločil, da odpre svojo delavnico. Prihranke niso zadostovali, zato si je od širše družine in znancev sposodil nekaj denarja. Zaupali so mu in denar posodili brez enega podpisa, gospod Barbalič pa je vrnil vse do zadnjega centa. Delal je dneve in noči, družina ga je videla le pri kosilu, potem pa je spet izginil v svojo delavnico.

»Kot najstnica sem se močno skregala z očetom in mu v navalu jeze zabrusila, da ne bom nikdar popravljala marel. In ta jezikavost se mi je obrnila kot bumerang.«

»Kot najstnica sem se močno skregala z očetom in mu v navalu jeze zabrusila, da ne bom nikdar popravljala marel. In ta jezikavost se mi je obrnila kot bumerang, zdaj sem že 24 let v očetovi delavnici in popravljam dežnike.« Obrnilo se je, ko je oče zbolel za sivo mreno. V tistih časih je niso takoj operirali, ampak čakali, da dozori. Tako je mojster vprašal svojo uporniško hčer: »Marija, bi prišla delat v delavnico?« Takrat je bila vzgojiteljica v vrtcu, ob delu je študirala pedagogiko in sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani in se ni takoj odzvala na njegovo povabilo. »Če ne boš prišla pomagat, bom delavnico prisiljen zapreti. Ne vidim več, ne morem delati.« Marija se je uklonila. »Bila sem pridna kot mravljica in ga opazovala, kako dela. Njegov pogoj je bil, da bom poslušna. Pa kaj mi je drugega preostalo, saj nisem nič znala. On je bil ta hude sorte. No, v narekovajih – bil je pač mojster, znal je vse in povsem jasno je bilo, da je tisto, kar on reče, prav.« Vse je imel naštudirano, ves postopek, tako da je bilo popravilo opravljeno hitro in dobro. Hitrost je bila potrebna, da se kaj naredil in tudi zaslužil. »Bil je hiter in natančen. Če si počasen, niti za sol ne zaslužiš,« pribije Marija. Po nekaj letih dela je kdaj imela prav tudi ona, in to ji je priznal.

»Koliko je dela? Zelo različno, odvisno od vremena. V lanskem letu, ko je bilo veliko dežja, sem imela temu primerno veliko dela. Od poplave kitajskih izdelkov je popravil manj. Zakaj? Ker ljudje nimajo odnosa do teh cenenih izdelkov za nekaj evrov.« Marija je ogorčena nad potratnostjo, pravi, da če seštejemo vse te pokvarjene kitajske dežnike, ki jih ljudje zavržejo, se nabere denarja za en dober trpežen, kakovostne dežnik. Četudi je dežnik predmet, ki se zlahka pozabi, Marija meni, da dobrega in dragega pozabiš samo enkrat v življenju.

Popravljanje dežnikov posega v več strok – v finomehaniko, šiviljstvo in še kam, je kompleksna obrt. »Seveda sem že naredila dežnik ‘iz nule’. Narediti sem ga morala tudi na mojstrskem izpitu, kjer so pred menoj na mizi ležali osnovni elementi: špice, palica, vsi drobni žebljički, drsnik in blago. S tem mojstrskim izpitom je bil hec, kajti delala sem ga v času osamosvojitvene vojne in na obrtni zbornici niso prav dobro vedeli, kaj bi z menoj. Kar križem so gledali, kaj bi sploh rada.« Pa je moral zbornici priskočiti na pomoč Marijin oče, da ji je pomagal sestaviti strokovno komisijo za izpit. Ta poklic je bil pred izumrtjem, tako je bilo težko najti mojstre in mojstrice, ki bi lahko ocenjevali delo mlade kandidatke, ki se je izučila pri očetu. Izpit je naredila z odliko.

V tem poklicu ni dneva, ko bi lahko rekel, imam slab dan, je polna luna, mi ne gre. »Kadar je za delat, je za delat, in takrat se tudi bolj malo spi. In običajno je tako, da pride vse hkrati. Na primer, ko sem delala senčnike za Trubarjevo, je bil november, prišla sem z operacije, ves čas je deževalo in bilo je veliko dela. In bilo je dobro, da ga je bilo veliko.« V zimi 2013/14 je imela Marija enega večjih projektov. V njeno delavnico so stopila dekleta iz skupine ProstorRož in naročile senčnike za novoletno okrasitev Trubarjeve ceste. Ogrodje so nabavile same, od Marije pa želele, da jim sešije živobarvne senčnike. Naredila jih je iz najlona za dežnike in ni prav dobro vedela, kako se bo material obnašal – noč in dan, več mesecev izpostavljen različnim temperaturam in padavinam, od snega, dežja do toče. Poleg tega je senčnike ves čas grela žarnica. »Na koncu je najlon dobesedno razpadel. A so bili senčniki na ulici več kot devet mesecev. Bili so mišljeni kot novoletni okras, pa so na željo prebivalcev viseli in jo krasili, vse dokler niso razpadli. Nekateri stanovalci Trubarjeve so prihajali v delavnico in se zahvalili za lepe senčnike. Bili so zadovoljni z videzom ulice. Trubarjeva res živi in edina napaka na takšni ulici je lahko prazen lokal. Žal mi je, da mestna občina glede lokalov ne ureja drugače. Vsakega lastnika praznega lokala bi bilo treba po ‘betic’. V mestu, sploh v centru, ne bi smelo biti niti enega praznega lokala. Če imate v Londonu prazen lokal, plačate takšne mastne denarce, da nihče sploh ne pomisli, da lokala ne bi oddal ali imel v njem svojo dejavnost.« Marija doda, da mora v Londonu obrtnik izučiti svojega naslednika ali pa ob upokojitvi najti koga, ki opravlja isto obrt. Saj četrt ne sme ostati brez te obrtne storitve. Pri nas pa nič od tega, očitno nam za obrti sploh ni mar.

»Od poplave kitajskih izdelkov je popravil manj. Zakaj? Ker ljudje nimajo odnosa do teh cenenih izdelkov za nekaj evrov.«

Marija ima zelo podoben odpiralni čas, kot ga je imel njen oče. Tudi to pripomore, da je starega mojstra še vedno čutiti v delavnici. Zadnjih deset let je v delavnici sama, skupaj pa sta delala štirinajst let. »Kadar ni bilo veliko dela, mi je oče dejal, pojdi domov k svojima otrokoma in možu, bom jaz naredil do konca. Podpiral me je, saj je vedel, da zaradi dela ne smem zanemariti družine. Hkrati imam krasnega moža, ki razume moje delo v delavnici. Brez očetovega razumevanje na eni strani in moževega na drugi ne bi zdržala tega tempa.«

Popravi 95 odstotkov dežnikov, ki jih prinesejo stranke, in večina jih je kitajskih, saj v Evropi menda ni več niti ene tovarne dežnikov. Še znameniti Knirps z rdečo piko iz Solingena je svojo proizvodnjo in vodenje preselil na Kitajsko. »In sedaj kupujemo kitajske dežnike, delavci v teh tovarnah pa dobijo za plačilo pest riža,« se razjezi Marija in pripomni, da so v Knirpsovi tovarni imeli trgovino, kjer si lahko kupil tudi najmanjši rezervni del za dežnik, danes pa nič več. Marija ima srečo, da je osnovne materiale nabavil že oče. Zavedal se je, da jih nekega dne ne bo več mogoče dobiti, in naredil zalogo; še vedno je je nekaj.

Ko Marija prime v roke dežnik, zna oceniti, koliko rok ga je delalo, ali pa je morda stoodstotno strojni izdelek. Opazi tudi, kako je njegov lastnik ravnal z njim.

Pokvarjeni del dežnika vrti in razmišlja, dokler ne dobi ideje, kako ga bo popravila. Mora biti prilagodljiva, kombinira, reciklira, kdaj pa kdaj mora znati čarati in biti umetnica. Včasih so njene roke črne od brušenja, dostikrat tudi porezane, a kljub vsemu jih čuva, ker so njena dragocenost.