Tutto bene/Alles gut/Vse dobro

Osteria Bar Hladik
Via Romana 33, Trbiž/Tarvisio, Italija
Tel.: +39 0428 644 120
Hladik kuha in toči od torka do sobote od 11. do 14. in od 17. do 22. ure.

Ambient:
soba z nekaj mizami iz masivnega temnega lesa, starošolskimi stoli in resnim šankom v osrčju

Napitki:
resna zbirka predvsem furlanskih vin, nekaj – simpatičen furlanski tokaj, denimo – je v magnume napolnjenih hišnih polnitev

Dostopnost:
parkirajte na označenih mestih na ulici (in plačajte parkirnino, Avstrija je tu preblizu, da bi se hecali); brez zaprek za gibalno ovirane

Fino:
ravioli s siri in dimljeno rikoto
razpoloženje in strežba

Ne tako fino:
kakšna postavka več na jedilniku bi ne bila odveč

Za scenosled z narezkom, mineštro, ravioli, teletino s tunino omako in štirimi sladičkami smo odšteli 22 evrov.

»Manistra od jučer i salata k tome, od kapule i pome, zatim kava dabome. Po ekipe je već na štekatu, na makijatu, di oni i ja – tu! ... Ništa mi neće ovi dan pokvarit, vapšuvarivari ...« je Konzumov mednarodni agent pod krinko iz Dalmacije vračajočega se turista tam nekje pri predoru Sv. Rok na glas pripeval iz avtoradia prihajajoči poletni klasiki Alles gut splitske trojke The Beat Fleet. In dejansko ga je z dopustniško dobro voljo olajšana vožnja tako potegnila vase, da je po diagonali JV–SZ v enem kosu prekruzal še rodno grudo in se, ravno prav lačen za večerni obrok, ustavil šele v Trbižu, ko je že prevozil A-I-SLO tromejo.

Za nakup espadril je bil že prepozen, za posedanje v baru/oštariji Hladik pa je prišel v najboljšem času – ko so čebljajoči barski spomeniki ravno zasedli svoje stammstuhle za masivnim šankom in je birt njihove vinske glažke začel pospremljati s koščki kruha, kockami mortadele in kvadrčki montasia.

Hladik je ravno prav ležeren in sproščen plac, a gospodar in gospodarica se kuharije, vinoznanstva in občega gostoprimstva lotevata s silno pozornostjo in natančnostjo. To pomeni, da se šefe rad pohvali, da sam, from scratch, dela kuhan pršut (ki se kasneje izkaže za slastno, sočno in zelo nedolžno delicijo), da piten in osvežilen furlanski tokaj nalije iz prav za njegovo birtijo polnjenega magnuma in da te lepo popelje skozi na črno tablo napisano kratko, a zanimivo dnevno ponudbo, ob kateri nas je mikalo, da bi naročili in poskusili kar vse, nazadnje pa je beseda dala besedo, da bomo snedli, kar nam bosta ata iz strežbe in mama iz kuhinje namenila. In smo ob onem pršutu z deščice urno pikali dišečo, na kocke narezano mortadelo, nedimljeno, a krasno začinjeno polsuho salamo, na jeziku topeče se rezine špeha in v sladko-kislo marinado vložene mlade čebulice. In se koj potem začeli za špehnate holesterolne grehe odkupovati s preprosto – a zavoljo obilice v njej zmlete bazilike res po poletju dišečo – mineštro, v kateri smo identificirali zeleno, fižol, korenje in bučke.

Vrhunec obeda pri Hladiku pa je bil – čisto korektnemu vitellu tonnatu z res sočnimi rezinami ohlajene telečje pečenke navkljub – krožnik svilnatih, verjetno le iz rumenjakov in moke zamešanih, zelo natančno oblikovanih raviolov, polnjenih s koruznim zdrobom in mešanico sirov ter po kuhanju okopanih v maslu in potresenih z makom in dimljeno rikoto. Ej, kako dobri ravioli so to bili; in zdi se, da bo nekaj na vraži, da zmore res izvenserijsko polnjeno pašto izdelati le italijanska roka. Duh si je nato sicer želel še kakšno Hladikov taljato ali kostato, a ker je šefe začel razkazovati in rezati krasni piti (mehak, zračen biskvit) – eno obloženo z breskvami in rabarbaro, drugo z vmešanimi češnjami; pa maskarpone z vmešanim jagodičevjem in koščki biskvita ter s cimetom in nageljnovimi žbicami odišavljeno trinadstropnico s piškotno bazo, jajčno kremo in kuhano smetano na vrhu, smo kapacitete raje prihranili za te sladke pike na i in zaključno misel: Hladik je nepretenciozen lokal, v katerem pa štima vsaka podrobnost.