Znova konec napornega prijateljstva

Dimitrij Rupel ni kdorkoli. Je novorevijaš, osamosvojitelj, serijski zunanji minister, član (najmanj) štirih strank, v mladosti je bil pisatelj, urejal je Tribuno, Probleme, opravil je intervju s Sartrom, izključili so ga iz Zveze komunistov, skupaj z Janšo je pred več kot četrt stoletja ustanovil Slovensko demokratično zvezo, pa se potem z njim razšel samo zato, da se je lahko k njemu znova vrnil. Pred dobim desetletjem je postal glavni zagovornik vključevanja Slovenije v Nato, podpisal je vilensko izjavo, s katero je Slovenija postala članica »koalicije voljnih«, kot ustanovni član ugaslega Zbora za republiko je pripomogel k razgradnji LDS. Zadnja leta je bil Dimitrij Rupel od politike umaknjen, Karl Erjavec naj bi ga bil, o tem sedaj odloča sodišče, prisilno upokojil, Rupel pa je pisal politične memoare in sodeloval v strokovnih organih SDS.

Tega je sedaj konec. Ker je šef strankinega sveta za zunanjo politiko postal Milan Zver, je Rupel zapustil SDS. Ne bo se premislil. Gre za ugled? Je bil Rupel, sicer ne prvič v politični karieri, zaradi nepodelitve funkcije užaljen? »Motite se,« trdi. »Ne gre za prestiž, ampak za poštene, korektne odnose. Zakaj so me vabili, potem pa nihče ni štel za potrebno, da bi me obvestil o spremembi. Sicer pa je bila to kaplja čez rob. Izstopil bi že prej, vendar nisem hotel, dokler je bil Janez Janša v teh norih procesih.«

Dimitrij Rupel je že nekaj časa zadržano kritiziral politiko Janeza Janše, ne njega osebno, pač pa politiko stranke, ki naj bi bila preveč ekstremna, preveč prepirljiva, preveč osredotočena na enega človeka. Sicer je v isti sapi dodajal, da je to zaradi sodnih procesov razumljivo, a vendar bi morali obstajati še drugi premisleki. Slovenija, tako Rupel, bi potrebovala sredinsko, povezovalno stranko, več spravljivosti, zmernosti, nekateri naj bi se bili obnašali, »kot da bi bilo včeraj konec vojne«. »V vseh strankah so zamere znotraj in navzven, je neka čudna paranoidna situacijo, ki jo bomo morali premagati,« je zapisal. »Da bi dosegli napredek, bi bilo treba doseči politični sporazum med glavnimi političnimi skupinami, tj. med t. i. levico in t. i. desnico, pri čemer bi moral sporazum vsebovati zavezo o racionalni uporabi sposobnih, nadarjenih ljudi ne glede na privrženost strankam.«

Rupel v takšnem razmišljanju ni osamljen. Ni edini, ki je na takšen ali drugačen način zapustil SDS in njene zaveznike. Seznam je dolg: Miha Brejc, Žiga Turk, Peter Jambrek, že davno prej Ivo Hvalica; nekatere so iz stranke izgnali, drugi so se po tihem umaknili sami.

Rupel se vsebinsko seveda strinja s programom SDS, podpira poglede stranke na gospodarstvo, socialno državo, tudi njega preganjajo demoni globoke države. Vedno je bil svojeglav, trmast, kar mu je na položaju prvega slovenskega zunanjega ministra koristilo. Ni tipičen politik, veliko piše, je zaletav, tudi ošaben, hitro se razburi.

A to ne pomeni, da včasih nima prav. Zato bi se bilo treba spomniti nekega zapisa »svetovljana z rumenim puloverjem in smrdečo pipo«, kot mu je nekoč navrgel Janša, izpred več kot dvajsetih let. Bil je čas Depale vasi. Rupel je takrat zapisal, da veliko Janševih nastopov »izhaja iz zgrešene podmene, da je z Janezom Janšo nastala in da se z njim morda tudi konča slovenska demokracija«. Šel je še dlje, Janšev »bistveni cilj je v Sloveniji povzročiti čim več zmešnjav in sporov. Važno je, da bi bilo čim manj uspehov in normalnega življenja. Tako bi se pripravljal teren za prihod Rešitelja. Takšna politika v nekaterih podrobnostih res spominja na vzpon totalitarizma pred šestdesetimi in še več leti.« Danes Rupel uporablja bolj umirjen jezik, a gre za podobne očitke. Četudi samo iz užaljenosti je znova zamenjal stran.

A še vedno mu ni uspelo, kar si je zaželel, ko je bil župan Ljubljane. Zaželel si je iti po poti Willyja Brandta nekdanjega župana Berlina, ki je postal tudi nemški kancler.