Nemško kaznovanje Grčije in naša nedostojna vloga malega kapoja

Nemčija Angele Merkel je pred grškim referendumom želela onesposobiti Ciprasovo vlado, ker ni sledila diktatom trojke in nemškemu receptu za izhod iz krize in ker je, dosledno s predvolilnimi obljubami, uveljavila socialno naravnan program, s katerim je zmagala na volitvah. Po referendumu pa je Nemčija Angele Merkel ocenila, da je za neposlušnost Aleksisa Ciprasa krivda postala kolektivna in je torej potrebno zgledno kaznovati vse Grke. Nemčija, ki v pogajanjih z Grčijo tudi ostalim članicam EU dokazuje, kdo je edini vladar Evrope, jim ponuja dve slabši možnosti: na kolenih in v pičlih treh dneh sprejeti in izvajati nove, od doslej zahtevanih surovo hujše pogoje evroskupine (vključno s 50 milijard vrednim privatizacijskim skladom, ki naj ga Grčija prepusti trojki in s takojšnjo privatizacijo proizvodnje in distribucije električne energije) ali takojšnji izgon Grčije iz evroobmočja.

V obeh primerih naj bi bila sedanja grška vlada obsojena na »kapitulacijo« in na predčasne volitve. Posledično bo po izračunih Merklove v Grčiji nastopila »tehnična vlada«, ki bo pridno izvajala ukaze trojke. Ta pa bo spet ukazovala iz Aten. V vladnih uradih bodo spet sedeli poslušni in podkupljivi uradniki, ne pa marksistični robinhoodski idealisti.

Marsikatera članica EU se sicer zdaj zaveda brutalnosti nemškega diktata, a prevladuje opreznost, podrejenost, servilnost,morda tudi strah. EU je razdeljena na »golobe« in »jastrebe«, ki – kot kaže – prevladujejo in so sprejeli vlogo »kapojev« pri discipliniranju upornikov v novodobnem Mengelejevem finančnem laboratoriju Evrope. Med jastrebi in kapoji je tudi Slovenija.

Slovenska vlada je bila, iz ust ministra Mramorja, med prvimi nemškimi podizvajalci, ki je izrazila odločno nasprotovanje prestrukturiranju grškega dolga. Za našega finančnega ministra, tako kot za njegovega nadrejenega (Cerarja? Ne, Schäubla!) nič ne pomeni priznanje IMF, da Grčija brez prestrukturiranja in zmanjšanja dolga nikdar ne bo mogla odplačati in se ne bo mogla, kljub varčevanju in vsem reformam, postaviti na noge. Razkritje ozadja dramatičnega sestanka, na katerem je vodja evroskupine preprečil Lagardovi, da odgovori na Varufakisovo vprašanje o dejanskih možnosti rešitve Grčije brez prestrukturiranja dolga, dokazuje, da del Evropske unije namerno noče omogočiti Atenam izhoda iz katastrofe. Vsaj Atenam z vlado Sirize ne. Za umazano delo nekakšnih »kapojev« pa se izpostavlja tudi slovenska vlada. Čemu? Ker preprosto ne razume, da kar danes velja za Grčijo, bo prej ko slej veljalo za vse države, ki se bodo znašle v podobnem dolžniškem krču.

Kljub finančni krizi, ali še bolj zaradi nje, bo finančni kapital svoje dobičke napihoval na podlagi borznih, bančnih in dolžniških špekulacij in ne spričo rasti realne ekonomije. Finančni kapital ne upošteva zlatega pravila. Finančni baloni lahko rastejo neomejeno in neodvisno od realne rasti produktivne ekonomije. To je ekonomistom znano, saj se to dogaja tudi sedaj, ko razviti svet domnevno in menda iluzorno okreva za krizo, ki se je v Evropi pričela leta 2008. Banke, ki ne poznajo davčnih obremenitev, so si ob varčevalnih politikah opomogle, realna ekonomija pa te sanacije ne čuti in se zlasti v bolj zapostavljenih in bolj odvisnih državah poslabšuje. Dogajanje v Grčiji in z Grčijo, ter napovedan (in načrtovan) umor te države s strani njenih upnikov napoveduje podobne scenarije v prihodnosti tudi v drugih šibkejših ekonomijah. V tem kontekstu je slepo sledenje napotkom Angele Merkel, ki je delu Evrope vsilila »zlato pravilo«, bližnjica do popolnega propada nacionalnih ekonomij. Globalno stabilnost v teh okoliščinah bo lahko v Evropi zagotovila le Nemčija, in sicer tako, da se evropskega trga polasti, dobesedno. Pospešek razprodajne privatizacije je le najotipljivejše znamenje tega procesa. Povečanje revščine, razpad socialne države, povečanje prekarnega dela namesto varnih zaposlitev in hitro hujšanje srednjega razreda pa so že na dlani. Nič ne pomagajo obetavne napovedi o skorajšnjem okrevanju gospodarstva. Globalna politična in varnostna kriza, ki jo nekateri že imenujejo »tretja svetovna vojna«, bosta dodatno prispevali k žalostnemu koncu nekoč plemenite evropske ideje.