Intervju Karl Erjavec, zunanji minister

Intervju z aktualnim zunanjim ministrom zagotovo kaže na njegove dolgoletne izkušnje v politiki. Brez dvoma se zna neposrednemu odgovoru tudi diplomatsko izogniti, kar je vidno tudi pri intervjuju s tako odličnim novinarjem kot je Borut Mekina.

Pa vendar me je kljub njegovim nezanemarljivim političnim spretnostim zmotilo nekaj njegovih odgovorov v zvezi z zadevo privatizacijski seznam. In sicer predvsem v delu, kjer minister odgovarja na vprašanje, kako je Telekom prišel na privatizacijski seznam, ko je bil minister prav tako član takratne vlade. Minister brezsramno namreč odgovori, da ne ve. Ne ve?! In nadaljuje: »To ve samo bivši finančni minister Uroš Čufer. Nikdar nam ni razložil, kako se je na seznamu znašel Telekom in kako je seznam nastal. Nam pa je zelo jasno povedal, da bomo, če tega ne bomo storili, padli v program pomoči. Da bo k nam prišla trojka. Zadeve naj bi bile tako ostre, da je to bilo domnevno treba narediti. Glede konkretnega postopka prodaje pa smo mi nato ustanovili Slovenski državni holding, da bi se politika umaknila iz konkretnih postopkov.«. Na tem mestu želim poudariti, da se ne opredeljujem do tega, katero podjetje je ali ni (bilo) na seznamu, pač pa me je zmotilo pojasnilo ministra, da se z vsebino, ki sodi v področje dela vlade, torej vseh ministrov, ni zadovoljivo (vsebinsko) ukvarjal.

Prvič. Težko mi je verjeti, da se je minister, ki se je tekom vseh let na političnem parketu in tudi na več ministrskih mestih, državljanom Slovenije kazal kot odločen borec za pomembne interese države, zadovoljil (kot je razbrati iz predmetnega odgovora) s pojasnilom takratnega finančnega ministra, da je seznam treba sprejeti in ni zahteval kot enakopravni član vlade Republike Slovenije in celo predsednik vladne stranke jasnega odgovora o nastanku seznama in seveda skupne odločitve, kaj na seznam sodi in kaj ne. Karl Erjavec je namreč tako v preteklosti in kot kaže tudi v sedanjosti znal uveljaviti svoje interese oziroma interese Desus z uporabo določenih političnih prijemov, najbolj znano je zagotovo pogojevanje z izstopom Desus iz koalicije. Močno dvomim, da ga je v času nastanka predmetnega seznama od tega odvrnila grožnja s trojko, saj je ta bila navsezadnje prozorno ponovljena za skoraj vsako odločitev vlade, ki je bila nevšečna državljanom Slovenije. Prav tako me močno bega ministrovo pojasnilo, da »naj bi bile zadeve tako ostre, da je bilo to domnevno treba narediti.«. Domnevno?! Minister je po izobrazbi pravnik, zato bi ga bilo brez dvoma težko prepričati, da je nekaj domnevno treba narediti.

Drugič. Iz ministrovega odgovora lahko razberem le dve možnosti. Prva je, da se ministru takratna tematika ni zdela dovolj pomembna, da bi se vanjo poglobil oziroma po njegovem mnenju ni sodila v sklop nacionalnih ali drugih interesov, saj bi se v nasprotnem primeru sicer zagotovo poslužil vseh svojih možnosti in manevrov, kot že tolikokrat poprej. Navsezadnje minister sam trdi, da se zna postaviti po robu in zagovarjati interese države... Še bolj zaskrbljujoče pa je, da je minister (in morda drugi člani vlade) vpet vsebinsko le v tista vsebinska področja, ki so interesantna zanj, stranko ali določene pravne ali fizične osebe, ne pa za vse državljane Slovenije. Iz slednjega izhaja možnost, da se v druga področja ne poglablja in na sejah vlade le toplo greje svoj ministrski stolček. Druga možnost pa je, da so se v tistem obdobju minister in vodstvo njegove stranke sicer podrobno seznanili s celotno vsebino glede seznama in so se vanjo tudi poglobili ter z njo strinjali, bralcem Mladine pa ponižujoče prodaja drugačno zgodbo.

Tretjič. Žal je treba pojasniti, da vsaka odločitev vlade, vsak njen sklep ali seznam vpliva na državljane RS, včasih zgolj na manjši del le teh, včasih na večji del le teh. Zato je pomembno, da se člani vlade zavedajo svoje odgovornosti in k vsaki odločitvi pristopijo pozorno, odgovorno in transparetno. Država in njeni interesi namreč niso zasebno podjetje z bolj ali manj delovnim poslovodstvom. Država in njeni interesi so namreč interesi njenih državljanov, na njih se namreč v končni fazi odražajo posledice vseh odločitev vlade. In še nekaj za konec – državljani in njihove želje ter interesi niso nekaj, kar je pomembno samo v predvolilnem obdobju, pač pa so pomembni tudi v času mandata vsake vlade. Zaradi njih so namreč spoštovani člani vlade tam kjer so - na položaju, kjer naj bi skrbeli za dobro državljanov oziroma dobro države, ne pa zgolj za posamezne interese posameznikov. Navsezadnje predsednik vlade in ministri prisežejo po izvolitvi oziroma imenovanju tudi, da bodo z vsemi močmi delovali za blaginjo Slovenije. Poudarjam – z vsemi svojimi močmi ... Zato je zame nedoumljivo, da minister ne ve, kako je neko podjetje prišlo na za Slovenijo izjemno pomemben privatizicijski seznam in kako je seznam nastal, ter da nonšalantno pojasni, da to vse ve samo nek bivši finančni minister ... Tu je vendarle smiselno opozoriti, da slovenska Ustava določa, da so ministri skupno odgovorni za delo vlade, Zakon o vladi pa pravi, da so ministri med drugim odgovorni tudi za odločitve in stališča vlade ter za njihovo izvajanje. Navedbe o tem, da je torej vse o privatizacijskem seznamu vedel le bivši finančni minister postavljajo ministra za zunanje zadeve v sila neugodno luč. Zakaj je potem takratni (in tudi aktualni) minister za zunanje zadeve sedel v vladi Alenke Bratušek? Kje je torej tu njegovo delo in odgovornost za delo vlade, njene odločitve in stališča?