Made in Europe*

Amberg je majhno bavarsko mesto, približno na pol poti med Regensburgom in Bayreuthom. Turisti vanj zaidejo bolj po naključju kot načrtno. Vendar naj vas to ne zavede. Amberg je srce sodobne nemške industrije. Nemški konglomerat Siemens je v njem vzpostavil svojo prvo »inteligentno« tovarno s skoraj popolnoma avtomatizirano, računalniško vodeno proizvodnjo. Tri četrtine dela v tej tovarni opravijo stroji in roboti, preostalo četrtino pa ljudje. Obrat v Ambergu je bil zgrajen že leta 1989, vendar so ga zadnja leta zelo posodobili. Tako zelo, da iz njegove proizvodne linije prihajajo tako rekoč brezhibni izdelki. Njihova kakovost je 99,9988-odstotna. Čeprav je proizvodna površina še danes takšna kot ob postavitvi tovarne pred četrt stoletja (še vedno obsega deset tisoč kvadratnih metrov) in se tudi število zaposlenih v zadnjih desetih letih ni dosti spreminjalo (ves čas okoli tisoč zaposlenih), se je obseg proizvodnje zaradi avtomatizacije povečal kar za osemkrat.

Družba Siemens je zadnja leta resda odpuščala. Toda hkrati je tudi v času recesije veliko vlagala v razvoj: okoli pet odstotkov prihodkov ali skoraj štiri milijarde evrov na leto. V raziskave in razvoj je vključenih 11.800 delavcev Siemensa v Nemčiji in dodatnih 16 tisoč delavcev v drugih državah po svetu. Podjetje je do zdaj prijavilo že več kot 53 tisoč patentov.

Pred izbruhom krize se je zdelo, da so storitvene dejavnosti svetilnik upanja, ki bo Evropi prinesel delovna mesta in gospodarsko rast. Industrijska proizvodnja se je dojemala kot zastarela. Pozabite na jeklarstvo, ladjedelništvo, strojegradnjo, so nas prepričevali, prihodnost je v storitvah: v trgovini, gostinstvu, turizmu, bančništvu, zavarovalništvu, zdravstvu, šolstvu. Tovarniški dimniki, iz katerih se vijejo črni oblaki, ki onesnažujejo zrak, in množična proizvodnja – oboje se povezuje z industrijo – niso ustrezali podobi sodobnega gospodarstva v razvitih državah. Potem pa je prišla kriza. In z njo spoznanje, da brez industrije ne bo ustrezne zaposlenosti. »Treba se je zavedati, da vsako četrto delovno mesto izhaja iz industrije in vsaj eno delovno mesto iz storitvenih dejavnosti se navezuje na industrijo,« pravi Lidija Jerkič, predsednica Sindikata kovinske in elektroindustrije Slovenije.

Po oceni evropske komisije iz industrije izhaja 80 odstotkov raziskav in razvoja v zasebnem sektorju ter več kot 80 odstotkov izvoza. Brez močne industrije si je danes težko predstavljati konkurenčno gospodarstvo. Poleg tega so države z močnejšo industrijo iz krize izšle manj prizadete kot tiste, ki so ta sektor bolj ali manj zanemarile. Pred časom je nemška zvezna kanclerka Angela Merkel predsedniku britanske vlade Davidu Cameronu pojasnjevala: »We actually make things!« Anemična gospodarska rast in anemična rast produktivnosti v Veliki Britaniji se pojasnjujeta prav z zmanjševanjem industrijske proizvodnje.

Nemčija je še pravočasno dojela, da za ohranitev zaposlenosti potrebuje močno industrijo. Tudi zato je krizo prestala bolje od tistih evropskih držav, ki so industrijo zanemarile.

»Industrija je lokomotiva gospodarskih dejavnosti,« pravi nekdanji gospodarski minister Metod Dragonja. »Postindustrijske družbe seveda bolj temeljijo na storitvah, ki so poleg tega odraz drugačne strukture porabe, posebej če vemo, da so v storitvah tudi širše socialne storitve, kot sta zdravstvo in izobraževanje. Zato je industrija v nekem pogledu zrela dejavnost, vendar pa se ji nobena resna država ne more odpovedati ali jo zanemariti.« Treba je vedeti, da je rast produktivnosti v storitvenih dejavnostih praviloma skromna.

»Redka so razvita gospodarstva, ki jim uspeva pretežno na račun storitvenega sektorja, industrijsko proizvodnjo pa zanemarjajo,« pravi Rok Kogej iz Iniciative za demokratični socializem. »Če že obstajajo takšna gospodarstva, je njihov položaj v svetovnem kapitalizmu navadno rezultat izjemnih in neponovljivih naravnih razmer, zgodovinskega razvoja ali obojega. Praviloma torej velja, da je treba za polno zaposlenost ali vsaj čim višjo stopnjo zaposlenosti v gospodarstvu imeti tudi razvito industrijsko proizvodnjo. Država z razvito industrijo hkrati pospešuje izvoz in se brani pred pretirano odvisnostjo od uvoza ter tako ohranja makroekonomsko ravnotežje.«

Nemčija je med prvimi dojela, da brez močne industrije ne gre. Zato danes delež industrije v nemškem bruto domačem proizvodu še vedno presega 20 odstotkov, denimo v Franciji, Veliki Britaniji in Grčiji pa znaša le še okoli deset odstotkov. Močna industrija je tudi eden izmed razlogov, da je kriza Nemčijo prizadela manj kot druge evropske države. Med mladimi do 25. leta je brezposelnost v Nemčiji danes le sedemodstotna, v Grčiji in Španiji pa več kot 50-odstotna.

Po prepričanju marsikoga je bila za nemški gospodarski čudež ključna reforma trga dela, ki jo je na začetku prejšnjega desetletja izpeljala socialdemokratska vlada Gerharda Schröderja. A je takšna razlaga zavajajoča. »Najnovejše raziskave kažejo, da je vloga strukturnih reform iz paketa Hartz precenjena,« pravi Kogej. »Nemčija je industrijski primat v evropskem gospodarstvu utrdila že vsaj desetletje prej, zato je treba razloge zanj iskati takrat. In ne najdemo jih v takšnih ali drugačnih strukturnih reformah, ampak v specifični strukturi nemških industrijskih odnosov (sistem decentraliziranega plačnega pogajanja), združitvi obeh Nemčij in zrušitvi dejansko obstoječih socializmov. To troje je v devetdesetih letih ustvarilo ogromen pritisk na plače nemških delavcev, ki jim je grozila selitev industrijske proizvodnje na po novem kapitalistični Vzhod, hkrati pa so lahko deli nemške industrije, na primer avtomobilska, na Vzhodu poiskali poceni dobavitelje, kar je prav tako pripomoglo k večji konkurenčnosti nemškega gospodarstva. Vsekakor je izkušnja nemškega gospodarstva praktično neprenosljiva, saj je konkurenčnost relativna in ne absolutna kategorija – naj se vsi še tako trudijo, je lahko najbolj konkurenčen vedno samo eden.«

Sodobna industrija je seveda drugačna od tiste v 20. stoletju. To niso več kolone delavcev za tekočim trakom. Sodobna industrija je digitalizirana in robotizirana. Temelji na raziskavah in razvoju, na inovativnih, tehnološko naprednih izdelkih. Nemška kanclerka je v evropski javnosti upravičeno osovražena zaradi trmastega vztrajanja pri zategovanju pasu in ponižujočega odnosa do Grčije. Vendar pa ji ni mogoče očitati, da je neumna. Nemčija se kljub krizi in zmanjšanju naročil, ki ga je ta povzročila, ni odpovedala industrijski proizvodnji. Nasprotno: njen cilj je postati vodilna država četrte industrijske revolucije z digitalizirano proizvodnjo.

Januarja 2012 je bila ustanovljena delovna skupina pod vodstvom dr. Siegfrieda Daisa iz družbe Bosch in prof. Henninga Kagermanna iz Nemške akademije znanosti in inženirstva, ki je pripravila smernice za sodobno nemško industrijsko strategijo Industrie 4.0. Nemška zvezna vlada je za zagon projekta namenila 200 milijonov evrov, ta denar so razpršili po raziskovalni sferi, industrija pa namerava v projekt vsako leto vložiti 40 milijard evrov. Nemčija ima v tovarnah danes petkrat več robotov kot Francija. Industrie 4.0 je najljubša tema Merklove, omeni jo v skoraj vsakem govoru o gospodarstvu. Januarja letos, na svetovnem gospodarskem forumu v Davosu, je Evropo pozvala, naj se zgleduje po nemški viziji digitalne revolucije.

Francoska socialistična vlada zdaj hiti, da bi ujela Nemčijo. Za udejanjanje vizije Industrija prihodnosti je Francija letos namenila 3,4 milijarde evrov. Do konca prihodnjega leta naj bi v tej državi nastalo 15 »inteligentnih« tovarn, več naj bi vlagali v raziskave. Tudi skandinavske države imajo jasno industrijsko vizijo. Tako je na primer Švedska leta 2013 sprejela strategijo Made in Sweden 2030.

Globalizacija je spremenila način obnašanja korporacij. Še pred 20 leti je prinašala velike zaslužke tistim, ki so se na hitro odločili za selitev proizvodnje v dežele z nižjimi stroški. Danes ni več tako.

Vse razvite države pospešeno vlagajo v proces reindustrializacije, in to ne brez razloga. Gre za vprašanje samozadostnosti, varnostnega vidika, zagotavljanja preskrbovalnih verig v času vojaških oziroma političnih sporov, uravnoteženja trgovinske bilance itd. »Sleherna država v EU pripravlja svoje načrte, kako pospešiti reindustrializacijo. Ključni cilj je povečati inovativnost, tehnološko razvitost ter sodelovanje z raziskovalno in razvojno sfero. Seveda tega brez povečane vloge države in njenih institucij v Evropi ne bo mogoče doseči,« je prepričan Marjan Mačkošek, predsednik Gospodarske zbornice Slovenije in glavni direktor jeklarske družbe Štore Steel.

Siemensova »inteligentna« tovarna v Ambergu je danes morda izjema, a že čez nekaj let bo standard za večino ali vsaj veliko evropskih tovarn. Kolektor, eno od uspešnejših slovenskih podjetij, je v začetku julija v Laktaših pri Banjaluki odprl proizvodni obrat, kjer 350 delavcev izdeluje komutatorje za avtomobile in letala. V prihodnjih letih nameravajo v tem obratu zaposliti še sto ljudi. To ni osamljen primer. V zadnjem času se proizvodnja vrača iz Azije v Evropo in ZDA. Američani so izumili celo nov izraz – kot nasprotje ’offshoringa’ uporabljajo ’reshoring’. Ameriška vlada je šla tako daleč, da podjetjem, ki so se pripravljena vrniti domov, ponuja finančno spodbudo. Računa, da bo z oživitvijo industrije na domačih tleh prišla do novih delovnih mest, ki jih ZDA potrebujejo zaradi hitrega prirastka prebivalstva.

»Globalizacija je spremenila način obnašanja korporacij. Še pred 20 leti je prinašala velike zaslužke tistim, ki so se na hitro odločili za selitev proizvodnje v dežele z nižjimi stroški. Danes ni več tako, razen pri selitvi proizvodnje na afriško celino, ker je delovna sila še vedno zelo poceni,« pravi Stojan Petrič, dolgoletni predsednik koncerna Kolektor, zdaj pa predsednik sosveta Kolektor Group.

Posledica selitev proizvodnje je zmanjševanje števila zaposlenih v razvitih državah in hkrati povečanje proizvodnje na trgih z nižjo ceno dela. Višanje življenjske ravni v teh deželah je povečevalo povpraševanje. Hkrati pa so se povečale zahteve po višjih plačah, ki so jih tuje korporacije morale sprejeti. Na Kitajskem se plače zadnja leta povečujejo za več kot deset odstotkov na leto.

»Kitajska tehnološko in razvojno zelo hitro napreduje, hkrati pa postaja čedalje dražja. Z razvojem industrije je potrebnih vedno več kompetenc, tehnologije in tudi zato je Evropa spet konkurenčnejša. Proizvodnja se prav tako vrača zaradi ugleda blagovne znamke Made in Europe, pa seveda zaradi zavedanja proizvajalcev, da bodo imeli napredno tehnološko znanje le, če bodo imeli proizvodnjo na domačih tleh,« pojasnjuje Mačkošek. Kupci vse bolj cenijo doma proizvedene izdelke. ’Made in Europe’ ima v očeh vedno bolj osveščenih potrošnikov prednost pred ’Made in China’ in ’Made in Vietnam’.

Ko so nemška podjetja, ki so proizvodnjo že preselila iz Kitajske in drugih dežel nazaj domov, povprašali po razlogih za to odločitev, jih večina na prvo mesto ni uvrstila stroškov delovne sile, ampak težave z zagotavljanjem kakovosti izdelkov – to naj bi bil glavni razlog, da je proizvajalec bonbonov Katjes prenesel proizvodnjo iz Italije in Finske nazaj v Nemčijo, da je proizvajalec grelnikov vode Stiebel Eltron proizvodnjo vrnil iz Slovaške, da je proizvajalec plišastih medvedkov Steiff proizvodnjo prenesel nazaj iz Kitajske in da je proizvajalec čokolade Ritter-Sport proizvodnjo vrnil iz Rusije (rusko mleko in sladkor sta negativno vplivala na okus izdelkov). Eden od pomembnih razlogov za vračanje podjetij, še zlasti visokotehnoloških, je tudi, da doma lažje zavarujejo intelektualno lastnino in preprečujejo industrijsko vohunjenje. Poleg tega si podjetja težko privoščijo večtedensko ohranjanje zalog. Ali kot pravi Mačkošek: »Ključna je prožnost dobave. Prevoz blaga iz Kitajske v Evropo pa traja štiri do pet tednov.« Nekaj je gotovo: če bi Kitajci dejansko upoštevati vse ekološke omejitve in jih všteli v ceno, bi nesporno postali predragi in vsa proizvodnja bi se takoj preselila nazaj na Zahod, je prepričan Mačkošek.

Podjetjem, kot je Kolektor, se proizvodnjo že zdaj bolj splača imeti v državah nekdanje Jugoslavije. »Primerjava proizvodnih stroškov, davčnih obremenitev in ustvarjenega dobička danes vse bolj daje prednost deželam vzhodne Evrope, zlasti Republiki srbski, Srbiji in Makedoniji. Zdaj so stroški dela za enako opravljeno delo v Republiki srbski in Srbiji že primerljivi s stroški dela na Kitajskem, so pa še vedno višji kot v Indiji in Vietnamu,« pravi Petrič. Niso pa stroški dela edini razlog, da je Kolektor proizvodni obrat odprl prav v Republiki srbski. »Stroški energije so tu nižji za več kot deset odstotkov kot na Kitajskem, lažje je komunicirati, lojalnost je večja, navsezadnje je večja tudi varnost pri zaščiti prenesene tehnologije oziroma know-howa v primerjavi z deželami Daljnega vzhoda.« Kljub temu Petrič ne pričakuje množičnega vračanja industrije, saj so potrebe kitajskega trga tolikšne, da lahko absorbirajo lokalno proizvodnjo. Vendar tudi novih selitev proizvodnih zmogljivosti na Kitajsko in v Indijo ne pričakuje oziroma le v zelo omejenem obsegu. »Še naprej bodo velike korporacije procese razvoja, oblikovanja in konstrukcije za nove visokotehnološke izdelke ohranjale doma. Tu mislim predvsem na razvoj novih tehnologij za medicino, elektroniko, biotehnologijo, nanotehnologijo, mobilno tehnologijo ... Za delovno intenzivne panoge, kot je tekstilna industrija, pa se bo še vedno ohranjala proizvodnja v poceni deželah Daljnega vzhoda.«

Ni tragedija to, da podjetja v Sloveniji propadejo, saj v bitki na trgu vsi ne morejo zmagati. Tragedija je odsotnost družbeno odgovorne industrijske politike za oživitev zdravih jeder propadlih podjetij.

Delež industrije v evropski ekonomiji se je v obdobju krize zmanjšal z 20 odstotkov na 15,1 odstotka. Evropska komisija ga želi do leta 2020 spravi nazaj na vsaj 20 odstotkov BDP, kar bo za nekatere države zahtevna naloga. V Grčiji, Španiji in na Portugalskem se je industrijska proizvodnja v času recesije skrčila za 20 do 30 odstotkov. »V Evropi bo doseganje tega cilja zelo odvisno od pogojev, ki jih bo postavila za ponovno privabljanje industrije. Ostri ekološki standardi in pretirana zelena politika so posebna ovira za ta proces,« je realen Dragonja. Težava evropske industrije je, da ji primanjkuje investicij: leta 2007 je skupni delež investicij znašal 21,3 odstotka evropskega BDP, nato pa se je do leta 2014 skrčil na 17,3 odstotka.

Evropski ekonomsko-socialni odbor je aprila lani pripravil mnenje o preselitvi industrijskih panog nazaj v EU v okviru reindustrializacije. V tem mnenju države članice poziva, naj vzpostavijo nova ali oživijo stara industrijska območja in obrate, ki so zmanjšali dejavnost zaradi preseljevanja predelovalne industrije, poziva pa jih tudi, naj organizirajo posebna informacijska središča za procese preselitve in vračanja. »Ne moremo še naprej dopuščati, da industrija zapušča Evropo. Naši kazalniki so kristalno jasni: evropska industrija lahko doseže rast in ustvarja delovna mesta. Če bomo delali skupaj in obnovili zaupanje, lahko industrijo spet preselimo v Evropo,« je decembra 2012 dejal takratni evropski komisar za industrijo in podjetništvo Antonio Tajani. Niso pa glede ponovne industrializacije vsi tako optimistični. Nekateri dvomijo, da je kolo še mogoče zavrteti v drugo smer, zlasti bi težave lahko nastale zaradi omejitev državnih pomoči, ki jih postavlja Bruselj. »EU bo morala spremeniti neproduktivno politiko državnih pomoči in priznati, da so vložki države na začetni stopnji razvoja ne samo produktivni, ampak da pozneje omogočajo normalen razvoj konkurence na trgu,« meni Mitja Gaspari, nekdanji minister za razvoj in evropske zadeve.

Nemčija sicer presega cilj, ki ga je glede deleža industrije določila evropska komisija, a tudi njo čaka še veliko sprememb. »Nemčija potrebuje nov model, ki bo omogočal večjo socialno varnost in zaposljivost, to pa je mogoče doseči le z razvojem storitvenih dejavnosti,« je prepričan Petrič. »Zagato za nemško vlado pomenijo nekvalificirani tuji delavci. Zanimivo bo videti, kakšno strategijo bo Nemčija uporabila v prihodnjih desetih letih. Spremembe, ki se dogajajo na razvojnem področju, bodo povzročile socialne napetosti ne le v Nemčiji, ampak v vsej EU.«

Kje v tej bitki za prevlado na trgu je Slovenija? »Žal Slovenija že vrsto let nima industrijske politike. Različne strategije, ki jih imamo, med seboj niso povezane in še manj nadgrajene s konkretnimi ukrepi,« pravi Mačkošek. Še ostrejši je Kogej: »Ni naključje, da po prehodu v kapitalizem ni ostal niti en večji poslovni sistem, razen Mercatorja. V tranziciji smo opustili vsakršno industrijsko politiko, vredno tega imena, podjetja in industrijske verige z največ potenciala, denimo Iskro, pa razkosali, razprodali ali pa jih preprosto pustili propasti. S strinjanjem z vsemi nesmiselnimi pravili evropskih integracij in še posebno s trenutno privatizacijo zadnjih ostankov družbenega premoženja se odpovedujemo tudi možnosti, da bi lahko v prihodnosti tranzicijske napake popravili.« A ker upanje umre zadnje, so pri GZS v začetku julija ustanovili strateško skupino Slovenija 5.0, ki jo vodi Mačkošek. Ta naj bi do oktobra pripravila industrijski manifest. »Res je, da je v zadnjem desetletju precej industrij propadlo, vendar se ne morem strinjati, da Slovenija danes nima zelo razvite industrije. Industrija je še vedno vlečni konj slovenskega gospodarstva. Vsi vidimo le, da so nekateri veliki sistemi propadli, ne vidimo pa grozdov novih konkurenčnih majhnih podjetij, ki so stopila na njihov prostor,« pravi Mačkošek.

Tragedija ni to, da podjetja pri nas propadajo, saj je logično, da v bitki na trgu vsi ne morejo zmagati. »Tragedija je odsotnost družbeno odgovorne industrijske politike za oživitev zdravih jeder propadlih podjetij in to, da postopek prodaje premoženja podjetja v stečaju ali likvidaciji traja predolgo,« pravi sindikalistka Jerkičeva.

Slovenija ima v primerjavi z Grčijo še vedno dokaj močno industrijo. V naši industriji je danes zaposlenih 188 tisoč ljudi, ustvari tretjino celotne prodaje in 57 odstotkov celotnega izvoza ter dosega šest milijard evrov dodane vrednosti. Po deležu predelovalne industrije smo nad evropskim povprečjem. Spodbudno je tudi, da so se v zadnjih letih zmanjšale delovno intenzivne panoge, okrepile pa panoge, ki temeljijo na znanju in inovacijah. »Zelo pomembno je, da ne bomo razvijali le obratov tujih mednarodnih družb, ampak podjetja, ki imajo ključne poslovne funkcije v Sloveniji,« pravi Dragonja.

Seveda pa industrijske proizvodnje ne gre fetišizirati. »Novoustvarjeno delovno mesto profesorja na srednji šoli ne bi smelo biti nič manj družbeno zaželeno kot tisto delavca za tekočim trakom – in nasprotno,« meni Rok Kogej. »Poleg tega reindustrializacija ni edini način doseganja višje stopnje zaposlenosti, to lahko dosežemo tudi drugače: s krajšanjem delovnega tedna s 40 na 35 ali celo na 30 ur, z rastjo javnega sektorja, denimo zdravstva, šolstva in znanosti, pa tudi z infrastrukturnimi naložbami. Pametno izpeljan projekt drugega železniškega tira Koper–Divača bi po ocenah ekonomistov v času gradnje infrastrukture ustvaril 3000 delovnih mest, v času uporabe te infrastrukture pa še 6000.«

Nekaj razlogov za vračanje dejavnosti iz Kitajske na Zahod

• Višina stroškov preseljenih dejavnosti presega pričakovanja

• Vse bolj zapleteni proizvodi in potreba po spreminjanju embalaže, da bi ugodili željam strank

• Zmanjšanje stroškov energije v ZDA

• Močnejše državne spodbude za rast v ZDA

• Nujnost čezmerne proizvodnje, da bi napolnili zabojnike

• Čakanje na proizvode zaradi negotove dostave, nestalna kakovost, carinski postopki

• Višji prevozni stroški zaradi napol praznih ladij

• Obsežnost zaloge blaga na poti

• Veliko več napak pri lokalnih virih

• Slaba kakovost proizvodov

• Manjša možnost odziva na povpraševanje zaradi fizične ločenosti kraja proizvodnje in kraja razvoja

• Večji stroški usklajevanja dobavne verige

• Visoka stopnja brezposelnosti v državi izvora

• Tveganje zaradi menjalnih tečajev