Bernard Nežmah: Pamflet

Spoštovani,

Odzivam se na članek Bazen z usodno napako, objavljen 17. julija 2015 v Mladini, avtorja Bernarda Nežmaha.

Po dolgih 15 letih je Ljubljana vendarle hvalevredno dobila prenovljeno kopališče Kolezijo. Kot druga, že obstoječa ljubljanska kopališča se cenovno umešča nekako v sredino obstoječe ponudbe, ker ne more (??) računati na mestne subvencije, kot je to redni primer v bolj bogatih tujih (zahodnih) okoljih. Ali je tak finančni razrez vis-a-vis ostalih mestnih investicij Jankovićeve ekipe pravšnji in optimalni, je možno (in tudi potrebno!) diskutirati. Držati župana za nepremišljeno, preoptimistično obljubo, da bo že za njegovega mandata možno v Ljubljanici plavati, je v pogojih sedanje obvezne in stroge evropske regulative in na drugi strani pomanjkljive ekološke zavesti: kmetijske proizvodnje, še množične nepriključenosti na kanalizacijo, divjih odlagališč in industrijske polucije še najbolj podobno »horizontu«: črti med nebom in zemljo, ki je tem delj, čimbolj se mu skušaš približati.

Spominjati, kot argumentom na to, da je bilo to že leta 1943 možno in v korist preko 100.000 kopalcem, pomeni zanikati, ob kakšnih sanitarnih standardih in zlasti ob kako represivni družbeni klimi se je to dogajalo. Kot kratkohlačnik sem se, po smrti svojega, s strani slovenskih denunciantov, ki so služili italijanskemu okupatorju, izdanega in kot talca ustreljenega očeta, plavanja naučil istega leta pri sorodnikih prav na tem kopališču. Kopališče je nastalo pod tedanjim jezom na Špici (cca 2m visokem, ob razcepu nižje notranjemestne Ljubljanice in višje struge gornjega toka Ljubljanice, s še dvema lesenima bazenoma v Ljubljanici, na lokacije sedanje »Livade« in pa Gruberjevega kanala. Jez je bil prirodno odskočišče za skoke na glavo in tuširanje pod vodnim slapom, kopališče je imelo še plavalno globino do sedanjega mostu na Opekarski cesti in dejansko, kot ena redkih sprostitev v Ljubljani zato izjemno frekventirano; ne glede na (ne)oporečnost vode.

Mesto je imelo tedaj le Bloudkovo (plačljivo) »Ilirijo«, obenem pa je bilo v tesnem, nepropustnem »korzetu« z bodečo žico in bunkerji, ki je po trasi sedanje Poti izoliral mesto od njegove neposredne okolice, s potrebnim »lasciapassare-om« za prestop v katerekoli smeri, vse z namenom povsem preprečiti povezavo med mestnim prebivalstvom in partizani. Na viškem bloku so tako na kontrolnem prehodu ustrelili mizarja, ker je med dvema deskama nosil izvod »Slovenskega poročevalca«! Sredi kopalne sezone je povratnik iz taborišča sredi reke odmevno brenkal na kitaro Gonarški kuplet o njihovi »promenadi« ob večernem apelu, od katerih pa sem si zapomnil samo zaključek: »a v Ljubljani pa obraten je slučaj, same babe, fant edini je pred pošto policaj!« Teh novic tedanji domoljubni »Slovenec«, z dne 5. julija 1943, seveda ni objavljal, saj je bil poln zmag sil osi na vzhodu, severni Afriki in na Atlantiku. Po uspešni kolaboraciji, po septembru 1942 z legaliziranimi enotami MVAC, je predhodnega fašističnega italijanskega župana nadomestil njih kratkovidni domači pomagač, general Leon Rupnik, graditelj nekdanje jugoslovanske »Rupnikove linije« proti Italiji, ki pa je nato isti (kot slovenska verzija Petaina!) najbolj servilno služil. V tistem polet-

ju pa je fašistična Italija (z Badogliom na čelu) špekulativno že iskala poti za svoj prestop med kasnejše zmagovalce. Dopuščati take (vsaj) neustrezne «zgodovinske« primerjave (tudi Hitler je, med drugim, ob KZL-ih tudi prvi gradil avtoceste!) lahko edino pomeni, skozi stranska vrata izvajati poizkus rehabilitacije kolaboracije, kar bi človek komaj pričakoval od tako jasno profiliranega medija, kot je »Mladina« (in zanj v javnosti, upravičeno, cenjena!).