Domačija = domače

Kmetija odprtih vrat Cejkotova domačija
Goče 44
Tel.: 031 398 496
Računajte, da boste na Gočah pogoščeni predvsem za konec tedna, sicer pa se za skupine z vsaj osmimi osebki reč požene praktično kadarkoli. Vsekakor pa na Goče ne hodite na pamet, ampak pred obiskom pokličite Davorina na zgoraj priobčeno številko.

Ambient:
v nulo obnovljena stara domačija v res stari, fascinantno zgrajeni in podkleteni vasici Goče

Napitki:
doma pridelana, odležana in ustekleničena vina, pohvalimo predvsem kreftno malvazijo in ekstremne predikate

Dostopnost:
ko boste na Gočah, je najbolje poklicati Davorina, da vas odnavigira do domačije. Gibalno oviranim bo tukaj težko zaradi obilja stopnic, robov in vogalov.

Fino:
namaz iz melancan
krožnik sušenih mesnin, sira in žajblja

Ne tako fino:
kremna juha iz bučk

Kompleten prehranski tretma s striktno domačo robo na Cejkotovi domačiji stane 25 evrov.

»Nikomur več ne verjamem, še najmanj pa domačim!« se je na konzorciju Konzumove dopisniške mreže med debato o silni inflatornosti, ki je v zadnjih letih prizadela besedo »domače« (z vsemi možnimi izvedenkami vred), pridušal koordinator inšpektorskih aktivnosti. Drugi so mu – glede na številne, pretežno negativne osebne izkušnje – hitro jeli pritrjevati, naštevajoč anekdote, ko je kakšen poslovno orientiran osebek nalepko domače upravičeval s tem, da je bil izdelek narejen v Sloveniji. V križarski vojni proti vrivanju enačaja med besedi slovensko in domače smo zato sklenili napotiti trojko na Goče, v eno najstarejših (in najbolj podkletenih) slovenskih vasi, kjer gostom (lani menda iz več kot 120 različnih držav) na Cejkotovi domačiji strežejo samo s tem, kar pridelajo, predelajo in pripravijo sami. Besede domače zato v nadaljevanju ne bomo uporabljali, ker velja za vso košto in vina.

Cejkotov gospodar je multifunkcijski možak – najprej opravi delo prometnega navigatorja po ozkih goških gasah, potem razlagalca kulturne in zgodovinske dediščine kraja, turističnega vodiča in anekdotičnega pripovedovalca, takoj za njegovo vinarsko-kletarsko rolo pa nam je bil najbolj všeč v vlogi razlagalca dnevne ponudbe tega, kar je v kuhinji pripravila gospodinja. Ta je za začetek na mizo poslala najlahkotnejši, najbolj kremast in nedolžen namaz iz jajčevcev, kar si ga lahko zamislite – tak pa je bil zavoljo lupljenja, razgrenjevanja in nežnega pečenja jajčevca, ki so ga nato zmešali z blago skuto in domačimi zelmi in postregli s čisto svežim belim kruhom. Ta je nato – skupaj s kar močno, štiri leta staro malvazijo – na poti po goltu navzdol spremljal še na krožnik naložene delikatesne artikle: pretlačen ter s svežim dišečim šavjem in olivcem prelit najstniško mlad sir, na roko narezane kolute dišečega rustikalnega šalama, na jeziku taleče se rezine tanke pancete, svinjskega vratu in pršuta (vse iz doma vzrejenega krškopoljca) ter velike, v stepena jajca pomočene in nato ocvrte liste žajblja, ki so bili krasna, količinskoobratna vaja v slogu na temo zeliščne omlete.

Malo manj navdušeni smo bili nad silno gosto, skorajda že težko kremno juho iz bučk, ki bi bolj kot na vroče poletno popoldne sedla v kakšnem zgodnjejesenskem hladnem večeru in pri kateri smo pogrešali kakšno zanimivo aromatsko intervencijo, ki jih je bila sicer deležna vsaka postrežena jed. Preden smo zagrizli v sočne – eni telečje, drugi svinjske – pečene in lahkotno odišavljene, z naravnimi sokovi, generiranimi s peko, prelite medaljone, sladkasto kaponato in z divjim šetrajem naparfuman pretlačen krompir, smo bili deležni še dveh degustacijskih požirkov naravnost iz barikov v s svečami osvetljeni Cejkotovi kleti. Iz katere je prišel tudi požirek sirupastega, ekstremno sladkega in koncentriranega, na slami sušenega belega cuveeja Prunus, ki je ne le pospremil, ampak suvereno pregazil simpatično breskovo pito, podlito z dolge ure kuhajočo se marelično marmelado. Domačija, kot se šika!