Sir Richard J. Roberts

Sir Richard J. Roberts je za epohalna spoznanja izpred 38 let prejel pred dvanajstimi leti Nobelovo nagrado in mu je naša alma mater pravkar po pravici podelila častni doktorat. V priznavanju njegovega pomena pa bi mu najiskreneje svetoval, da razmisli o nekaterih tezah svojega predavanja in ne zmanjšuje svojega ugleda s pisanjem čustvene knjige o domnevnem „zločinu proti človeštvu“, kar naj bi bilo nasprotovanje pospešenemu uvajanju gensko spremenjenih rastlin. Sir Roberts sicer priznava, da je npr. firma Monsanto samopašno pogoltna, toda meni, da je takih firm samo nekaj malega, drugim pa izreka priznanje. V genski tehnologiji, ki je njegovo primarno področje, pa argumentira presenetljivo mehanicistično: zamenjavo gena v rastlini primerja z zamenjavo delov med avtomobili: „uplinjač iz rolls-roycea vgradimo v volkswagna“(!). Problem gensko spremenjenih rastlin je pač ta, da so rastline organizmi in da bi bila še primerjava z računalniki huda simplifikacija. Proti staremu mehanicizmu je nastopal vitalizem, ki je (brez pametne razlage, vendar upravičeno) opozarjal na posebnost življenja in kazal na sofisticirani proces, kako rastlina v svojem razvoju programirano oblikuje denimo dolge in kratke poganjke, liste, korenine, da o cvetu in plodu niti ne govorimo. Pri živalih so stvari še bolj zapletene. Spor med mehanicisti in vitalisti je učinkovito zaključil pred sredo 20. stoletja Ludwig von Berthalanffy z „organizmično teorijo“, ob kateri so se pozneje navdihovali avtorji „sistemske teorije“. Življenje poteka kot bivanje organizmov, opraviti imamo s procesom procesov. Kako delujejo naravno dani organizmi, se je uravnotežilo v okoljih; že prenos v drugo okolje lahko rastlino spremeni v invazivko. Po izkušnji, ko je gospa guvernerjeva v Avstraliji odvrgla kaktus, ki je postal grd, nato pa so rabili desetletja, preden so uvozili insekta, ki je invazivko omejil, so invazivke postale tema za načrtne akcije zatiranja. Kako se bo obnašala gensko spremenjena rastlina, torej drugačen organizem, ni že kar naprej jasno, tako da je previdnost res „mati porcelanaste sklede“. Ali bi „zlati riž“ res lahko čudežno odpravil prehranske bolezni otrok, ki jih je povzročilo industrijsko luščenje riža, ne vem, ni pa neverjetno, da bi prinesel težke milijarde kaki trans-

nacionalki. Naj končam: gensko spreminjanje organizmov je stvar znanosti, ki naj ima pri tem vso podporo in naj ravna z vso etično odgovornostjo. Uvajanja gensko spremenjenih organizmov v odprti svet pa ne gre prepuščati „javno-zasebnemu partnerstvu“, v katerem monsantos in sondiablos vlečejo odkritja raziskovalcem z miz. Proč z lahkomiselnostjo! Notranji program rastlinskega organizma se dogaja s humoralno (ali tekočinsko) regulacijo (pri živalih z nevralno in s humoralno). Genski poseg je poseg v to regulacijo. Za analogijo vzemimo biokemični poseg v humoralno regulacijo rastlin: glifosat (učinkovina v znamenitem Round-Upu). Glifosat podre usklajenost med koreninami in rastjo nadzemnih delov; ti podivjajo in rastlina umre od neprehranjenosti korenin. Pokazalo pa se je, kako glifosat ruinira tudi organske sisteme živali s človekom vred: od genoma do rakotvornih učinkov.

Naj torej Sir Roberts svoj čas rajši posveti temu, v čemer je velik!