Nekoč lovci, danes plen

V zanimivem članku Urše Marn »Nekoč lovci, danes plen« dobi bralec občutek, da pri nas trg kapitala deluje normalno, le da določeni gospodarski subjekti iz Hrvaške na njem nastopajo z nepričakovano velikimi (glede na gospodarsko stanje na Hrvaškem) vložki. Za razumevanje procesa pa je treba vendarle upoštevati, da so sedanji prevzemi podjetij v Sloveniji posledica delovanja dobro organiziranih lobijev iz tujine. Pri tem se nekateri subjekti s Hrvaške vključujejo v širši kontekst. Ta pa je, po moji oceni, naslednji:

Prvi znaki, da namerava Slovenija samo sebe gospodarsko ponovno (prvič je bilo to v obdobju 2004-2008) destabilizirati so se pokazali julija 2010, ko je Banka Slovenije začela ukrepati, tako da je dosegla zmanjševanje bančnih kreditov gospodarstvu (ta proces še vedno teče, krediti bank t.i. nefinančnim družbam so se zmanjšali za 10 milijard evrov – del tega je bil prenesen na DUTB). Proces destabilizacije Slovenije se je nato v polni meri odvil po menjavi vlade pomladi 2012. V letu 2012 so nosilci slovenske ekonomske politike z Zakonom o uravnoteženju javnih financ (ZUJF) povzročili novo recesijo (do 2013 je BDP realno upadel za 3.6%, Slovenija je izgubila dodatnih 30 tisoč delovnih mest in javnofinančni primanjkljaj je bil, brez sredstev investiranih v bančni sistem, v 2013 večji kot v 2011), obenem pa so s svojimi izjavami povzročali negotovost investitorjev v naše obveznice ter posledično povečanje zahtevanega donosa teh obveznic (tudi preko 7%). V letu 2013 so novi nosilci ekonomske politike v Sloveniji popustili dobro organiziranim lobijem iz tujine, da so se poceni polastili nekaterih pomembnih slovenskih mrežnih, infrastrukturnih in razvojno intenzivnih podjetij. To je bil glavni prispevek tako imenovanih »novih obrazov«. Najbolj tipični primeri so: prodaja Mercatorja, sprejem zakona (junija 2013) s spiskom 15 podjetij za prodajo po vsaki ceni (proces 2015 nemoteno teče) in očitno prirejeni stres testi poslovnih bank jeseni 2013 z namenom omejiti njihovo poslovanje in omogočiti njihov poceni prevzem (tudi ta proces 2015 nemoteno teče). Znak, da ne gre običajne posle značilne za razvito in odprto gospodarstvo, so prevzemi donosnih podjetij in krepko dokapitaliziranih bank po izjemno nizkih cenah (v višini knjižne vrednosti ali pa še manj), pa tudi v postopku prevzemanja podjetij in bank, kjer tečejo na koncu pogajanja prodajalca z enim samim kupcem, ta pa postavlja ceno.

Lobiji s Hrvaške niso v teh za Slovenijo žalostnih časih ne slabši ne boljši od lobijev z drugih držav. Je pa zanimivo, da je na nek način o podobnem že 1928 pisal Miroslav Krleža. Gospoda Glembajevi so namreč na hitro obogateli, tako da so izropali …. .