Na severni meji

Pivohram Golar
Jurkovičeva 29, Gornja Radgona
Tel.: 08 383 33 32
Pivohram ob nedeljah in od torka do četrtka toči od 9. do 23., ob petkih in sobotah pa potegne do prve popolnočne ure.

Ambient:
z občutkom obnovljena, v tri štuke zidana mestna hiša z veliko kadilnico in resnim rockom v zvočnikih

Napitki:
pivska karta je izjemna in se še zdaleč ne konča le pri domačem Bevogu, na voljo je tudi kolekcija radgonskih penin in za prgišče mirnih vin

Dostopnost:
lastno parkirišče, gibalno ovirani bodo brez težav prišli v pritlični del pivohrama

Fino:
plac & ponudba piv
burger naša klasika

Ne tako fino:
površna priprava hrane

Klasični burger stane 6,50, svinjska ribica 8,90, sladice pa cenijo na 3,50 evra.

»Kaj je zdaj s tem brezsmiselnim hajcanjem razgretih betic? Mar ne bi bilo bolje za mir stisnit en pir?!« je opazovavši torzo na naslovnici prejšnje številke nizkonakladnika skušal v aktualnopolitične zdrahe bolj posvečene kolege za načrtovano konzumovsko arbitražo ob severni meji animirati vodja severovzhodnega inšpektorskega sektorja. Pred očmi so se mu namreč že prikazovali v mrzlo steklovino natočeni zvarki rokodelskih pivovarjev, ki jih – sodeč po imenu inšpekciji podvrženega obrata – strežejo v Pivohramu Golar. Ta je postavljen med dva gornjeradgonska landmarka: most, ki človeka preko Mure pripelje v Avstrijo, in klet Radgonske gorice, kjer že več kot 160 let nastajajo najbolj priljubljena slovenska peneča se vina.

Radgonski konec bo tako očitno še naprej znan po penečih se napitkih, penečemu se vinu se je pred nekaj leti pridružila še familija rokodelsko varjenih Bevogovih piv, ki formalno sicer nastajajo onstran meje, a so vendarle naša. Saj veste – ojropa one grence, pa to. Tako ni presenečenje, da Golarjevi – večino celo na pipi – ponujajo celoten Bevogov proizvodni program (favorit za poletne dni je še vedno krasno osvežilni, elegantno grenkljati in nizkoalkoholni deetz), večje presenečenje je, da so v svoj hram spustili še celo rajdo belgijskih, nemških, ameriških in nizozemskih piv, ena pipa je celo rezervirana za originalni plzenski ležak – pohvalno! In če že hvalimo, potem po ramenu potrepljajmo še arhitekta, ki je vodil obnovo trinadstropnice, stisnimo en lajk za nevsiljivo prijazno in hitro osebje in odobravajoče pomežiknimo ustvarjalcu kratkega, a zanimivega jedilnega lista, na katerega je vnesenih ravno prav specialnih, na pivu in pivskih sestavinah osnovanih elementov.

Je pa potem škoda, ko kar nekaj na list zapisanih zanimivosti sploh ne najde poti na krožnik. Svinjska ribica, recimo, dobi druščino bele polente in fletno dimaste omake iz dimljenega porterja ond, ostane pa brez čipsa iz rdeče pese in brez lešnikov; pri čokoladnem fondantu z lepo tekočo sredico ni ne duha ne sluha o krokantu iz pivskega slada – pa prav zaradi tega smo ga res sploh naročili.

Za zicer se je tako še enkrat izkazal pivohramski klasični hamburger, pri katerem klapa čisto vse: mehki bombeti verjameš, da je domača, že zato, ker je potresena z drobljenim dimljenim sladom; rezina jajčevca je res krasno hrustljavo ocvrta, polpet zmlet iz dovolj mastnega kosa govedine in rožnato pečen, rezini brieja dodajata kremavost, solata in domači kečap pa svežino. Proper! Ob simpatičnih s sirom polnjenih in ocvrtih koruznih kroglah (verjamem, da jih po ceni 0,90 evra za kos ob petkovih in sobotnih pivskih večerih prodajajo kot za stavo) in nekaj solatah se tako zdi, da v ponudbi manjka le še kakšen hladen prigrizek, v izvedbi pa malo več natančnosti in izpolnjevanja na jedilnik zapisanih obveznosti. Razen pri piramisuju, ta ima vse: frajersko ime, pravo razmerje med sladkostjo in lahkotnostjo ter – to šteje največ – piškote, namesto v kavo, pomočene v Bevogovo pivo.