Plan B za Evropo

Rok Kogej, Politolog in sodelavec Inštituta za delavske študije, član IDS

24. 7. 2015  |  Mladina 30  |  Komentar

Kot sta grški referendum 5. julija in zmaga naprednih sil (»ΌΧΙ«) evropsko levico združila, tako jo je kapitulacija grške vlade le nekaj dni kasneje spet razbila. V grobem so se oblikovali trije tabori. Nekateri so v kapitulaciji videli izdajo ljudske volje in »pristnega levičarstva«. Drugi so jo razumeli kot domala herojsko odločitev, ki jo je bilo resda težko sprejeti, vendar bi vsaka druga odločitev vodila v gotovo pogubo. Ocena tretjih, ki se jih vse prerado zamenjuje s člani prvega tabora, pa je bila kompleksnejša. Drži, odločitev, ki jo je sprejel krog Aleksisa Ciprasa, je bila težka, a pod danimi pogoji nujna. Sprejeta namreč ni bila v zgodovinskem vakuumu, ampak po tem, ko je Evropska centralna banka teden dni pred referendumom grškim bankam nehala povečevati obseg izredne likvidnostne pomoči (Emergency Liquidity Assistance; ELA), kar je grško vlado prisililo v zaprtje bank in uvedbo kapitalskih kontrol. In sprejeta je bila pod grožnjo prisilnega izstopa iz območja evra, na katerega Grčija ni bila niti približno pripravljena. Vendar, tako člani tega tabora, je bila ta situacija predvidljiva, grška vlada pa bi jo lahko, če bi se tako odločila, pričakala pod zelo drugačnimi pogoji, ki bi nabor njenih možnosti razširili vsaj še z eno.

Ne glede na to, v katerem od teh treh (ali morda v kakšnem četrtem) taboru se najdemo, moramo priznati, da je bilo zadnjih šest mesecev, od grških parlamentarnih volitev 25. januarja, produktivnih vsaj na neki način. Grška vlada je v pogajanjih z institucijami, nekdaj znanimi kot »trojka«, odstrla ves ideološki balast, s katerim je predvsem evropski del teh ustanov prikrival resnično globino svoje krize. »Prezir do demokracije in ekonomska nepismenost nista zgolj taktični napaki,« je o evropski politični eliti zapisal kolumnist Financial Timesa Wolfgang Münchau. »Ti ‘kvaliteti’ sta zadnji ideološki zaplati tistega, kar je od evropskega projekta še ostalo.« Po vsem tem le še redki verjamejo, da je Evropa prostor sožitja enakih in enakopravnih narodov. Vse več ljudi tudi razume, da smo s posojili Grčiji v resnici solidarni predvsem z nemškimi, francoskimi in drugimi bankami. Vendar tudi ta »stranski učinek« pogajanj, grška propagandna zmaga, ne more prikriti dejstva, da je bil, glede na mandat, ki sta mu ga dala njegova stranka in grško ljudstvo, Ciprasov krog v njih vseeno poražen.

Danes nam o tem, zakaj je trojka v pogajanjih z grško vlado nastopila tako ostro, in to že od samega začetka (ECB je že 4. februarja, le dober teden dni po januarskih volitvah, grškim bankam prepovedala zagotavljanje likvidnosti z zastavitvijo državnih zakladnih menic), ni več treba špekulirati. Predsednik Evropskega sveta Donald Tusk je prejšnji petek za FinancialTimes (če želite vedeti, kaj politične in kapitalske elite v resnici razmišljajo, morate brati njihova glasila) prostodušno priznal, da se boji »ideološke ali politične okužbe, ne finančne okužbe, od te grške krize«. Glavni strah evropskih elit je torej še ena leva vlada, denimo jeseni v Španiji (Podemos) ali naslednje leto na Irskem (Sinn Féin). Hkrati pa iz Varufakisovih pričevanj vemo, da je Wolfgang Schäuble vseh šest mesecev Grčijo želel vreči iz območja evra, ne glede na morebitni pogajalski izplen, ker bi s tem discipliniral vse bolj uporni Francijo in Italijo. Iz grških medijev pa vemo tudi, da so uradniki Evropske komisije za ta primer pripravili podroben načrt ukrepanja, s katerim je Jean-Claude Juncker dan pred njegovo kapitulacijo seznanil tudi Ciprasa.

Razlog, zakaj ima Ciprasov krog tolikšen odpor do same možnosti izstopa iz območja evra, je ideološki.

Če je grška vlada vedela za velik interes druge strani, da jo v pogajanjih popolnoma poniža, in za njeno pripravljenost, da jo na koncu vrže iz območja evra ali da to vsaj uporabi kot grožnjo, zakaj se potem na to možnost ni pripravila? Izsiljeni izstop bi bil gotovo vsesplošna katastrofa, a če bi se Grčija nanj pripravila, bi bilo lahko drugače. Argentina je leta 2002 vrednost svojega pesa razvezala od vrednosti ameriškega dolarja (kar je izvedbeno drugače kot uvesti novo valuto, po učinkih pa niti ne) in začetni recesiji je kmalu, že čez tri mesece, sledilo gospodarsko okrevanje. Varufakisova ekipa na finančnem ministrstvu naj bi celo že začela priprave za primer, da bo ECB grškim bankam prekinila dotok likvidnosti, kar se je potem tudi zgodilo. In od izdaje zadolžnic, ki ga je predvidela Varufakisova ekipa, do uvedbe nove valute je le majhen korak, zlasti če bi grška vlada tudi vzpostavila nadzor nad svojo centralno banko in poslovnimi bankami. Zakaj je Ciprasov krog, s podpredsednikom vlade Janisom Dragasakisom na čelu, te priprave (pa tudi vse prejšnje premisleke in ukrepe v tej smeri) ustavil, kar naj bi v resnici botrovalo Varufakisovem odstopu?

Se mora Grčija Evropi idejno in praktično odpovedati? Nasprotno, prevzeti mora politično pobudo in obstoječo Evropo v temeljih pretresti.

Razlog, zakaj ima Ciprasov krog tolikšen odpor do same možnosti izstopa iz območja evra (plan B), da je vztrajal pri pogajanjih s trojko (plan A), tudi ko je bilo že kristalno jasno, kakšno ceno bo moral zato plačati, je ideološki. Dobro ga je povzel urednik založbe Verso Sebastian Budgen, ko je v zvezi s Ciprasovim krogom ugotovil, da si nekateri »lažje predstavljajo konec kapitalizma kot pa konec EU ali vsaj evra«. Izbira, kot jo je grškemu parlamentu predstavil Cipras, naj bi bila med internacionalizmom evropskih integracij in nacionalnim šovinizmom izstopa iz območja evra. Takšno dilemo naj bi potrjevalo dejstvo, da izstop podpirajo tudi Zlata zora in skoraj vse evropske nacionalistične stranke. Vendar se Cipras in njegov krog motita, in to celo dvojno. Prvič, četudi bi še naprej vztrajala pri planu A, bi že samo obstoj plana B njuno pogajalsko pozicijo močno okrepil. In drugič, izstop iz območja evra, kot bi ga moral Ciprasov krog zagovarjati, ne bi smel biti izstop nacionalne samozadostnosti. Izstop, kot bi ga morali kot socialisti in zato internacionalisti zagovarjati, bi bil izstop preloma s kapitalizmom in začetka gradnje drugačne Evrope.

Novi grški finančni minister Evklid Cakalotos je nekje pojasnil, da je evropskim integracijam zavezan zaradi neuspeha socialdemokratskega projekta »keynesovstva v eni državi«, kot ga je denimo v začetku osemdesetih let izvajala francoska vlada pod vodstvom Françoisa Mitterranda. Ta neuspeh naj bi dokazal, da levica v spopadu z mednarodnim kapitalom nujno potrebuje zaledje transnacionalnih institucij. Sklep je pravilen, le izbira institucij je za zdaj napačna. Območje evra, kot ga poznamo danes, je v resnici ekonomska kletka, ki varuje nemško konkurenčnost nasproti drugim evropskim državam. Potrebno reformo si je preprosto zamisliti. EU in območje evra bi bilo treba dopolniti tudi s socialno, politično in predvsem transferno unijo, ki bi kapitalske presežke, akumulirane v centru, demokratično in solidarno razporedila po vsem svojem ozemlju. Vendar Grčija na takšno EU in območje evra ne more več čakati. To ne pomeni, da se mora Evropi idejno in praktično odpovedati. Nasprotno, prevzeti mora politično pobudo in obstoječo Evropo v temeljih pretresti. Plan B zato ni le za Grčijo. Plan B je tudi za Evropo.