Vapšuvarivari, vapšuvarivari

Nisem eden tistih, ki bi si, odkar sta Slovenija in Hrvaška določitev meje prepustili arbitraži, grizel nohte od nestrpnega pričakovanja, kakšna neki bo odločitev. Pravzaprav, če sem čisto iskren, sem na to, da se tam nekje daleč v Haagu, na obali nekega drugega, severnejšega in hladnejšega morja, bije veliki, usodni in dokončni slovensko-hrvaški pravniški boj, naj mi dr. Sancinova in dr. Škrkova oprostita, preprosto pozabil. Dokler mi celotne zgodbe iz najbolj skritih predalčkov spomina, tistih, v katere navadno potlačim kakšne osebne neprijetnosti, kot je recimo glasen prdec v imenitni družbi, niso na plano potegnile poletne naslovnice hrvaških in slovenskih časopisov. Te so me iz Tiskovega kioska na Pelješcu pozivale, naj se, čeprav je zvizdan tisti dan res dajal vse od sebe in je vsak, tudi najmanjši gib sprožal valove neustavljivega potenja, zdrznem iz dopustniške fjake in radijski sprejemnik iz praznega šumenja na poziciji stand by nemudoma preklopim na najbližji domoljubni kanal. Zaman. Nekaj je bilo očitno narobe s prednastavitvami, saj je na vseh kanalih mojega radia igral isti komad: ... manistra od jučer i salata k tome, od kapule i pome ... Ništa mi neće ovi dan pokvarit, vapšuvarivari, vapšuvarivari ... ni lupeži, barbari ni glupi političari, vapšuvarivari, vapšuvarivari ...

Jasno, da ne bo pomote, vsega skupaj so krivi oni. Oni so vlekli na ušesa, in to očitno z najsodobnejšo tehnologijo. Oni se ne grejo več. Ne grejo se več zdaj, ko je postalo jasno, da bi lahko pravno bitko izgubili, čeprav ni čisto zares vnaprej določeno, kaj pomeni zmaga v tej zgodbi in je njena definicija precej fluidna ter prepuščena vsakokratni priložnostni interpretaciji. Kar se danes lahko razglaša za zmago, recimo meja na 2/3 zaliva, bi bil še včeraj, ko smo zahtevali celotnega, boleč poraz. Kakorkoli. Vse skupaj res ni pošteno, kaj šele dobrososedsko. Tako demontirati arbitražni proces, v katerega smo jih, zgledni zahodnoevropski sosedje, spravili s prijateljskim zvijanjem roke v trenutkih, ko so nujno potrebovali naš glas, da bi lahko vstopili v krog civiliziranih evropskih držav, je res nezaslišano. A ni še vse zamujeno, nas je oni dan tolažil starosta slovenske diplomacije, ki je v devetdesetih letih rumeni brezrokavnik nosil, kot danes mulci nosijo Messijev ali Ronaldov dres. Še se nam ponujajo priložnosti za izsiljevanje, recimo takrat, ko bodo Hrvati želeli vstopiti še v Evropsko monetarno unijo in svoje drobne kune zamenjati z mastnim, debelim evrom. Genialno! Človek si ne more kaj, da ne bi z občudovanjem prikimal zvitosti starega lisjaka in se skupaj z njim čudil temu, da ga tako dolgo nihče (niti sedanji oblastniki niti novinarji) ni vprašal za nasvet. Samo ... če si drznem pripomniti: zdi se mi, da bi jo sosedom zares pošteno zagodli, če bi storili ravno nasprotno, če bi jih z lobiranjem ter uporabo evropskih zvez in poznanstev ekspresno spravili v monetarno unijo, nato pa se zadovoljno zleknili nazaj in jih gledali, kako se mučijo z odpravljanjem presežnega primanjkljaja, fiskalno konsolidacijo in kar je še podobnih bruseljskih domačih nalog, oziroma – če povem preprosteje – jih gledali, kako plešejo sirtaki ob glasbeni spremljavi nemške koračnice. Aja, saj res, težko bomo udobno zleknjeni nazaj, saj bomo zelo verjetno tudi sami lovili korak: ena noga prek druge v levo, udari se po peti pa vse skupaj ponovi še v desno in nato še naprej in nazaj, eins, zwei, drei, vier, eins, zwei, drei, vier ...

Nisem eden tistih, ki bi si, odkar sta Slovenija in Hrvaška določitev meje prepustili arbitraži, grizel nohte od nestrpnega pričakovanja, kakšna neki bo odločitev.

Eh, da: Grčija ... točka strinjanja slovenskih in hrvaških časnikov, katerih naslovnice niso mogle skriti naslajanja ob Ciprasovem porazu v tekmi z Nemčijo (oh, kako lepo in udobno je navijati za močnejšega!). Saj, za poraz je menda šlo, kljub zanikanju oziroma vsaj sramežljivemu mencanju simpatizerjev nove levice, ki ga ne razumem ravno najbolje. Če bi bila namreč zmaga to, da se je sedaj Cipras sam zavezal izvajati strog varčevalni program, četudi je ta za droben odtenek manj hud (še vedno je v resnici neizvedljiv) od prvotno zahtevanega, potem res ne vem, v čem bi bila nova levica drugačna od dobre stare socialdemokracije in zakaj bi volivci tvegali negotovost ter vzburjanje finančnih trgov za tako pičle rezultate. Verjetno bi bilo novi levici bolj v korist, če bi rekla: okej, vdali so se premočnemu in brutalnemu nasprotniku, proti kateremu v tem trenutku, razen nesmiselnega žrtvovanja lastnih ljudi, v popolni odsotnosti kakršnekoli podpore drugih manjših, obrobnih evropskih držav niso imeli nikakršnih možnosti. In tu, na tej točki, v tem grmu tiči zajec skupne zamujene priložnosti Slovenije in Hrvaške. Skupaj z drugimi manjšimi, ljubkovalno imenovanimi obrobnimi državami sta v zgodbi z Grčijo zamudili enkratno priložnost, da demonstrirata resničnost teze, da se specifična teža manjših držav z vstopom v EU poveča in ne obratno, saj naj bi njihov glas, majhnosti navkljub, štel enako kot glas tistih velikih. Namesto da bi si prostor na evropskem odru iskali v največji predstavi tega poletja, s podporo grškim prizadevanjem in vzpostavljanjem nekakšne, recimo ji tako, mediteranske alternative nemški finančni hegemoniji (na tej točki velja kot izjemo omeniti slovenskega finančnega ministra, ki je odigral opaženo stransko vlogo Schäublovega sidekicka), ki niti Sloveniji niti Hrvaški ne more biti v interesu, sta si državici vidnost na evropskem zemljevidu odločili zagotoviti z operetno medsebojno vohunsko afero. Tej je sledila meddržavna kriza zaradi vprašanja meje v zalivu skupne velikosti 19 km2, ki voditelje večjih držav ob grški, ukrajinski in begunski krizi težko zares skrbi, morda kvečjemu nekoliko zabava in bi ga pametni ljudje z upoštevanjem lastnih interesov in interesov nasprotne strani z lahkoto rešili v nekaj dneh. No, na srečo s to tragikomedijo političnima vodstvoma obeh držav ni uspelo razburkati niti čustev lastnih državljanov, ki so se, popolnoma nedomoljubno, skupaj svaljkali na nekaj slovenskih in številnih hrvaških plažah. Nekatere je uspelo zmotiti le histeričnim novinarjem ne vem več, katere slovenske televizijske hiše (upam, da ne nacionalne), ki so nekoliko sklonjeni in v cikcaku tekali po hrvaških plažah (kaj Boštjan Videmšek, kaj Karmen Švegelj, to je bilo vojno dopisništvo v najžlahtnejši obliki!) in spraševali slovenske turiste, ali se počutijo varne!

Kar se danes lahko razglaša za zmago, recimo meja na 2/3 zaliva, bi bil še včeraj, ko smo zahtevali celotnega, boleč poraz.

Ko človek, pa naj bo s te ali one strani meje, gleda to medsebojno napenjanje mišic državic, ki sami ne smeta več odločati niti o lastnem proračunu, zakonodajne predloge pa bosta kmalu morali usklajevati na sedežih multinacionalk, si ne more misliti drugega, kot da je pamet očitno že skoraj dokončno zapustila te kraje oziroma jo v njih vedno redkeje srečamo, zato pa, po drugi strani, neumnosti uspeva, da je tako rekoč vedno in povsod prisotna. Miroslav Krleža je bil očitno prerok te regije, ko je že daljnega leta 1938 uvodno poglavje svojega romana Na robu pameti posvetil človeški neumnosti in med drugim zapisal, da je človeška neumnost tista temna notranja sila, ki ljudem ne pusti, da bi polno zaživeli. Človeka njegova neumnost spremlja kot senca, vse odkar se je postavil pokonci, in ga vleče nazaj k štirinožnim sorodnikom v naravi, ne dopušča mu seči po zvezdah, kot mu sila teže ne pusti leteti ... Kar je za človeka njegova neumnost, so očitno za narode v tej regiji njihova politična vodstva. Jagodni izbor dolgoletne negativne selekcije, s katerim so se na oblast na obeh straneh meje zavihtele prazne lutke brez vizije, ki niso zmožne dojeti niti tega, kakšna igra se igra v širšem evropskem kontekstu, niti svojega položaja v njem, kaj šele, da bi to igro spodobno ali vsaj za silo odigrale.

A niti ti, glupi političari, o katerih poje TBF v refrenu z začetka besedila, niso bistvo problema, ki ga imamo na obeh straneh Dragonje, Kolpe, Sotle in zaliva. Problem je v naši sprijaznjenosti z njimi, v našem občutku, da so nespremenljivo dano dejstvo, da bolje ne bo nikoli. Pa vendar, si je res tako nemogoče zamisliti, da bi se naroda, ki premoreta Slavoja Žižka in Srećka Horvata, Miljenka Jergovića in Draga Jančarja, Predraga Matvejevića in Aleša Debeljaka, TBF in N’toka (da o Cankarju in Krleži ter Prešernu in Ujeviću niti ne začenjam), enkrat v prihodnosti osrečila z vsaj spodobnim, če ne celo odličnim političnim vodstvom? Večina bo danes rekla, da je verjeti v kaj takšnega isto kot verjeti v pravljice. Recimo v tisto pravljico o predsedniku Janezu in predsedniku Ivici, ki sta se lepega dne usedla nad zemljevid, si zaupala želje (eden je želel nekaj morja ob svoji obali in stik z Italijo, drugi čim več morja v tem zalivu in izhod na odprto morje), nato sta skupaj narisala črto in še dimnik, udarila v roke, škampe zalila s teranom in malvazijo, se zadovoljna in sita zleknila v naslanjač ter se zazrla ... naprej.