Avstrijska lekcija

Avstrijska država je, da bi vsaj nekoliko zmanjšala ogromno finančno breme, ki so ga davkoplačevalci prevzeli zaradi reševanja koroške Hypo banke, avgusta 2014 sprejela zakon, s katerim je razlastila imetnike podrejenih obveznic te banke. Avstrijsko ustavno sodišče je zdaj ugotovilo, da je bila razlastitev neustavna, ker gre za »kršitev temeljne pravice do zasebne lastnine«.

Sodišče je tudi ugotovilo, da je avstrijska država z zakonom neenakopravno obravnavala posamezne skupine upnikov, še huje, razliko je delala tudi med samimi imetniki podrejenih obveznic, saj je v sanacijo koroške banke vključila zgolj nekatere izmed njih. Sodišče ni odpravilo le nekaj členov zakona, ampak ga je v celoti razveljavilo. In pa: odločitev je sprejelo presenetljivo hitro. Od razlastitve do odločitve sodišča je minilo manj kot leto dni.

Takšen razvoj dogodkov je še kako pomemben za Slovenijo, kajti tudi pri nas so v imenu javnofinančnega prihranka razlastili imetnike podrejenih bančnih obveznic. Le da je šla slovenska država veliko dlje od avstrijske.

V Avstriji so razlastili le imetnike hibridnih, se pravi najbolj tveganih obveznic ene banke, v Sloveniji pa imetnike vseh podrejenih finančnih instrumentov kar šestih bank. Država je zaplenila šeststo milijonov evrov premoženja. »Šlo je za eksemplaričen primer hiperintervencionizma,« pravi ekonomist Bogomir Kovač. Na slovensko ustavno sodišče je bilo zaradi tega vloženih več kot 20 pobud za presojo ustavnosti zakona o bančništvu, vendar ustavni sodniki o zadevi niti po letu in pol še niso presodili. Celo več. Sprva so napovedali javno obravnavo zadeve, potem pa so si premislili in novembra lani za mnenje zaprosili sodišče Evropske unije v Luksemburgu, s čimer so še dodatno, za vsaj leto dni, zavlekli sprejetje končne odločitve.

A kar je še pomembnejše: avstrijski ustavni sodniki za mnenje niso spraševali nobene tuje ustanove, odločili so se povsem avtonomno, upoštevajoč le stroge omejitve, ki jih glede poseganja v zasebno lastnino določa avstrijska ustava. Slovenski ustavni sodniki pa si tega ne upajo narediti in zdaj že mesece ponižno čakajo na navodila iz Luksemburga. Razvoj dogodkov pri sosedih je še toliko bolj pomenljiv, ker je bila Avstrija pri pripravi zakona o sanaciji Hypo banke zelo previdna. Da bi bil zakon čim bolj skladen z ustavo, je vanj vključila tudi pojem pravične odškodnine v zameno za zaseženo premoženje. A četudi je bil avstrijski zakon precej pravičnejši od slovenskega, ga je sodišče razveljavilo. Zakaj že? Povejmo še enkrat: ker je kršil pravico do zasebne lastnine.

Do enakega sklepa bi lahko že zdavnaj in brez kakršnekoli zunanje pomoči prišli tudi slovenski ustavni sodniki. Pravzaprav so že prišli. V pismu, ki so ga poslali sodišču v Luksemburgu, so jasno zapisali, da »ne more biti dvoma o tem, da gre za poseg v pravico do zasebne lastnine«. Če ni dvoma, če je popolnoma jasno, da gre za kršitev ustavno varovane pravice, zakaj kogarkoli spraševati za mnenje? Nobene pravne ovire ni, da se tudi slovenski zakon, ki je omogočil zaplembo premoženja, takoj razveljavi. Edina ovira je politična, strah pred tem, kaj na takšno ’samovoljno’ potezo porečejo bruseljski birokrati in frankfurtski centralni bančniki.

Z vidika davkoplačevalcev bi bilo ceneje, če bi zakon razveljavili takoj, banke pa bi vrnile zaplenjeno premoženje, saj bi se tako izognili plačilu dragih zamudnih obresti in množičnemu vlaganju individualnih odškodninskih zahtevkov. Potencialno je mogočih 120 tisoč pravdnih postopkov, kar bi za dlje časa popolnoma ohromilo slovenska sodišča in krepko podaljšalo čas odločanja v številnih drugih zadevah. Navsezadnje pa se lahko celo zgodi, da bo strošek reševanja za državo višji od zneska, ki ga je prihranila z razlastitvijo podrejenih bančnih upnikov.