Čudne zahteve

Državni uradnik na ministrstvu za kulturo Velko Glaner mi v pismu, objavljenem v Mladini št. 30, očita ali kar podtika, da sem »napačno navedel« ključna dejstva iz zdaj že precej »slavnega« dopisa, s katerim omenjeno ministrstvo javnim zavodom s področja kulture prepoveduje sklepanje pogodb z osebami, ki so ali bi lahko bile v kakršnem koli sorodstvenem ali družinskem razmerju z zaposlenimi v javnih zavodih. Glanerjev očitek se sklicuje na kritični komentar, ki sem ga pod naslovom Arbeitsverbot objavil 4. julija v Dnevnikovem objektivu. Obtožbo zavračam, kajti prav ničesar v svoji kolumni nisem navajal napačno. Ker je v mlinu očitno treba povedati dvakrat, prepisujem zloglasni del dopisa od črke do črke še enkrat: »Avtorskih in podjemnih pogodb javni zavod, v skladu s tem splošnim soglasjem, ne sme sklepati s svojimi zaposlenimi niti z njihovimi družinskimi člani (zakonec, otroci, posvojenci, starši, posvojitelji, bratje, sestre (ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu ali ne) in osebe, ki z zaposlenimi živijo v skupnem gospodinjstvu ali zunajzakonski skupnosti). (…) Dijak oz. študent [ki želi honorarno delati v javnem zavodu], v skladu s tem splošnim soglasjem, ne sme biti družinski član zaposlenega v javnem zavodu.« Tako piše in tako sem dopis citiral tudi že prvič. Nikjer pa ne najdem stavka, s katerim bi ministrstvo kaj »izrecno poudarilo«, ali kjer bi bilo »jasno zapisano, da ministrstvo nikakor ne prepoveduje dela sorodnikov«, kot trdi mag. Glaner. Njegov dopis (ki ga je v izdatno širši verziji pred tem priobčil tudi že v Dnevnikovem Objektivu) je nespretna in gostobesedna naknadna interpretacija smešnega birokratskega izdelka, polna moralno politične demagogije, s katero bi se ministrstvo za kulturo z zapletenim birokratskim zamegljevanjem ter izumljanjem vedno novih in novih »soglasij« zdaj rado izvleklo iz nedvomne blamaže, v katero se je zapletlo z zloglasnim dokumentom. (Mimogrede, naj si še jaz privoščim en oklepaj: kaj pa vse tete in slavni strici iz ozadij, kaj pa nečakinje in nemara tudi nečaki; so vnukinje in vnuki že odrešeni te strašne fatve? Bo moral direktor gledališča ukrepati že preventivno in prositi za soglasje, da lahko še spi s svojo ženo, kajti potomec, ki bi ga spočela, bi se v življenju kaj lahko odločil za gledališki poklic in ostal brez službe? Norčujemo se lahko v nedogled, toda kaj drugega nam sploh še preostane?) V normalnih demokratičnih razmerah bi se sodelovanje ministrstva za kulturo pri oblikovanju kadrovske politike javnih zavodov moralo končati v najzgodnejši fazi načelnih opredelitev. Vse, kar temu sledi, bi morala biti (in po zakonu tudi je!) stvar avtonomnega odločanja (in ne le odgovornosti) vodstev zavodov, v katerih sedijo dovolj kompetentni in odgovorni ljudje, ki ne potrebujejo moralno političnih podukov in karikature totalitarnega nadzora. Nobenih soglasij, ne splošnih ne posamičnih, tu ne bi smelo biti, saj niso nič drugega kot grob poseg v avtonomijo (samo)upravljanja in vodenja na področju kulture, v skrajni konsekvenci tudi potencialen poseg v svobodo umetniškega ustvarjanja. Množico zakonov, ki mimo ustavnih standardov zdaj »urejajo« ta vprašanja in na katere se sklicuje dopis, bi bilo treba odpraviti, ne pa fabricirati še novih. V tem je bistvo moje kritike, ki ga uradnik službe za odnose z javnostmi MK Glaner ne želi, noče ali morda ne zna prebrati. Te dni se prebijam skozi izjemno zanimivo knjigo dveh nemških družbenih teoretikov in kritikov Markusa Metza in Georga Seeßlena z naslovom Blödmaschinen. Die Fabrikation der Stupidität (»Stroji za poneumljanje. Fabriciranje stupidnosti«; prevod je približen). Nekdanje temelje družbenih razmerij in sistemov, kot so vednost, znanje, etična merila, umetniška svoboda, svoboda posameznika itd., je sodobni kapitalizem nadomestil s »stroji za poneumljanje«, ki jih avtorja prepoznavata v medijih, množični proizvodnji popularne kulture, marketinških strategijah, političnih diskurzih, izdelkih za množično potrošnjo itd., itd., tega je veliko, vso fenomenologijo poneumljanja evidentirata in precej duhovito analizirata na več kot 800 straneh. Ni težko uganiti, da služijo »stroji za poneumljanje« tako za fasciniranje množic kot za njihovo nadzorovanje, se pravi za vladanje. Po analogiji bi lahko zaključili, da se tudi slovensko ministrstvo za kulturo (skupaj z nekaterimi drugimi državnimi uradi) v zadnjem času vse bolj spreminja v nekakšno Blödkanzlei, v kanclijo za fabriciranje stupidnosti, pa seveda za nadziranje »polja« in tlačanov, ki tam še garajo. Kljub vsemu.